AK Ravne - Andrej Gradišnik: Tretjič zapored smo se namenil na Grossglockner. Tokrat manjšo ekipo treh, ki smo želeli preizkusiti nove višinske čevlje, smo tvorili Grega, Tadej in Andrej.
Bila je še tema, ko smo danes zjutraj pridrveli do garažne hiše nad ledenikom Pasterce. Prvi pogled proti steni visoko nad ledenikom je pokazal številne lučke plezalcev, ki so z bivaka pod steno vstopili v različne smeri. V začetnem delu Palavicinijevega ozebnika je migotalo šest lučk.
Celotna objava na spletnih straneh AK Ravne >>
Opremljeni za turo smo na razgledni plato pred garažno hišo stopili, ko se je noč že poslovila. Dobro, čelne svetilke, lahko ostanejo v nahrbtnikih. Po tristo višinskih metrih spusta po stopnicah pristanemo na ledeniku. Ne morem verjeti, kako globoko smo se morali spustiti. V petindvajsetih letih, od kar sem ga zadnjič prečil, so ga topla poletja stopila in od nekoč mogočnega ledenika je ostalo bore malo. Vrh Glocknerja za nekaj minut zažari v jutranjih barvah, ko v ne prehitrem tempu, ki pa nas bo brez enega samega počitka pripeljal visoko do pod stene, prečimo ledenik. Grega predlaga za naš današnji cilj Palavicinija. Meni je to super, saj kljub več obiskom stene nad nami, tega ozebnika še ni v moji oguljeni plezalni beležnici.
V dobrih snežnih razmerah vstopimo v smer. Zaradi težav z paščkom na cepinu že kar na začetku zaostanem. Ker me v žlebu zasujejo ledni izstrelki, zakličem naj me počakata. Ko sem pri njiju, vidim da kanonada prihaja od zgoraj. Ta je pa dobra, jutranje lučke, ki so že davno ugasnile še vedno mečkajo v zgornjem delu stene.
Previdno sledim Tadeju in Greganu. Vsake nekaj časa led zaropota po čeladi ali pa boleče zadene ramena. Nato kot strela z jasnega prileti matičar in zadene Gregana v koleno. Nekoliko višje prileti še plastenka polna pijače, ki pa na srečo ne zadene nikogar. Ti zgoraj pa imajo res nekaj proti nam.
V zgornjem delu, kjer se žleb zoži in nato izgine v skalni pregradi dohitimo plezalce, ki visijo v skalah med zmešnjavo vrvi. Čelne lučke na njihovih čeladah pričajo, da so res tisti od zjutraj, ki so v smer vstopili z bivaka pod steno, ko smo mi še sekali ovinke na samotni gorski cesti. Navežemo se in v dveh dolgih raztežajih, po levi prehitimo plezalce, ki bodisi visijo na precej neudobnih varovališčih ali pa z golimi rokami mukoma po milimetrih pridobivajo višino. Sneg, ki se je ob zadnjem sneženju mestoma prilepil na steno in pa majhni skalni grifi dajo dovolj opore lednemu orodju, da je Grega tekoče preplezal nekaj konkretnih mest. Z vrvjo od zgoraj je za naju s Tadejem to že prava zabava.
Dobrih šest ur je minilo odkar smo zapustili avto na drugi strani ledenika. Za nas je vzpon končan.
Sestop, prečenje ledenika in neskončne stopnice do razgledne ploščadi in našega avtomobila. Ura je dve popoldan in tura je zaokrožena. Lep dan v dobri družbi prijateljev, ki ga niso mogli pokvariti niti avstrijski mečkači. A so le že izplezali?
Andrej Gradišnik