Mlado Jutro (1932) - Josip Vandot: Žarko se razliva majnik po dolinicah gorskega sveta.
Vsepovsod se smejejo v sončnih žarkih pisane cvetice, da jih lepših ni širom po vsej zemlji. Vse cveti in dehti in prepeva, da se ne moreš načuditi, pa čeprav se neprestano čudiš od jutra do večera.
Rožne žalik žene se sprehajajo v majniških nočeh po gorskih dolinicah. Iz rok se jim sipljejo najlepši cvetovi, iz ust jim prihajajo najkrasnejše pesmi, ki jih poslušajo rože po ozkih travnikih, poslušajo v tihem zamaknjenju, da same ne vedo, kdaj so se jim pričele čaše zlatiti in kdaj so pričele dehteti prav tako, kakor dehtijo žalik ženam rožni lasje.
A nad dolinicami, na skalnatih gorah še vedno grize samo sebe nevšečna zima, grize zato, ker je grda in si zaradi tega ne upa pogledati majniku in rožnim žalik ženam v obraz. Zvija se po zamrzlih obronkih in nazadnje niti sama ne ve, v kateri prepad bi se skrila pred soncem, ki se ji veselo smeje s sinjega neba.
Tudi Škrlatica, ponosna gora in Triglavova sestra, je še vedno zavita v sneg in led. A za ta sneg in led se ne zmeni širni gaj, ki je razprostrt tik pod stenami mrzle Škrlatice. In kako naj se tudi meni? Saj žalik žene prihajajo vsako noč vanj, prihajajo pozno iz doline in počivajo v njem do belega jutra. Med najlepšimi rožami si posteljejo, zapro kakor plavice modre oči in sanjajo sanje, kakršnih ne sanjajo niti zvezde na božjem nebu.
V ranem jutru zažari gorski svet v čudoviti svetlobi. Ta svetloba prehaja iz kraja v kraj in je podobna rdečemu ognju, ki vzplapola sredi temne noči. Prav tedaj, ko zažari Škrlatičin vrh, sfrfota v gaju velik, velik petelin in zleti na visoko skalo. Sonce ga obsije — petelinovo zlato perje se zaiskri, od njega se usipljejo žarki, svetlejši in krasnejši od sončnih in petelin zakrili s perutnicami in zapoje z zvonkim glasom, da se ga lahko sliši vrh Škrlatice: »Kikiriki!«
To je petelin, ki ga imenujejo žalik žene »petelinček zlatorinček«. Ko zjutraj tretjič zapoje se dvignejo žalik žene z rožnega ležišča. Za trenutek se nasmejejo zlatemu petelinu in že odhite iz gaja Bog ve kam klicat rože v sončno življenje.
Petelinček zlatorinček prhne s skale in obstoji na trati. Hipoma se razgrne okrog njega tisoč kokošk, ki pa so vse tako čudne, da jim ni podobna nobena naša kokoška. Človek ne ve, kako bi jih opisal, ker mu resnično primanjkuje besed. Samo to ve, da so zlate in srebrne od repa do glave in kadarkoli katera počene v mehko travo, znese tudi jajce, ki ima zlato lupino in se v njem skriva živo, zlato pišče. In pišče razdrobi takoj s kljunčkom lupino, da se zlato kar razsuje po trati, in veselo poskoči in se čebljaje pridruži materi.
Petelinček zlatorinček pa hodi košato med svojo tisočglavo družino. Sam je vladar v dehtečem gaju pod Škrlatico in nima nikjer tekmeca. Še človeka se mu ni treba bati, ker človek ne ve za stezo, vodečo v ta čarobni kraj. Samo divje koze pridejo včasih semkaj dol s skalnatih strmin. A divjih koz se ne boji petelinček zlatorinček, še manj se jih pa boje kokoške. Saj divje koze so plašne, da se boje celo najslabotnejšega vetrca. Pa naj bi se jih kdo še bal?
Petelinčku zlatorinčku ni med njegovo družino nikoli dolg čas. Če mu pa hoče biti dolg čas, skoči kar lepo za skalo in se prične igrati. Mrzel studenček žubori izpod skale, ob studenčku stoji mlinček z zlatimi kolesi. A mlinčka ne žene studenček, ker je njegova voda preslaba, da bi gnala mlinska kolesa.
No, petelinček zlatorinček se postavi sam pred čudoviti mlinček. Z mogočnimi in težkimi perutnicami zamahuje, da se dela veter pod njimi. Ta veter zapiha v kolesa zlatega mlinčka, kolesa se premaknejo in mlinček zapoje, kakor da je v njem zaprta ptica in poje s srebrnim glasom: klip klop. Kolesa ropočejo, a izpod koles se usiplje vse, kar si petelinček le poželi.
A petelinček ne zahteva skoraj ničesar, saj ima tam na trati vsega v izobilju. Le včasih si za kratek čas želi cekinov — in cekini žvenkečejo izpod koles in se kakor drobni zvezdni utrinki usipljejo v pohlevno vodico, da je vsa posuta s samim zlatom. In včasih si zaželi petelinčka, velikega kakor je on sam, da se poigra z njim in se stepe z njim, kakor delajo vsi petelini na vasi. Glej — pa je že tu čokat petelin, ki kikirika in navali na zlatorinčka. Pa se vname boj, da je groza. A zlatorinčka ne more premagati noben petelin in tudi čokatec ne, ki ga je zlatorinček pričaral iz svojega mlinčka. Čokatec že miži od bolečin in beži sam Bog ve kam med belo skalovje. Mlinček pa molči, ker ga ne žene več sapa izpod zlatorinčkovih peruti. Samo zlatorinček čepi vrh mlinčka in z mogočnim glasom oznanja svoji tisočglavi družini zmago nad čokatcem: »Kikiriki!«
Zlatorinčkov glas pač lahko slišimo, če stopimo v divjo gorsko samoto pod Škrlatico. A njega ne bomo nikoli videli, ker ne poznamo steze, vodeče v njegov začarani gaj. In tudi mlinčka ne bomo videli nikoli in nikoli ne bomo pihnili v njegova kolesa, da zaropočejo in se usuje izpod njih vse, kar si le želimo.
Pa je škoda. Saj bi si lahko želeli tisoč in tisoč stvari, ki bi jih radi imeli.
Josip Vandot
Mlado Jutro, 3. julij 1932