Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na Himalajo in Čomolungmo

četrtek, 12. julij 1923, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1851

Glas naroda (1923): ...Tako so padle prve žrtve in prekinili so oblego te doslej nepremagljive, predobre, pa vendar tako krute boginje zemeljske matere Čomolungme (Mt. Everest).

Himalaja pomeni tolik,o kakor domovina snega. Pamirske pla­note do Hindukuša teže proti vzhodu v nič manj kot 2400 km dolgem loku, torej tako daleč ka­kor od Biskajskega zaliva pa pre­ko Francije, Švice, Italije, Jugoslavije in Bolgarije do Cari­grada ! Široko pa je 200 do km. Dva grebena gresta vzpored­no. Južni se imenuje Himalaja, in ima najvišje vrhove (Čomollungma 8882 m, Kančinčinga 8580, Davaldžiri 8180, Gavrizankar 7140). Severni graben ima ime Transhimalaja ali Sven Hedin. Med obema grebenoma izvirata Indus, ki teče na zahod in Bramaputra, ki gre na vzhod; oba predereta v divjih brzicah Himalajo in napa­jata Indijo. Ganges pa izvira na južni strani. Tako ogromna viši­na je seveda važna ločnica pod­nebja, da je severno od nje ce­linsko, južno pa čisto namorsko. V severnih planotah in puščavah se zrak veliko bolj razgreje ka­kor pa v Indiji in Indijskem ocea­nu. Zato se ta severni zrak tudi veliko višje dvigne. Nastane to­rej neka praznina in v to plane­jo od juga plasti nadmorskega zraka, ki nosijo seboj veliko vlage. Ko pridejo do Himalaje, jih pa ta velikan ustavi, vrže kvišku, kjer se ohlade in padejo na zem­ljo. Zato je na južni strani Hi­malaje 20 do 50 km širok pas zemlje, ki ima toliko padavin kakor noben drug kraj na svetu 1000 do 1250 cm, torej 18 krat toliko kakor pri nas. To je džungla Taraj, ki ima najbujnejše rastlinstvo in živalstvo vsega sveta, le ne lju­di, ker bi jih mrzlica v nekaj ted­nih pomorila. Vihar, ki nastane ob tem zračnem pretakanju, pa je glasoviti monsun, ki je tudi naj­več kriv, da še do danes ni sto­pila človeška noga na najvišji ze­mlje, na Čomolungmo.

Ali ni pravzaprav res čudno, da so še kraji, ki jih človek kljub svoji podjetnosti in vedoželjnosti še do danes ni prehodil! Ta naj­višji zemeljski vrh so pač opazovali in merili od blizu in daleč in vedno so morali dognati, da je najvišji, nanj pa do danes še ni­so prišli, čeprav je leta 1922 poseb­na ekspedicija dosegla višino 8326 m, torej so imeli do vrha le še do­brih 500 m. kar navedenega turista ne zamudi več ko eno dobro uro.

Zanimiva pa je zgodovina vseh prizadevanj, da bi prišli na vrh. Oglejmo si jo nekoliko! Leta 1843 so najvišji zemeljski vrh opazo­vali iz razdalje 240 km. L. 1852 so dognali, da je to najvišji na vsej zemlji, ki meri 8840 m. No­vejši opazovalci pa so spoznali še večjo višino, namreč 8880 ali natančno 8888.22 m. ali pa da si lažje zapomnimo kar 4 osmice, to­rej 8888 m. Po slavnem geodetu Everestu so mu dali ime Mont Everest. 60 km zahodno od njega pa je Gavrizankar, ki je dotlej uži­val svetovno slavo, da je najvišji, čeprav meri »samo« 7140 metrov. Loči ju sedlo Kombu. Najvišjemu vrhu, ki ga mi imenujemo M. Eve­rest, pravijo domačini Čomolungma, t. j. »boginja mati« ali »predobra boginja zemeljska mati«. To ime so izvedeli iz priporočilne­ga pisma, ki ga je tibetski gla­var Dalaj lama dal l. 1921 an­gleški ekspediciji, namenjeni na ta vrh, Sven Hedin je pa opozo­ril, da so to ime imeli že kitajski zemljevidi.

Dolgo so že poizkušali, kako bi se tej boginji materi približali. Zlasti general Bruce je bil eden najvztrajnejših, ki se ni bal ovir. Leta 1893 je hotel od Hindukuša sko­zi državo Nepal, pa so državni nemiri izjalovili vse delo. Pozneje je hotel na Čomolungmo skozi Tibet, torej od severa pa mu angleška vlada ni dovolila, da ne bi vznemirjal Tibetancev. Politič­no spada namreč ves ogromni svet Himalaje, ki obsega 650.000 km na severu pod samostojni Tibet, na jugu pa ves pod angleško oblast, le državi Nepal ob srednji in Butan ob vzhodni Himalaji imata lastne vladarje, ki so tudi od Angležev odvisni. Isti Bruce se je tretjič lotil dela l. 1907 in se srečno domenil z domačim vladar­jem in pridobil za to tudi nepal­ske odličnjake, toda javno mne­nje Nepalcev je izjalovilo tudi ta poizkus.

Nemec Boeck je l. 1900 imel toliko sreče, da je smel na 3000 m visoki Kukani južno od M. Everesta, in je od tam prinesel dragocenih slik. Naprej pa tudi on ni smel, ker domačini zlasti ta kot posebno skrbno skrivajo evropskim očem. Pa kako smešen slu­čaj mu je pomagal vsaj do tega uspeha! Bil je s to prošnjo pri prvem ministru nepalskem. Pa vse prošnje niso pomagale. Ves ne­voljen se Boeck poslovi in pri vra­tih odpre svoj cilinder na lak, ki glasno poči. »Oho, kaj je pa to?« radovedno vpraša minister. »Vidite,« pravi Boeck, »Vi hočete spoznati skrivnost klobuka in dam Vam jo, če mi zanjo daste skrivnost te gore.« Dobil je dovoljenje, da sme iti na goro Kukani.

L. 1913. je hotel iti na Čomolungmo angleški stotnik Noel od severozahoda, pa so ga Tibetanci zapodili.

Zanimive pa so raziskave l.1921 in 1922, zato si hočemo delo teh dveh let natančnejše ogledati. L. 1920 se je v Londonu pri Angleški geografski družbi osnoval poseben odsek za M. Everest, ki je prevzel nalogo, da preišče goro sveta in kraje okrog nje. Načeloval je odseku Younghusband, člani pa so bili razni strokovnjaki, zlasti Ravling, Bruce, Kellas. Sklenili so, da goro naskočijo od severa skozi Tibet. Toda, kako do­biti dovoljenje od tibetske vlade, ko so vendar vedeli, koliko je slavni Sven Hedin pretrpel na prepovedanih potih? Indijska vlada je poslala Angleža Bella kot od­poslanca v Lazo in ta je dosegel, da je Dalaj lama dal že omenje­no dovoljenje, naravnost priporočilno pismo, ki vsebuje tudi ime najvišje gore v domačem je­ziku (Čomolungma).

Da so si izbrali severno stran za dostop, je za naše pojme čud­no, ker vendar vemo, da so naše gore na severu splošno strmejše ko na jugu. Pri Himalaji je pa nasprotno: pritisnjena je od se­vera na jug, tako da je na severu 4000 do 5000 m visoka planota, na ju­gu pa se ti ogromni kolosi kakor izstreljeni povzpno do 9000 m vi­soko iz ravnine! Na južni strani bi jih tudi oviral vihar monsun z deževjem in meglo. Na severni strani pa imajo še to prednost, da morejo ves potrebni material spraviti na mulah in jakih prav do pod gore. Jak je močno tibetsko govedo črne ali bele dlake, ki ga rabijo tudi za jelo in tovore.

Člani ekspedicije, so se maja 1921 po dolgih in skrbnih pripra­vah sešli v mestu Dardžilingu, ki leži jv. od M. Everesta na an­gleških tleh. Vodja ekspedicije je bil polkovnik Bur, ki si je te­kom let nabral v Himalaji in Ti­betu dragocenih izkušenj. Člani so bili turisti, inženirji, geolo­gi. zdravnik in botanik. V 2 sku­pinah po 20 kulijev (nosačev) in 50 mul so med vednim deževjem hiteli proti severu skozi deželo Sikim. Že so prestopili indijsko- tibetsko mejo na sedlu Dželap. Tu je dež prenehal in stopili so zopet navzdol v bajno lepo dolino Čumbi, ki je polna sonca in bujne flo­re; prelepe vrtnice so z vonjem napajale vso dolino, ki je zelo ro­dovitna in živi srečne ljudi.

Proti severu so šli mimo gore Čomalhari, 7293 m, ki straži vhod na visoki Tibet. Še nekaj pota proti severu, potem pa so zavili na­ravnost proti zahodu, da pridejo zaželeni gori na hrbet. Ta pot na visoki planoti med Himalajo in Transhimalajo jim je bila kljub naporom pravi užitek. Hodili so ob mejnikih, ki so tvorili v davni­ni južno mejo tibetsko-kitajske države, da zadržujejo vedno ne­mirne narode doli v 5000 m nižji Indiji. Videli so zelo veliko divja­čine; ovc, gazel, oslov, rac. gosi.

Čez nekaj dni so približali Kam patsongu, pa še prej jih je zade­la težka izguba. Več potnikov je že zbolelo, med njimi Dr. Kellas. Ta se je cela leta utrjeval po Ti­betu in Himalaji, da se usposobi za veliki cilj; kaj čuda, da se zdaj ni hotel vrniti, ampak hitel za vsak način naprej, čeprav na nosilih, zdaj pa je omagal in umrl, ko je še od severne strani mogel videti veličastni snežnobeli vrh zemeljske matere.

Hodili so dalje proti zahodu ve­dno 400 do 100 m visoko v slad­ki zavesti, da so prvi Evropejci, ki stopajo po teh krajih. Ko so prišli do vasi Tinki-tsong, jim je na­sproti pridirjal džongpen, vaški župan, pravi Mongol v krasni s kitajsko svilo vezeni obleki, da dostojno sprejme in pogosti tujce, ki jih je sam Dalaj lama pripo­ročil. Dal jim je čaja, sladkarij in tibetskega piva, pa za slovo poklonil še 100 jajc in 4 ovce.

Končno so prišli do vasi Tingri, ki je velika, saj je važno križišče na visoki in široki planoti Tingri-majdanu. Tu so se utaborili, da odtod prodirajo narav­nost proti jugu na Čomolungmo. Napravili so več skupin, ki so šle vsaka po svoji poti, da je tako vsaka od svoje strani preiskala in popisala svet ter se prepričala, da je dostop na vrh sploh možen.

1.Važna je bila pot, ki jo je opravil Bury z Weelerjem in Murenom, ki so šli naravnost na jug in priplezali na sedlo Kombu, ki loči Gavrizankar od Čomolungme. Bilo je vse pod ledom, vendar so dognali, da se ga poslužujejo Tibetanci za prehod na jug, da spomladi gonijo sem čez celo vole.

2.Drugi so šli naravnost proti severni steni Čomolungme. Pot jih je vodila skozi bogato vas Zambu, ki ima 300 jakov. Odtod gre proti gori vseh gora dolina Rongbuk, ki se razcepi v več grap na levo in desno, ki so vse pod ledom. Prodirati ni bilo lahko. Že čez hudournik je bila pot z vsem pratežem težavna. Poplačala pa jim je trud bajna kotlina Čebu, ki je vsa kakor en velik samostan. Mir vlada tu, kakor nikjer na svetu, kraj je divji do neverjetnosti. Ogromne skalne škrbine stražijo vhod na obeh straneh. Potem pa se odpre potniku kakor svetišče; to so spoznali tudi Tibetanci, kajti na stotine moških in ženskih menihov biva tu v skal­nih duplinah in malih kolibah. To naravno veličanstvo jih tako prev­zame, da kmalu pozabijo na vse, kar je zunaj, mir jim sije z lic in ga razodeva vse vedenje, globoki mir; saj tu ne ubijejo nobene ži­vali, ne moti jih ropot, ne poči strel. Divje živali so krotke: bližajo se človeku čisto brez strahu. Divje ovce prihajajo z gora in menihi jih krmijo. Tudi Angle­ži so jih od blizu ogledovali in skalni golobi in drugi tiči so jim jedli iz rok.

Prodirali so dalje, zlasti Wallory in Bullock s svojimi kuliji in prišli pač še na ledenik Rongbuk, naprej pa niso iskali pota.

3. Istočasno ko Mallory od se­vera je Bury izkušal približali se gori od jv. strani. Prišel je v vas Karto in tu ga je džongpen gosto­ljubno sprejel ter dal zanj in tovariše napraviti na vrtu šotor. Buryju je bil kraj tako všeč, da si ga je takoj izbral za oporišče, odkoder bo raziskoval vzhodno stran gore. Začela se je res že stra­šna doba poletnega monsuna z neprestanim dežjem, pa možje so vztrajali in bili vedno na potu, da morda saj od tu od sežejo vrh, ker jim je na zahodu in severu spodletelo. Ker so imeli namen, dalje časa ostati, so v Karti na­jeli hišo. Čudno res, da je moglo biti v višini 4000 m tako lepo; vse je zelenelo, ječmen in grah, pod vasjo pa je na jug drvel potok Arun, ki skozi predivje grape zgr­mi na progi 30 km. 1500 m globo­ko.

Dve »poti« sta vodili proti Čomolungmi. Dve vzporedni dolini, severna Karta in južna Kama.

a.) Najprej so se preiskovalci lotili doline Kama. Zopet so od­krili pravljično deželico himalaj­sko, ki je tako mogočna, da kaj tako lepega dotlej še niso videli. Mogočne stene ob strani in kon­cu doline se gigantsko zavihte pro­ti nebu, ena lepša ko druga. Med temi skalnimi stebri pa vise lede­niki, ki so tako divje razkosani v osti in stolpe, ki tako drzno vi­se čez robove, da skoraj nepresta­no treskajo v globine ledeni pla­zovi kakor grom.

V daljavi in nedosegljivi višavi pa posmehljivo vabi prelepa bela glava gora kraljice. In čudno: prav med temi ledeniki rastejo kakor lepi venci najlepše jelke in breze! Preproge cvetočih trat so pogrnjene prav do ledu, encijani vseh vrst in barv jih krase kakor pestra vezenina. Ko so Angleži jeseni to dolino zapuščali, ki so jo tolikokrat obiskali, so pa bili je­seni in češmini odeti v škrlat, trate pa pozlačene, vse pa zaprto v temne gozdove prastarih veli­kanskih jelk.

Proti južni strani doline Kama, torej že na pobočju Čomolungme je flora še bolj bujna. Rasto brinjeva drevesa v obsega 6 metrov. Prve veje pa se začno v višini 15 do 18 metrov. Nekoliko nižje raste srebrna jelka z do 30 m visokimi drevesi, ki imajo do 7 m obsega. Še nekoliko nižje v višini 3000 metrov pa krase pobočje do 50 m visoke jelke, vmes pa rododendron, ki širi opojno vonjavo.

Še eno stvar je vredno omeniti v tej dolini. Že na koncu doline bolj na južno strani kipi v nebo vrh Makalu, ki po lepoti skoraj prekaša samo Čomolungmo. Njegove stene so tako divje strme, da na njih komaj more sneg obviseti, saj kakor iz tal zrasto 3300 metrov visoko!

b) Druga ekspedicija, pa je skoraj istočasno preiskovala dolino Karto. Dognali so, da je sama od te strani mogoče priti na vrh in sicer čez sedlo Lapka ali pa od severne čez ledenik Rongbal. Ker so vsi drugi poizkusi na zahodu, severu in jugovzhodu ostali brezuspešni, so se odločili za to smer. Po dolini seveda tudi tukaj ni bilo mogoče priti na vrh, pač pa po slemenih, ki štrle iz večnega ledu in ki se končno strnejo na najvišji vrh zemlje. Pa še od teh je prišlo v pošte v le severovzhodno sleme, ki je sicer tudi grozno v spodnjem delu do ramena, od tam dalje pa položno.

Vse to so zdaj vedeli, pa kaj pomaga, ko je poletni monsun začel razkazovati svojo divjo moč in izlival toliko dežja in snega, da niso mogli zaenkrat ničesar drugega storiti kot čakati. Šele začetkom septembra so mogli priti v zgornji konec Karte in postaviti taborišče v višini 5180 m; bili so pa tudi tukaj sredi cvetja, čeprav ga je skoraj vsako noč pokril sneg! Vkljub viharju so postavili še drugo postajo pri 6100 m na sončno skalo med dvema ledenikoma, pa bilo je dosti cvetja in še več — podgan! Le čudno, od česa v taki višini žive! In še več: našli so tudi sledove zajcev, lisic, volkov! Vreme je bilo seveda čisto himalajsko: noči bridko mrzle, dnevi pa topli, celo vroči. Prav kruto pa je s potniki postopalo sonce: kakor vampir je izsesavalo moč in jim grozilo s sončarico, medtem ko so noge obenem skoraj zmrzovale na ledenih tleh!

Z velikim trudom so spravili nekaj provianta na sedlo Lapka. Zlasti 20. sept. je bil težaven, ker je bil sneg mehak in suh ko moka, da niso prišli do varne in trdne stopinje; 3 kuliji so se morali vsi izmučeni vrniti že po poti; drugi pa so na sedlu odložili bremena in tudi šli nazaj.

Prišel je odločilni 22. sept. Šest Angležev je z nosači prodiralo na sedlo, pa mraz je bil sled burje tako strupen, da so vsi silno trpeli; zlasti od severozahoda čez sedlo sem je bril pravi vihar. Vkljub temu pa so se utaborili na ledu, da prenoče. Toda, kje je še vrh in kako strm, strm! Vsi trudni so zlezli v spalne vreče in še spali za silo.

Ko so se zbudili, je pa Čomolungma žarela v jutranjem soncu, da je bila vsa v ognje pa je novega ognja dala tudi turistom. Najprej so morali 350 m navzdol na vzh. Rongburški ledenik; bila je to naporna pot. Potem pa je šlo zopet kvišku skozi globoki sneg, ki je ležal na ledeniku. Sredi snega so prenočili. Od treh strani so bili zavarovani, v pravem zatišju, pa vendar so počivali kakor so upali, ker divji vetrovi so bili tako mrzli in tako besni, da jim niso pustili spati, še celo šotor so jim odtrgali, le Mallory je spal.

Zjutraj jih pelje pot dalje čez sneg in led do skalnega slemena in opoldne so bili na živi skali, toda do vrha je še 2000 m! Vendar blizu cilja so bili, saj v navadnih razmerah to ne vzame turistu več ko 5 ur. Toda večji sovražnik se je zarotil, da jih ne pusti na vrh, saj letos še ne. Bil je to severozahodnik! S tako besno silo jih je začel bičati, da so njegove sunke občutili kakor udarce krepkih pesti. Razburkal je sneg in ga v groznih vrtincih nosil čez slemena in vrhove, da se jim je zdelo, kakor sredi strašnih oblakov in dima, da jim je jemalo sapo, vid in glas.

Bilo bi torej nespametno v takšnem vremenu nadaljevati pot in njihova gotova smrt. Zato so se odločili, da se vrnejo, ker ni bilo pričakovati, da bi vihar odnehal. Saj za enkrat so dosegli veliko: dognali so, da je mogoče priti materi zemlji na belo glavo in spoznati tudi pot do nje. Vrnili so se torej na sedlo Lapko, od tam v Karto, potem pa po planotah na vzhod dalje in dalje in 24. okt. so bili spet v Dardžilingu.

Dragoceni so bili uspehi te 5 mesecev trajajoče ekspedicije: koliko lepih kart, fotografij ter zooloških, botaničnih in geoloških podatkov, pa bogatih izkušenj!

Zimo so raziskovalci dobro porabili, da se pripravijo za odločilen naskok v l. 1922. Za vodnike so bili izbrani general Bruce, stotnik Finch, Longstaff. Vzeli so s seboj 9 mož, ki so pomagali kot turisti in strokovnjaki, to so Styff, Sommerwell, Noel, Wallcefeild, Bruce ml., G…(neberljivo op. o.) pa ni smel več z njimi, ker so mu Tibetanci očitali, da s svojim skakanjem po skalah moti gorske duhove.

Pripravili so dobrih šotorov z ležišči iz plute in spalnih vreč, kuhinje, živež v dobro zaprtih konzervah, znanstvene priprave za merjenje in kartiranje, fotograf, kino in veliko stožcev kisika.

26. marca odrinejo zopet iz Dardželinga skoraj po istem potu kot leta 1921. V dolini Rongbuk postavijo 14. aprila glavno dolinsko taborišče, nato še 2 vmesni postaji, potem pa 8. maja v višini 6040 m glavno gorsko taborišče.

To naj bi bilo izhodišče, odkoder bodo naskakovali vrh, saj je do vrha še skoraj 3000 m!

Pot je bila še hujša kot 1. 1921. Toda to je le podžigalo njihovo podjetnost in jo do skrajnosti napelo. Pri 7015 m postavijo prvo vmesno postajo. Ko je bila z vsem potrebnim oskrbljena, gredo gori Mallory, Sommerwell, Norton in Morshend z 9 nosači; toda slabo so počivali. Vreme ni bilo prida, šli so po skalnem slemenu dalje proti ramenu. Morali so si stopnjo za stopnjo v led sekati, pa jih je še severozahodnik že opoldne prisilil, da so napravili novo postajo pri 7620 m. Postavili so le 2 šotora za štiri Angleže, nosači so se pa vrnili. Vihar je besnel vedno huje in mraz je bil tak, da so bili vsi trdi, ponoči je padala toča in sneg. Zjutraj je bilo lepše, zato gredo takoj naprej, le Morshead je bil tako opešal, da je moral počakati v šotoru. Zdaj so ti trije, tako sami v tej grozni višini, prodirali dalje, pa šlo je le korak za korakom, ker so komaj dihali; zrak ima tukaj malo kisika, seboj ga pa tudi niso vzeli. Polagoma pa so jim moči opešale in 180 m pod ramenom so se pri 8169 m morali obrniti. Moči svojih namreč niso smeli do skrajnosti napenjati, ker se potem sploh ne bi mogli vrniti; telo se namreč v tej višini pri sestopu človeku ne počije kakor v naših planinah, ampak se utrudi ravno tako kakor navkreber. Že zdaj jih je skrbelo, če bodo sploh mogli nazaj.

S težkim srcem se torej vrnejo do 5. postaje, kjer vzamejo seboj Morsheada, ki se je komaj vlekel, vse drugo pa puste na mestu. Pri sestopu so se morali loviti za zrakom, oviral jih je še nov sneg. Enemu je tudi spodrsnilo, da je potegnil tovariše seboj in le s tem so se rešili, da je eden hladnokrvno zapičil cepin v led in zdržal strašni sunek, sicer bi bili vsi zdrknili v prepad. Morshead je tako opešal, da so ga morali podpirati. Tako je prišla noč. Prižgejo svetilke. Naenkrat pa poči pred njimi led in požrla, bi jih bila razpoka, če bi je ne bili preskočili in se tako rešili. Svetilke so dogorele in šli so v temi dalje. K sreči ni bilo viharja. Zdaj pridejo do 4. postaje, toda dihalnih priprav ni bilo in tako so žejni in premraženi ždeli v šotorih do jutra. Potem pa vstanejo in se vlečejo do 3. postaje, kamor pridejo do smrti utrujeni. Prvi naskok je torej mati zemlja s svojim strašnim orožjem mirno odbila.

Obleganje pa se ni prenehalo, ampak nove čete so že prodirale, še predno so se prejšnje vrnile. Finch in Bruce ml. sta se dobro opremila s stožci kisika. Odrinili so 25. maja z 12 nosači. Hoteli so prvo postajo napraviti pri 7900 m, pa jim je vreme zagodlo, neprestano se je menjavalo zdaj oster mraz, takoj nato pa žareča vročina, vmes pa veter in celo vihar. Pri 7777 m so morali ostati, da so se mogli kuliji še isti dan vrniti. Splošno so se kuliji zelo dobro obnesli. Z lahkoto so prenašali še tako hud mraz in bili zadovoljni z naj skromnejšo hrano. Kisiku so se nekaj časa posmehoval, pri 7000 m so pa začeli hvaliti dobroto »angleškega zraka«. Ob 2 so torej postavili šotor in se vrnili, in zdaj so trije možje popolnoma sami na ozki skali. Začne se zanje najstrašnejša noč njihovega življenja. Zlezejo v spalne vreče. Celi oblaki snega pa piskaje začno vršati sem čez sleme. Mraz in vihar sta vedno hujša. Kmalu morajo skrbeti, da jim šotora veter ne odtrga. Ob eni ponoči pa zabesni tak orkan, da morajo napeti vse moči, da jih vihar ne odnese v grozne globine na ledeniku. Pa tudi dan ne prinese odmora. Šele opoldne se je toliko pomirilo, da si morejo skuhati kaj toplega.

Zdaj pa se pokaže, kaj premore človeška volja: odločijo se, da bodo ostali še eno noč tu, morda bodo saj jutri mogli na vrh. Druga noč je res bila toliko mirna, da so vsaj nekoliko počivali. Premraženi pa sveži so vstali in šli na pot vsak s 4 stožci kisika. Pa spet jim je stopil nasproti njihov sovražnik veter, ki je postajal vedno močnejši. Prisilil jih je, da so šli ne več naravnost proti ramenu, ampak so zapustili sleme in stopali bolj zahodno po strmih ledenih stenah, čeprav je bila ta pot veliko nevarnejša. Porabili so vso svojo trdovratno žilavost, da so se pomikali dalje. Vendar pa so že malo od šotora naprej bili premraženi in zdelani, da niso nič več čutili nog. Bili so torej pri 8326 m prisiljeni, da se vrnejo. Stotnik Bruce je še pogledal blesteči vrh in rekel: »Čakaj, stara, te bomo že še ugnali!«

Vračali so se, toda bili so vedno bolj utrujeni. Na svoja kolena se niso smeli zanesti. To izmučenost pa so čutili tudi potem še v dolini in še dolgo časa, predno so si opomogli.

Niso pa odnehali, čeprav so bili skoraj vsi poškodovani po mrazu in so se za nekaj časa vrnili v lepo dolino Karto. 6. junija se je zjasnilo in nova ekspedicija je krenila na staro pot: Bili so to Mallory, Sommerwell in Krawford. S seboj so imeli 15 nosačev in se razdelili v 4 skupine: spredaj trije Angleži z enim kulijem, možje vsake skupine pa so bili med seboj zvezani z vrvmi. Ko so bili na ledeniku, pa naenkrat ostro poči, kakor kadar se razpoči velika ledena plošča, zasika in zagrmi; sneg jih zakrije s temnim oblakom, plaz pribesni, zagrabi vso ekspedicijo in jo vleče v globino.

Le prva skupina, Angleži in en nosač, si toliko pomagajo, da se ustavijo, za njimi tudi druga, tretjo in četrto skupino pa vrže plaz 20 m globoko in težke snežene plasti ju zasujejo. Drugi hite kar le morejo na pomoč, pa odkopali so šest mrličev, sedmega ga sploh niso dobili.

Tako so padle prve žrtve in prekinili so oblego te doslej nepremagljive predobre pa vendar tako krute boginje zemeljske matere Čomolungme.

Glas naroda, 10. 11. in 12. julij 1923

Oznake: HIM
eXTReMe Tracker