Delo.si - Maja Čakarić: Doma sanjari o Himalaji, v Himalaji pa o domu.
Vprašalnik Ljubljanapolisa: Z alpinistom o vrhu Everesta, mejah dobrote in neumnosti ter o telefonskih impulzih ...
Ljubljana – Pa sva ugnala hudiča! je na današnji dan pred 59 leti vzkliknil Edmund Hillary, ko je kot prvi sestopil z Mount Everesta. Na njem je kolena grizel tudi Viki Grošelj. In ve, kaj »hudič« pomeni. Da ga tako poimenuješ, ga moraš imeti rad.
Na višini, kjer vam ves svet leži pod okornimi čevlji, se vam zvrti ali vas predvsem strezni?
Prva misel je: hvala bogu, ni mi treba več navkreber. Dosežeš cilj, a si na polovici poti. Imam se za kar romantičnega človeka, vendar sem v gorah strašno racionalen. Na vrhu se nisem prepuščal evforiji. Bilo je okrog osme ure zvečer. Začelo se je mračiti. Sestop je bil vse prej kot enostaven. Žal se je tragično končal za člana naveze. Vsa lepota, presežki pricapljajo za nami, ko smo na varnem v baznem taboru. Takrat lahko podoživljaš pot, jo obnavljaš v spominu. Vrhunski alpinizem je žal tudi nevaren. Obstajajo objektivne nevarnosti, na katere še tako izkušen plezalec ne more vplivati. To je črna pika na najlepši dejavnosti na svetu. Toda kaj pa v življenju ni nevarno?
Kar je nevarno, je včasih tudi vznemirljivo.
Žene me predvsem iskanje meja lastnih sposobnosti. S prijateljem enakih izkušenj sva šla dolgo nazaj v kamniške Alpe, prvič sva bila v pravi steni, in sicer na smeri druge težavnostne stopnje. Precej sva se namučila, tudi izgubila. Prisegel sem si, da več ne bom plezal. Potem se z znanjem, vajami, pridobljenimi izkušnjami dvigoval mejo vse više. Vztrajnost pri tem te lahko pripelje tudi na najvišjo goro na svetu.
Kako potem, ko ne gre višje?
Najvišja gora ni nujno največji cilj. Malo za šalo, pa tudi zares: premišljujemo o gorah na Luni. Visoke so 15 tisoč metrov. Morda še doživim čas, ko bodo vozovnice do tja cenejše. Ni vrag, da ne bi Slovenci tudi tam plezali, glede na to, da smo alpinistična velesila. Važno je imeti cilj, poskusiti dvigniti mejo mogočega, raziskati kaj novega. Tudi pri komercialnih odpravah moraš vložiti veliko truda, ni enostavno. Ni pa primerljivo s tem, če se gore lotiš sam ali z majhno ekipo. Jeseni odhajam ravno pod njegovo vzhodno steno. Mislim, da Slovencev še ni bilo tam med Makalujem, Lotsejem in Everestom. V tisti orjaški steni sta preplezani dve smeri. Izzivov ne manjka. Ne manjka jih ne malo starejšim niti mlajšim. To je prava strast.
Ob takšni strasti bi si mislili, da se niti ne želite vrniti. Potrebujete distanco, da v vas v Ljubljani znova vznikne želja?
Zlahka bi živel v Nepalu. Zame je najlepša dežela na svetu, takoj za Slovenijo. Če bi tam živel, bi se prav tako vračal domov. Potrebujem antipod. Če je najlepšega v izobilju, tudi ni dobro. Ko si zaželim, grem, ko začutim klic, me odnese. Lahko rečeva tudi hrepenenje. Zgodi se, da doma sanjarim o Himalaji, v Himalaji pa o domu. A grem vsaj na pot.
Kako pa pokliče?
Klic se je že zasidral v genih. Himalaji bi ob nenehnih klicih že zmanjkalo denarja za impulze. Stalno sva na zvezi. Leta najtežjih vzponov so za menoj, toda pojavljajo se drugačni izzivi. Trenutno za TVS pripravljam serijo Velikani Himalaje. In ubogi jaz, zdaj moram kar dvakrat na leto tja. To je zahtevna naloga, a ena najlepših, kar sem si jih naložil.
Medtem trpi vaša služba.
Sem športni pedagog. Občasno mi gredo na roko in omogočijo, da sem dlje odsoten. Sicer pa otrokom poskušam približati šport kot vrednoto.
So dojemljivi? Kako jim podtaknete seme?
Če jim uspeš privzgojiti, da je šport koristen, zdrav in še zabaven, naredim več kot s točkovanjem. Dobro se razumem z njimi. Sedemkrat gredo v šolo v naravi, preizkušamo stvari, o katerih bi lahko samo poslušali, tako pa plavamo, smučamo, opravijo potop z jeklenko, morajo opraviti izpit za delfina reševalca. To je kar dobra popotnica za življenje.
Vi ste si priredili svojo šolo v naravi, tako da ste raje kot k pouku pobegnili proti Šmarni gori.
Morda se je usoda malo poigrala z menoj. Kot otrok me je zanimalo vse razen učenja. 6. razred sem celo ponavljal – zaljubljen sem bil v sošolko, še jesti nisem mogel. Končalo se je tako, da vse življenje preživljam v šoli.
Radovednosti pa dandanes ni možno potešiti samo doma.
Veliko se je spremenilo. Ko smo mi odraščali, je bila informacija dragocena. Kdor jih je imel več, večji car je bil. Zdaj je car tisti, ki zna selekcionirati preobilje informaciji. Kar je kar malo grozljivo. Ni res, da so otroci leni in se igrajo, ne, samo zbegani to. So povsod in nikjer. Da znaš selekcionirati, moraš imeti kar nekaj izkušenj, misliti s svojo glavo in biti raziskovalno radoveden. V petem razredu so me zamikale gore. Pa še bral sem. Hvala bogu, da me je branje pritegnilo. Kar sem prebral, sem hotel tudi videti. Sanjal sem o tem, da bi Himalajo samo videl. Zdaj sem jo videl že 36-krat. Komaj čakam, da grem. Življenju sem hvaležen, da me je utirilo tja, kjer uživam. In me zanima.
Je obstala v času? Ali neprehodno visokogorje vznemiri že zamah kril metulja v Ameriki ali Grčiji?
Vpliv seže tudi tako daleč. Ljudje ne živijo nič kaj bolje, celo slabše. V Nepalu se je pred približno petimi leti podražila hrana. Cena riža je poskočila za 40 odstotkov. Imajo pa ljudje tudi srečo. Lansko poletje sem preživel v Pakistanu pod Nanga Parbatom. Tam je kakor v sanjski deželi. Spominja na visokogorsko Švico. Umaknejo se z vročine, imajo les, vodo, živali. Zanje najprej veljajo klanska pravila, nato vera, nazadnje šele država. Svetovna kriza je zanje popoldanska ploha.
Tudi vse tehnološke dobrobiti tega sveta?
Nimajo ničesar, a živijo krasno. Vendar tega ne smemo idealizirati. Jaz imam možnost izbire. Lahko si kupim računalnik ali odpotujem v divje kraje Pakistana. Ljudje so simpatični, pa se jih vseeno kar malo bojiš. Do zob so oboroženi in se tako za šalo streljajo, kot se mi sporečemo. Imajo vse kar potrebujejo, nimajo pa možnosti izbire. Zato se mi zdijo iskalci resnice malo smešni: kadar koli lahko prideš tja in greš, ko ti ne ustreza več. No, ugotovil sem, da je strašno pomembno, kje se rodiš. Imam kar srečo.
Kakšen občutek preveva človeka, ki je že stal na Everestu, ko se povzpne na Šmarno goro?
Šmarna gora je moja najljubša gora. Brez šale. Vsaj trikrat na teden se povzpnem nanjo. Pot s plezališča Turnc mi je najljubša. Tam se je začela moja plezalna kariera. Plezalna pot ima dobrih tristo metrov višinske razlike. Če jo opraviš trikrat v pospešenem tempu, je vzpona in spusta toliko kot v pravih gorah.
Zrak je pa tam vseeno bolj gost.
Seveda, ampak to ni tako pomembno. Alpinizem imam rad, toda prav tako mi veliko pomeni, da sem v naravi. Če jo znaš opazovati, ti nikoli ni dolgčas. Nisem prav urban človek, veliko mesto me ponavadi utrudi. Mora me strašno pritegniti, da bi v njem preživel kakšen dan. Do Ljubljane sem seveda malo nekritičen. Imam jo rad. Nenazadnje lahko na Šancah, v središču mesta, celo plezaš.
Če iščete gore v mestu, si želite tudi kakšen nadomestek urbanosti v višavju?
Ne. Visoko v gorah iščem čim manj okrnjeno naravo. Urbanizirana mi ne ponuja izzivov. Mestni parki so strašno lepi, toda raje imam, kar narava sama ustvari. Žal zadnja leta komercialne odprave tudi Everest prilagajajo človeku. Šerpe in vodniki postavijo tabore, namestijo vrvi, potem pa se skupaj s klienti v vrsti vzpenjajo na vrh.
Je kovček z izkušnjami nato uporaben tudi v mestu?
Najpomembnejše za prihodnje dosežke so izkušnje s prejšnjih odprav. Gore pa mi gotovo pomagajo, da laže prenašam »zemeljske« težave.
Tudi v prometnih zamaških?
Včasih so me jezili. Ko jih sprejmeš kot del življenja, je laže. Vendar imam kar srečo, da se jim praviloma lahko izognem. V službo se vozim iz mesta, ko ravno vsi tiščijo vanj, popoldne pa se vračam, ko vsi tiščijo ven.
Vam narava, ki je v gorah najboljša družabnica, izostri tudi občutek za ljudi?
Vsaka tura je zanimiva šola za življenje. Zadnja leta se mi na snemanjih včasih pridružijo znanci, prijatelji, ki želijo Himalajo doživeti. Večinoma pravijo, da je njihova visoka pričakovanja še nadgradila. Je pa takšno druženje zelo poučno. Krasni ljudje postanejo še bolj krasni, tisti, ki niso taki, pa to težko skrijejo. Če me v življenju poleg gora še kaj zanima, so to ljudje. Oziroma kako daleč seže človeška dobrota, prijaznost, pa tudi norost in nadutost. Everest sem preplezal, skrajnih meja dobrega in nespametnega pri ljudeh pa še zdaleč nisem spoznal.
***
Sogovornika smo prosili, naj nas in vas napoti tudi na zanimivo oziroma uporabno spletno povezavo. Ravno toliko, da najdemo nove možnosti za nadaljnje raziskovanje.
Viki Grošelj redno spremlja spletni portal Gore in ljudje: »Ob ostalih informacijah iz medijev in knjig mi povsem zadostujejo, da sem kolikor toliko dobro obveščen.«