Iskanje Prekmandlca: Poti po Gori, z Gore na Deželo in nazaj … s Cola Predmejo
Zanimivo postaja, napetost se je pričela dvigati že ob hoji pod robom, sedaj pa sem stopila na rob. Si bom upala tudi čez?
No, dokler je govora o kraških robovih, mi je to brez dvoma dovoljeno. A ne bom robarila po pravem Krasu. Le po meni bližjemu, visokogorskem. Južni rob Trnovskega gozda se končuje z mu podobno gubo.
Ste se kdaj vprašali, kako so nastali? Imam prijatelja geologa, ki mi prijazno pomaga reševati geološke uganke, zato bom poskusila razložiti. 
Nisem pa prepričana če bo poslej še hotel imeti opravka s svojo učenko. Da se afriška plošča podriva pod evropsko že vemo. Italijanski škorenj bi se rad stisnil k Istri. Ob vseh teh pritiskih nastajajo gube in ko ne zdržijo več, se prelomijo, plasti se podrivajo ena pod drugo, starejše na mlajše, pod trdnejši apnenec se peha mehkejši fliš. Nastane narivna zgradba, ki se kaže v slikovitih stopnjah Kraškega robu od Trsta do Učke. Zanj so značilni previsi, spodmoli, prepadne stene, različno visoki, a vsi potekajoči v isti smeri severozahod – jugovzhod. Enaka je na Gori - robu med Colom in Predmejo. Podobne gube so še kje, ene manj, druge bolj gole.
Globoko pod njo je Zgornja Vipavska dolina – Dežela, ki jo ločuje od pravega Krasa. Gora je naseljena planota s Colom, Gozdom, Kovkom, Otlico in Predmejo (do petdesetih let prejšnjega stoletja Dol). Pridni ljudje so kamnu iztrgali pedi zemlje za njive in košenice. Prepredena je, kot pravi Kras, z obeljenimi suhozidi, ki varujejo, nekoč za preživetje potrebno rodovitno prst.
Z Gore na Deželo in nazaj so Gorjani vedno hodili peš, uhodili so mnogo steza in poti. Poiskali so najprimernejše prehode, smeri, ki niso bile predolge in ne prestrme. Na izstopu z ali vstopu na Deželo je po navadi pod robom, na prostorčku, kamor ostra burja ne seže, znamenje, kjer so popotniki lovili sapo ali se pokrižali za srečno pot. Tu so kapelice, večje in manjše, pili, le preprosti križi, …
Vse te že davno uhojene poti so danes priljubljene sprehajalne, trimarske ali planinske. Nisem jih še seštela, a čez deset označenih in neoznačenih vertikalnih se skotali na »Jepausku«. Najbolj obiskana je od Hublja do Luknje, kot Otliško okno že od nekdaj imenujejo domačini. Nekaj se jih splete tudi med njimi. A stezica po robu povezuje prav vse.
In to verižico je za svojo vzela Slovenska planinska pot, danes tu najbolj znana. Iz visokogorja Alp se zvije čez njihovo predgorje, ter bližnje Golake – najvišje vrhove Trnovskega gozda. Mimo Iztokove koče in Čavna pokuka na plan Predmejo (pred mejo, meja = gozd, torej pred gozdom). Njeno nadaljevanje proti morju je Pot po Robu. Nagajivo vijuga po in ob njem, ljubko in igrivo, med skalnimi roglji, nad prepadi, med viharniškimi borovci in bukvami. Na robu je vedno najlepše. Tu se končuje en in začenja drug svet. Tu se mešata dolinski in gorski zrak, dolinska in gorska kultura, dolinska in gorska idila.
Pa začnimo na Colu, ljubše mi je. V Žagoliču nas na dovolj velikem parkirišču na peturno pot povabi smerokaz. Ne boste verjeli: V grmu par metrov stran se skriva prava Sfinga. Kdo nam bo povedal od kdaj in kako? V zvezdi piše vse (Ivan Mohorič)!
Že na začetku se čez Veliki greben povzpnemo na najvišjo točko naše poti, na vrh Kovka (962 m). Edinkrat na tej poti vidimo tudi čez rob, tja na bele Alpe. Od križa se spustimo na Sončnico, ki je vedno pisano posuta z mnogobarvnimi jadralnimi letalci.
Tu sem se zagledala v ta prepihan suh svet. Seveda je kriv spet oni, ki sem mu pred pričama nekaj obljubila, …
Čez Kraguljc smo kmalu nad Podrto goro. Razumljivo je, če se spomnimo geološke razlage, da se je ta rob od nekdaj podiral. Marsikaj je že spodaj, marsikaj pa le še komaj visi zgoraj. A zadnja taka katastrofa se je, po ne preveč zanesljivih pripovedih, zgodila ob velikem potresu leta 1511. Že izjeden rob nad kamnolomom marmorja je popustil in razdejanje nad Zagrižo je dobro vidno še danes. Čez Pravi vrh, pod in mimo Sinjega vrha (1002 m) in čez Návrše prirobarimo na prepih, ki vleče skozi Luknjo.
Velik je bil ta hudičev rog, ki je goro preluknjal. Za njo je v vrtači, korak vstran, kamniti polž. Pred koncem današnje poti tam pod Čavnom, obiščemo še Otliški pa Dolski maj, gremo mimo Parkljevca in Štumbrovža, stopamo na razgledne balkončke, skozi ograde Penklarije in se umikamo v zavetje mejic. Z Orlovce se še zadnjič spustimo. Postaja vredna počitka je spomenik Materi Gori Vrh Jone in tu je že skoraj konec odprtega sveta. Kmalu smo Predmejo na Predmeji.
Na robu pa je vedno tudi prava zmešnjava. Tukaj se odlagajo stvari prinesene z juga, z vzhoda, marsikaj pripiha burja s severa. Na rastlinje mislim. Veliko ilirskega, dinarskega, tudi alpskega in skoraj mediteranskega srečamo na poti. 
Prvomajskega rumeno modrega sprehoda med avriklji in svišči ne smemo zamuditi. Mnogo je kosmatincev, šebenika, petoprstnikov, perunik, zvončic, kukavic, … marsikaj je zelo posebnega in skritega. V mnogih letih pa se vseeno še nisem odločila; mi je ljubša pomladna živopisanost ali pelinov, belo vijoličastih šetrajev, lukov, rumenkastih kobulnic in zlatih trav pozna poletna slika. Čeprav je prevetrena, z zlato travo in temnimi borovci okrašena, kdaj tudi bela, zimska slika zelo spočita.
Na vsej poti nas na levi spremlja urejena kulturna krajina Vipavske doline, za njo Kras in morje. Nedaleč na desni, proti severu pa se pohlevno dviga gozd – Trnovski. Več kot štiristo let je že tega, kar je segal do robu. Več kot štiristo let je planota naseljena. Za Gorjane je doma skrbela Mati, ki si je s svojim trudom prislužila spomenik. Očetje so za preživetje v skopih razmerah največkrat služili kruh na tujem. In vse je spremljala ista usoda:
»Kamen in voda in gozd zaznamujejo Goro. In beseda. Kamen, ki ga je na pretek in še več; voda, ki je na Gori skorajda ni in je je še manj; gozd, ki jemlje in daje…In klena gorjanska beseda: trda in mehka, glasna in tiha, jasno povedana, izjecljana in zamolčana ... izmed bukev v bukve ujeta, v besedno izročilo ukleta ...
Naša Gora je kot usoda. Če se na njej rodiš, si obsojen na vračanje. To je poleg revščine in pečata številne družine osnovna značajska črta vsakega Gorjana iz prejšnjih časov ...« (Franc Černigoj)
Ko jo spoznavamo na mnogih poteh z mnogimi ljudmi, se na vsakem koraku srečujemo z novimi pretresljivimi in lepimi zgodbami, z vsakim pogledom objemamo nove doživljaje in prav vsak trenutek se nas dotakne novo čustvo. Gori na Gori je vedno lepo!
Anka Vončina