Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kje in kdaj

sreda, 28. januar 1953, ob 21:29, Boris Štupar, ogledov: 1541

Enakopravnost (1953) - Uroš Župančič: ... je bila dosežena skrajna meja možnosti v alpinizmu.

Ob predavanju Ricarda Cassina v Sloveniji

Zgodovinska pot zmagoslavnega alpinizma

Slavni možje, znanstveniki in ljubitelji gora, so zgodaj postav­ljali rojstne letnice klasičnemu alpinizmu. Med imena prvih pre­laganih zasneženih skalnih velikanov so se pomešala slavna imena prvih pionirjev, naskakovalcev in zmagovalcev. Zma­govalcu Matterhorna—Zermattskega leva Edvardu Whymper-ju je sledil mladi sklani mož, meteor na alpinskem nebu. Georg Winkler, njima najboljši plezalec vseh časov Hans Dulfer. On ne pleza, marveč samo oplazi steno, so dejali za njego­vo vrhunsko plezalno tehniko klasičnega kova. Pojavil se je krotilec skalnih in ledenih veli­kanov A. Mumery, ki prvi naskakuje goro smrti Nanga Par­at, njemu sledi pesnik Matterhorna Gvido Rey in nemirni osvajalec vrhov prof. John Tyndal.

Zgodovina klasičnega planin­ca se je pisala nezadržno na­prej. V njej so dobili častno me­sto odlični klasični vodniki s Careli in Crozi ter brati Maquignazi na čelu, katerim so se prav kmalu pridružili na vidnem mestu tudi naši vodniki iz Bohinja, Mojstrane, Kranjske gore in Trente s Kosi, Korošci, Škantarji in Psti ter Požganci in Šmerciin Korobidelni in Pečarji, vsem pa so sledili mojstri plezanja Jože Kosmač-Paver, prvak med trentarskimi vodniki, lahak kot pero in prožen kot jeklena vzmet. Njemu tesno ob strani Andrej Komac-Mota, ki v Trenti in daleč naokoli ni imel enakega tekmeca, njima pa je sledil s prožno hojo risa Anton Tožbar-Špik ali Medved. Vse te ljudi izpod gora je krasila velika skromnost in plemenito tovarištvo, bili so srčni, gojili so veliko ljubezen do gora, hodili in kazali so pot v gore iz ljubezni do gora in do domače zemlje, ki je v vsej veličini izražena prav v planinskem svetu. Štirje možje iz Bohinja so 26. avgusta 1777 prvi stopili na ponosno teme »očakov kranjskega poglavarja«, to je bilo polnih 9 let prej, kot je čudaški nabiralec in iskalec kristalov Jacques Balmat pripeljal leta 1787 svoje na teme strehe Evrope—Mont Blanc; dolgo pozneje v letih med 1799 in 1802 sta brata Klotz začela borbo za vrh Velikega Kleka— Grossglockner.

Boj za streho sveta
Vsa evropska gorstva so bila premajhno poprišče za borbeno udejstvovanje številnih, k napredku stremečih alpinistov; alpski gorski hrbet je dolg leborih 1100 km, gorovje centralne Azije obsega ogromen prostor, dolg nad 2500 km in se razprostira v širino nad 300 km. V tem ogromnem prostranstvu je nad 30 vrhov, ki segajo v višino čez 7000 m. Tja se je usmeril cvet alpinistične mladine! Boj za himalajske vrhove se bije polnih 150 in več let. V sestavu angleške ekspedicije iz leta 1922 so drzni alpinisti Malory, Somerwell in Norton dosegli višino 8225 metrov. Leta 1924 sta najuspešnejša člana nove angleške ekspedicije dne 8. junija na­predovala proti vrhu Mont Everesta. Malory in Irvin sta ta dan verjetno dosegla tudi vrh stre­he sveta, prav gotovo pa sta prešla višino 8700 m. Strašen monsum jima je preprečil po­vratek. Leta 1936 so člani an­gleške himalajske odprave sto­pili na vrh Nanda Devi (7816 m), zmagovalca sta bila H. W. Tilman in N. E. Odeli. To je bil vse do slavne zmage francoskih alpinistov nad Anapurno (8078 m) dolgo časa najvišji osvojeni vrh. Uspeh in sijajna zmaga Maurica Herzoga in Louisa Lachenala 3. junija 1950 nad Anapurno sta poživila boj za po­slednje probleme še nepremaga­nih himalajskih vrhov. Najbolj­ša člana odlično opremljene švicarske odprave R. Lamberta in domačina Tensinga sta letos dne 28. maja dosegla in prekoračila višino 8600 m. Nova švicarska odprava se je borila po monsumu za nove uspehe in morda za končno zmago člove­štva nad ledenimi skalnimi veli­kani. Silne katastrofe in žr­tve ter napori posameznih eks­pedicij ne hrome novega poleta, tragedija najboljših nemških alpinistov na Nanga Parbatu podžiga nove kadre k še bolj zagrizeni in vztrajni borbi in na­skokom do končne zmage.

Začel se je boj za poslednje probleme Alp
Padla je silna severna stena Matterhorna, premagana kljub ledu in snegu, kljub plazovom in viharjem. Cvet alpinistov se je začel zanimati za steno Grandes Jorasses, ki se v silnem skoku po­ganja iz ledenika Laschaux v višino nad 1500 m. Silno zani­manje je vladalo za to steno med najboljšimi alpinisti vseh dob in narodov. Že leta 1907 je naredil prvi ogled in obisk v steni priznani alpinisti velikega imena Josip Knubel. Njegov in vsi poskusi poznejših let so bili neuspešni ali pa so se končali s smrtjo naskakovalcev. Leta 1928 je jel naskakovati silno se­verno steno Grandes Jorasses najboljši francoski vodnik iz Chamonixa Armand Charlet sku­paj z ameriškim alpinistom Heronom. Polnih dvajset let je bil najboljši poznavalec stene Charlet neuspešen. Leta 1931 sta se v steni smrtno ponesrečila kandidata za zmagovalca v se­verni steni Matterhorna Leo Ritler in Hans Brehem. 1934 se je ubil Rudolfu Petersu sprem­ljevalec Haringer, bilo je v steni še drugih 7 alpinistov, bor­cev za zmago. Iz tega sledi, ko­liko je bilo zanimanje alpinistov za ta veliki alpski problem. Na­slednje leto je severna stena Grandes Jorasses dovolila Ru­dolfu Petersu in Martinu Maierju zmago, po silni borbi in skrajnimi napori sta kot zmago­valca stopila na nižji vrh masi­va Grandes Jorasses na vrh Point Whymper 4108 m .

Boj se je nadaljeval in se ostril, v ospredje je stopila led in sneg okovana severna ste­na Eigerja z nad 1800 m visoko steno. Preko 12 smrtnih žrtev iz vrst najboljših alpinistov tega časa je zahtevala prepovedana stena, leta 1938 pa je morala kloniti tudi ona silni volji, zna­nju in mišicam mladih alpini­stov. Tri dni in tri noči se je bil silen in strašen boj ljudi z vi­šino, strmino in plazovi ter viharji. Dve navezi, avstrijska v sestavu Anderla Heckmairja in Vorga in nemška, ki sta jo se­stavljala Fritz Kasparek in Heine Harrer, sta premagali to strašno in od švicarskih oblasti prepovedano steno.

Ta uspeh mladih alpinistov je privedel zimski ekstremni alpinizem do skrajne meje možnosti.

Komaj deset dni po zmagi in uspehu v severni steni Eigerja je svet prisluhnil novemu velike­mu alpinskemu dejanju. Pod severno steno Grandes Jorasses se je pojavila nova alpinistična naveza. Vsi alpinisti sveta so prisluhnili dogodkom, ki so se odigrali med ledenikom Leschau in ponosnim, še ne premaganim najvišjim vrhom Grandes Jo­rasses Point Walkerjem (4206 m). Silni Walkerjev steber je kipe deviško in še nepremagan 1500 m visoko v nebo. Granitni strmi sladi, polni temnih preves, so bili vkovani v led in sneg. Sneženi, ledeni in kamniti pla­zovi so bili edino življenje v steni, megle, oblaki in snežni meteži so bili stalni gostje stene in nepremaganega stebra. Pod ste­no je stala italijanska naveza mojstra Ricarda Cassina, zna­nega iz severne stene zahodne Zine in drugih dolomitskih Campanilov. Z njim sta bila to­variša Espozito in Tizzoni, vsi trije pripravljeni na vse—pred­vsem pa na zmago! Boj se je bil z menjajočo se srečo, nikjer in nikoli se ni moglo reči: tu ni težko, tu ni skrajno nevarno. Granitna stena, ledeni stebri in zasnežene ploščadi niso nudile možnosti za oddih. Vajeno oko preskušenih in najboljših alpini­stov je zaman iskalo varnih mest in varovališč, povsod sta se neusmiljeno in odbijajoče režala nasproti led in strmina, globina je hromila in plašila drzne naskakovalce. Tri dni se je bil boj z viharji, strmino in višino, dve noči in še tretjo so morali naskakovalci prebiti sredi gore, končno so kot prvi zmagovito stopili na teme premaganega or­jaka. Enotnega mnenja so bili po trdem boju: več človeška vo­lja, znanje in sposobnosti ne zmorejo. Dosežena je bila skraj­na meja možnosti človeka-alpinista v ledeni granitni steni. To so potrdili in priznali tudi vsi poz­nejši naskakovalci, katerim je stena in gora dovolila, da so po­stali zmagovalci. Prvim uspeš­nim alpinistom so po letu 1938 sledili šele leta 1945 francoski alpinisti, ki so se pripravljali na svoj veliki vzpon na Anapur­no (Gaston Rebuffat, Louis Lachenal in Lionel Terray). To je moral potrditi tudi leta 1951 zmagovalec severne stene Eiger­ja in tedaj najboljši mož v na­vezi Anderl Heckmair, ki ga je stena resno ogrožala.

Kako in kje je bila dosežena skrajna meja možnosti v alpini­zmu, nam bo povedal sam vo­deči mož zmagujoče naveze Ricardo Cassin, progresivni Ita­lijan, član odporniškega gibanja in garibaldinec, vodeči mož vr­hunske akrobatske alpinistične šole, ki bo imel po mestih Slo­venije vrsto predavanj.

Župančič Uroš (Ž. U.)
Enakopravnost, 28. januar 1953 (Po "Ljudski pravici")

Oznake: ALP, ZGO
eXTReMe Tracker