Jutro (1932) - Josip Vandot: Kranjska Gora, 18. junija 1932
Človeku je čudno pri srcu, kadar stopi nenadoma v kraj, ki ga ni videl že dolgo časa, pa ga najde zdaj popolnoma izpremenjenega.
Nekdanja pišenska samota, ki je živela dolga tisočletja v popolnem skladu z divjo gorsko krasoto, razgrinjajočo te prav v tem blagoslovljenem kotičku, je izginila zdaj za vselej in se umaknila daleč v Klin, tik do skalovja snežnih velikanov.
Moderni človek se pač malo briga za pesniško in romantično razpoloženje posameznika, v mislih mu je samo ugodje splošnosti, ki ne pozna nobene sentimentalnosti. In tem nazorom in temu mišljenju je morala končno podleči tudi Velika Pišenca, najlepša postojanka borovškega letovišča.
Ta na prvi pogled ozka soteska je vendar toliko razgibana, da ima dovolj prostora za zidanje tudi obsežnejših zgradb in posameznih kolonij. Vsak, kdor jo pregleda, čeprav le površno, vidi takoj, da leži prav v tej dolinici vsa bodočnost našega letovišča, ki je skoraj tesno navezana edinole na Pišenco in njene prekrasne terene. Središče vsega tega bo brez dvoma ostalo sedanje kopališče, ki pa se bode moralo stopnjema povečevati, da bo ustrezalo vsem zahtevam časa in prilikam, ki bodo nastajale v posameznih fazah bodočega časa.
Pričetek človeške eksploatacije Velike Pišence je že pokazal, da zgradbe bivališč nikakor ne motijo velikega sklada, nanizanega okrog naravnih planinskih lepot in okrog harmoničnih slikovitosti posameznih gorskih partij, temveč jo v nekaki meri še celo potencirajo, če so izvršene premišljeno ter se pri izvršbi ozirajo z vso natančnostjo na krajevne zahteve in naravni ustroj. Vse to je dokazala zgradba novega pišenskega hotela, ki je v svoji celokupnosti kolonija zase in ki v svojem bistvu ne prikazuje ničesar, kar bi motilo okolico v njenem naravnem položaju. Način zgradbe in njen slog še celo izpopolnjujeta vso grandiozno sliko, ki jo gleda človek prav s tega mesta v vsi njeni veličastnosti.
Kolonija je letos narastla za eno novo stavbo, ki je samo posrečen del celote. Erika bo pač ostala edinstvena privlačnost borovškega letovišča, seveda tako dolgo, dokler bo v svoji neposredni okolici gledala na strogo izvajanje zidave v enotnem planinskem stilu.
Kljub gospodarski krizi je stavbeno gibanje v letovišču še precej živahno. Povsod se vidi stremljenje po čim večji izpopolnitvi, kar je samo po sebi umljivo, če človek pomisli, da si je letovišče znalo z žilavo vztrajnostjo priboriti najboljši ugled med našim in tujim svetom in se mora radi tega prizadevati, da si ohrani in poveča ta ugled. Po tujsko-prometni statistiki lanskega leta je Kranjska Gora med našimi letovišči zavzela za Bledom prvo mesto in iz tega sledi naravno, da se opremi tako, kot zahteva njen zgoščeni tujski promet, če noče, da prične nazadovati temveč da napreduje vsako leto po smernicah, ki jih ji določata javnost in trezen preudarek.
Poleg Erike se je dvignilo letos v vasi sami novo zavetišče, namenjeno tujcem in izletnikom. Je to pension Černe, ki je pa opremljen tudi z ličnim restavrantom, kjer je letoviščarjem na razpolago precejšnje število sob. Zanimivo je, da je ta stavba izvršena popolnoma v planinskem slogu, kar pomeni, da so se pri nas ljudje vendarle enkrat zavedli, da je pri nas enotni stil pri zidanju skrajno potreben in važen. Te nove zgradbe bo vesel vsak človek, ki ima nekaj pesniškega in umetniškega čuta, že zaradi slikovitega ozadja, čigar naravne kulise tvorita najlepši gori v triglavskem okrožju, Prisanek in Razora.
Po mrzlih in deževnih dneh je hipoma nastalo vroče poletje, da prehoda pomladi v poletje v resnici niti ni bilo. V teh sončnih dneh se je pričelo letovišče oživljati, ker prihajajo vsak dan novi gosti. Kljub depresiji, ki jo opažamo na splošnem gospodarskem polju, obeta biti letošnja sezona prav tako ali pa še bolj živahna nego je bila lani. Povpraševanj in prednaročila tujskih sob je že mnogo in zasedenih je že mnogo stanovanj, dasi Kranjska gora na žalost še ne pozna skrajno potrebnih predsezij. Tujsko-prometno društvo dokončuje zadnje priprave, a reči se mora, da je pri tem pozabilo na letoviški park, takoimenovani Požar, ki kaže letos še žalostnejšo in odurnejšo sliko nego lani in ki nikakor ne zvišuje letovišču težko pridobljenega ugleda. Upamo pa, da bo društvu uspelo še v zadnjem trenutku, da očisti park, da bo služil namenu, zaradi katerega je tu.
Josip Vandot
Jutro, 18. junij 1932