Življenje in svet (1932) - Dr. Oskar Reya: Tako se glasi planinski film znanega režiserja planinskih filmov Trenkerja. Ta film je snemal na snežiščih in ledenikih pod švicarskim vrhom Piz Palüja.
V tem belem peklu sem s svojimi smučkami preživel letošnje velikonočne počitnice. Poročal sem že v »Jutru« od 25. 1. 1931 o podobnih doživljajih za časa lanskih božičnih počitnic. Tudi letos sem se pridružil istim nemškim tovarišem ekskurzije »Brecht-Bergen« iz Baden-Badna. Preko Innsbrucka in Chura dospeš mimo St. Moritza v Pontresino, od koder vodi električna železnica preko prelaza Bernine v italijansko dolino Valtellino. Druga postaja od Pontresine na tej železnici je Morteratsch. Istoimenski hotel služi tudi kot železniška postaja in je edino poslopje v tem gorskem svetu. V tem hotelu na višini 1900 m smo stanovali vseh štirinajst dni. Odtod smo tudi delali eno ali večdnevne ture. Bilo nas je okrog 150 smučarjev in smučark in smo bili porazdeljeni v skupine po dvajset ljudi. Živeli smo zelo preprosto in v lastni režiji. Sam sem plačal za stanovanje in hrano za vseh štirinajst dni samo 800 dinarjev. Če pa izpolniš gotove pogoje, plačaš samo 650 dinarjev. Vožnja seveda ni všteta.
Prispeli smo semkaj na Cvetno nedeljo zvečer. Takoj drugega dne je naša skupina napravila smuško turo do koče na Diavolezzi (2950 m), odkoder smo se povzpeli na 3211 m visoki Mount Pers. Tura je bila lahka in je služila le kot predhodna tura za nadaljnje težje. Vendar je bila v smuškem oziru nad vse krasna. Tudi torek smo posvetili slični turi. Hoteli smo se povzpeti na Piz Lagalb, pa smo se morali tik pod vrhom zaradi megle vrniti.
Ker je bilo v naši skupini nekaj novincev v smučanju na vrvi preko ledeniških razpok, med njimi seveda tudi jaz, smo naslednja dva dni, posvetili vežbanju v tej panogi visoke zimske turistike. Ne daleč od hotela že stopiš na ledenik Morteratsch. Takoj ob ustju ledenika je krasna ledna jama, v kateri se lahko sprehajaš daleč pod ledenikom navzgor. Notranje stene so vse prevlečene s srebrnim ivjem, v kristalnih stenah pa vidiš zajete okroglo brušene kamne.
Na tem ledeniku smo imeli svoje vaje. Ker so bile vse razpoke ledenika zasnežene, se je stvorila obilica snežnih mostov in naša naloga je bila, da se pri prečkanju lednika teh lažimostov kar najbolj izogibamo. Navezali smo se po trije na vrv in seveda z neobhodno potrebnim cepinom skušali počasi in nad vse previdno preko ledenika. Naloga prvega je, da prodira vedno preko sigurnih mest in s cepinom preiskuje teren. Če cepin doseže trdno ledno podlago, sme na tisto mesto stopiti. Kakor hitro pa se mu cepin zasadi do ročaja in če pri tem ne sune na led, tedaj je to znak, da je tu nevarno mesto, ki se ga mora na vsak način izogniti. Zato gaz na ledeniku ni ravna črta ampak vijuga, ki zavije zdaj levo zdaj desno, potem navzgor in zopet navzdol in tudi često v loku nazaj in spet naprej. Drugi tovariš prvega pri njegovem delu varuje in drži vedno napeto vrv preko svojega hrbta, da bi ga takoj zadržal, če bi izginil v razpoki. Tretji tovariš pa varuje drugega in s tem seveda tudi prvega. Dobro je, da so na vrvi vedno trije, kajti če eden zdrkne v globino, recimo kakih 10 m ali še globlje, je enemu samemu zelo težko izvleči tovariša iz lednega brezna. Vidimo, da je hoja po zasneženem ledeniku zelo zamudna. Zato na takih mestih, kjer ledenik ni prestrm in kjer razpoke niso pregloboke in ne preširoke in kjer lahko presodiš, da so snežni mostovi dovolj trdni, smučajo navezani na vrvi. Pri tem mora smučar zelo dobro obvladati plug in plužne obrate. V zelo počasnem tempu se trojica pomika naprej. Prvi smuča kakor navadno s palicami v rokah, po možnosti tudi s cepinom in preiskuje teren. Drugima dvema pa palici prosto visita ob rokah in držita napeto vrv z obema rokama, da bi v primeru padca v razpoko tovariša zadržala na vrvi.
Tako smo se vežbali dva dni in na četrtek popoldne smo se napotili na prvo težjo turo. Hoteli smo se povzpeti na Piz Palü, drugi najvišji vrh v kraljestvu Bernine, visok 3912 m. Proti večeru smo dospeli spet do koče na Diavolezzi (2950 m), kjer smo prenočili. Koča je trdno zidana in oskrbovana. Novost zame je bila, da ima dve kuhinji. Eno ima na razpolago oskrbnica, kjer kuha za bogatejše in komodnejše turiste. Druga pa je v prostoru za skupno ležišče in se je poslužujejo res pravi alpinisti. Plačajo le prenočnino dva franka in pol (20 din) in pristojbino za drva en frank. Ker je tudi nekaj posode na razpolago, si lahko sami kaj skuhajo. Nas je bilo petnajst in smo si celo drva sami prinesli iz doline.
Drugega dne zjutraj smo se napotili na težko željeno turo. Spustili smo se s sedla na lednik Pers in po njem polagoma navzgor. Ker je slučajno pred nami že šla ena skupina, smo imeli gaz že napravljeno in smo se zato lahko brezskrbni pomikali naprej. Čim bolj se vzpenjaš, tem večje in širše razpoke ti zijajo nasproti. Dospeli smo do mesta (X), kjer smo morali smučke odložiti, si navezati dereze, sebe pa na vrv. Bilo nas je pet partij po trije na eni vrvi. Mene je doletela »čast«, da sem nosil še eno rezervno vrv. Počasi in previdno smo prodirali naprej in srečno dospeli ob eni popoldne na vrh. Imeli smo tudi srečo v vremenu. Veliki petek je bil topel in sončen dan. Toda tudi lepo vreme ti ne prizanese v trpljenju. Sonce me je v obraz tako ožgalo, da sem imel ustnice vse opekle. Sicer sem se mazal z mažo ultrazeozonom, toda ni nič pomagalo. V takih primerih je najbolje zaščititi obraz z belo masko. Zadovoljni smo se vrnili do naših smučk, s katerih smo sneli kože in potem odbrzeli v nepreglednih smukih preko ledenika v dolino. Ker so se bližali prazniki, je posetilo Diavolezzo mnogo smučarjev in je bila smuška pot preko lednika že napravljena. Brezskrbno smo drveli po raztopljenem firnu. Zvečer smo bili doma.
Drugega dne v soboto so z drugimi določili, da pomagam v kuhinji. Rezal sem tokrat »špeh« in cvrl mast in tudi pomival lonce. Ta služba mi je prišla kot nalašč, da sem se vsaj deloma odpočil od prejšnjih naporov.
Na Veliko noč se je vodstvo naših tur namenilo, da naskoči najvišji vrh Bernine (4050 m). Priporočljivo je, da na težavno, pred vsem zimsko turo ne gre nikdar mnogo ljudi skupaj, največ šest po trije na eni vrvi. V primeru kakega težjega prehoda mora prva partija biti zelo oprezna in prodirati zelo počasi naprej. Zato morajo ostale partije čakati, kar je v hudem mrazu zelo neprijetno. Zaradi tega čakanja ujame turiste večkrat noč in prodiranje v temni noči preko ledenika dovede večkrat do nesreč. Nekaj sličnega se je tudi nam zgodilo na eni izmed poznejših tur. Vodstvo je določilo, da gre samo šest ljudi in to najboljši. Zato sem izpadel iz, kombinacije, češ da nisem dovolj siguren v smučanju na vrvi. Vendar je bila to le pretveza. Saj sem pri poznejših turah mnogo smučal na vrvi. Uvidel sem, da ima vodstvo prav in nisem se hotel vsiljevati, dasiravno mi je bilo težko, da ne bom užival »sladkih naporov«.
Na velikonočni ponedeljek se je torej šesterica napotila na najlepšo turo, toda »k sreči« se je nebo v teku dneva pooblačilo in pričelo je snežiti. Morali so se vrniti sredi pota. Občutil sem neko zadovoljstvo nad pokvarjeno turo, kajti težko bi prenašal zmagoslavni povratek »Bernincev«.
Istega dne je vsa ostala družba napravila izlet iz zimskega območja Morteratscha v pomladno sončno dolino Valtellino v obmejno Italijo. Preko 2330 m visokega prelaza Bernine smo se spustili z električno železnico v Tirano, ki je komaj 450 m nad morjem. Natrgali smo si mačic in žafranov ter se vrnili zvečer v naš zimski svet. Tudi v torek ni bila na programu nobena večja tura, ker je snežilo. Zato sem mahnil sam s smučkami v tri ure oddaljeni St. Moritz. Mislil sem, da bom našel v svetovno znanem zimovališču in letovišču vse polno gostov, toda vsi večji hoteli so imeli zapahnjena okna. Kriza, kriza.
Za nadaljnje dneve so določili spet težje ture v sosedni dolinici »Rosegtal«. Preko nekih vratc pod Piz Morteratschem naj bi se povzpeli na Piz Tschierva in v istoimenski koči prenočili, nato pa na Piz Corvatsch, visok 3458 m. Tudi za to turo so določili samo šest ljudi. Imel sem pa srečo, da sem prišel zraven. Odšli smo v sredo zjutraj po ledniku Morteratschu navzgor do koče Boval na višini 2450 m. Tu smo se nekoliko odpočili in potem do strmih vratc. Planinci imenujejo take prehode škrbine. Zaradi strmine smo sneli smučke in se navezali na vrv. Niti najmanj nismo mislili, da nam bodo strma vratca povzročila toliko muke. Prišli smo namreč v zelo globok pršič in ker je bilo pobočje zelo strmo, okrog 60 stopinj nagnjenosti, smo bili s sprednjo stranjo mestoma do pasu v snegu. Rinili smo naprej kakor merjasci po blatu in smo zmrzli in trudni prispeli na vrh šele ob petih popoldne. Mislil sem, da je muk konec, toda onstran vratc se je pričela druga faza.
Navezali smo zopet smučke in se spustili na lednik Tschierva. Po njem navzgor smo mislili dospeti na vrh, toda pod vrhom nas je objel snežni vihar in morali smo ta načrt opustiti. Poleg tega pa se je že bližala noč. Ko smo se na drugi strani vrha spuščali po Roseškem ledniku proti koči na Tschierva, je bilo že temno. Le počasi in s skrajno previdnostjo smo se pomikali navzdol. Pri tem se je zelo odlikoval naš mladi vodja Mendius. Kar naenkrat začujemo klice na pomoč od prve partije: »Mendius v razpoki«. Odbrzeli smo, kolikor hitro se je dalo do prve partije in videli smo, kako vlečeta druga dva tovariša napeto vrv nazaj. V temni noči je Mendius stopil neprevidno na snežni most, ki se mu je udri pod nogami, sam pa zdrknil v globino 7 m s smučkami in težkim nahrbtnikom vred. Takoj smo preiskali teren in ugotovili, da tudi ostala tovariša ne stojita na trdni podlagi, vendar je bil ostanek podrtega mostu še dovolj trden, da je oba in nas same še držal. K sreči je Mendius v razpoki ostal nepoškodovan in smo se sporazumeli z glasnimi klici. Videti ga nismo mogli. Eden tovarišev od naše partije je takoj skočil k onima, ki sta držala ubogega Mendiusa na vrvi, vodja naše druge partije, tovariš Scherenberg se je splazil po trebuhu do razpoke, jaz pa sem Scherenberga držal zavarovanega na vrvi. Tehnični vodja reševanja je bil Scherenberg. Po eno in pol urnem naporu smo končno le spravili nesrečneža iz nevarnega položaja. Glavna krivda pri vsem tem je bila temna noč. Nato smo se s podvojeno previdnostjo pomikali naprej in ob eni po polnoči dospeli pol mrtvi v kočo. Vsi smo bili tako izmučeni, da nas je pri zlekanju prijemal krč v ude. Tudi če sem zazehal, me je prijel krč v spodnjo čeljust. Ni čuda, saj smo bili petnajst ur neprestano na nogah. Šli smo spat in vstali šele opoldne. Ker je snežilo, smo odsmučali v dolino in domov. Tako se je končala naša poslednja tura v peklu Piz Palüja.
Ko sem zmrzoval v tistem nevarnem položaju, sem si nehote očital: »Ali je tega tebi treba, mar bi doma ostal«. Toda, ko smo bil že v dolini in ob pogledu na neosvojeno Bernino, so se me polastile spet stare želje in pri odhodu sem ji zaklical: »Bernina, na skorajšnje svidenje«.
Dr. Oskar Reya
Življenje in svet, 12. junij 1932