Gorski vrtovi: Včasih že sredi zime na prisojnih pobočjih zacveti spomladanska resa. Skromna grmičasta rastlina pa ima nekaj zanimivih sorodnikov.
Družina vresovk (Ericaceae) je v naših krajih precej razširjena, a večina ljudi pozna le nekaj njenih predstavnikov. Verjetno le redkokdo med vami ni nikoli v otroštvu spomladi nabral šopka iz telohov in spomladanske rese. Ljubitelji vrtov seveda najbolj cenijo sleče ali rododendrone.
Spomladanska resa (Erica carnea)
Ko se pozimi vzpenjamo po pobočjih, kjer je sneg že skopnel, so grmički spomladanske rese z drobnimi rožnatimi cvetovi prvi, ki nam naznanjajo bližajočo se pomlad. Grmički so močno razvejani, imajo kipeče poganjke. Igličasti listi so zeleni tudi pozimi, na steblih so nameščeni po štirje v vretencu. Socvetja na vrhu poganjkov so grozdasta in obrnjena na eno stran. Cvetovi imajo kratke peclje, cevast venec ima štiri zobce in je daljši od čaše, ki je tudi rožnate barve. V cvetu je osem prašnikov, ki štrlijo iz venčne cevi in so temno obarvani. Plod je predalasta glavica. Resa raste v svetlih iglastih gozdovih, med ruševjem, na traviščih in meliščih predvsem tam, kjer so tla apnenčasta. Razširjena je v gorovjih srednje in južne Evrope. Najdemo jo po vsej Sloveniji razen skrajnega severovzhoda.
Jesenska vresa (Calluna vulgaris)
Od spomladanske rese to vresovko najlažje ločimo glede na čas cvetenja, če pa rastlino pogledamo od blizu, odkrijemo še nekaj razlik. Pri jesenski vresi so čaše daljše od venčnih listov, a zaradi rožnate obarvanosti dajejo vtis, kot da bi bili to cvetni listi. Poleg te čaše imajo njeni cvetovi še zunanjo čašo, ki pri resi ni razvita. Medtem ko so listi pri resi igličasti, so pri vresi luskasti in dolgi le 2-4 mm, med seboj pa se delno prekrivajo. Socvetja so grozdasta, mnogocvetna, podaljšana. V cvetu je osem prašnikov. Rastišča so zakisani gozdovi, resave, kisli travniki. Jesenska vresa je sicer najbolj množična rastlina severnih krajev Evrope in Azije, naturalizirana pa je tudi ponekod v Severni Ameriki. Vrtnarji so vzgojili že okoli tisoč kultivarjev, ki jih gojijo kot okrasne rastline.
Dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum)
Podobno kot resa ima tudi dlakavi sleč rad apnenčasto podlago, zato je v naših hribih zelo pogost. Razrasel vednozelen grm je lahko visok tudi več kot meter. Mladi poganjki so dlakavi. Listi so eliptično podolgovati, 2-3 cm dolgi, nerazločno nazobčani, po robovih resasto dlakavi. Lepi živo rožnati cvetovi tvorijo grozdasta ovršna socvetja, so pecljati in imajo zvonasto lijasto obliko s petimi venčnimi krpami. V cvetu je deset prašnikov. Dlakavi sleč cveti od junija do avgusta od 500 do 2000 m visoko. Plod je predalasta glavica. S to lepo grmovnico, ki krasi naravne skalnjake, se srečujemo v vzhodnih Alpah, redko na Balkanu. V dinarskem in predalpskem svetu se pojavlja kot ledenodobni ostanek (Zasavje, Kočevsko in Gorjanci).
Rjasti sleč (Rhododendron ferrugineum)
V zahodnih in osrednjih Alpah pogostejši, pri nas pa redkejša vrsta sleča ima izrazito usnjate, po robu gole liste, ki so na zgornji strani bleščeče zeleni, na spodnji strani pa zaradi številnih luskastih žlez rjasto rjavi razen zelo mladih listov. Pri nas raztreseno raste v Julijskih Alpah in Karavankah ter na Pohorju. Ta sleč ima rad zakisana tla šotnih barij in silikatno podlago. Rododendroni rastejo v naravi v Evraziji, znana so nahajališča na velikih nadmorskih višinah v Himalaji. Nekatere države jih častijo kot nacionalno drevo, na primer Nepal (drevesasti sleč Rhododendron arboreum). Zaradi prelepih cvetov so jih ljudje kultivirali in jih gojijo v parkih ter vrtovih. Na Irskem in v Severni Angliji so se z vrtov invazivno razširili v naravo in postali problematični, saj izpodrivajo avtohtone vrste.
Tretja vrsta sleča pri nas je rumeni sleč (Rhododendron luteum), ki je zelo redek. Glede njega botaniki še vedno ne vedo, kdaj se je priselil iz Azije, pred ali po zadnji ledeni dobi. Obveljalo je mnenje, da je lepi grm pri nas avtohton in ga ni posadil človek, čeprav je v Evropi izjemno redek.
Slečnik (Rhodothamnus chamaecistus)
Do 30 cm visok, razrasel in vednozelen grmiček je v gorah nekaj posebno lepega. Cveti poleti, le na nižjih nahajališčih že v maju. Ima drobne, do enega centimetra dolge suličaste liste, po robu porasle z dlakami. Cvetovi so široki 2-3 cm, pladnjasto razprti in nežno rožnate barve. Posamično so nameščeni na žlezasto puhaste peclje, vsak cvet pa ima 10 prašnikov. Navadno slečnik raste v združbi ruševja ali na meliščih in v apnenčastem skalovju, pod in nad gozdno mejo. Doma je v vzhodnih Alpah; pri nas je še kar pogost, redko ga najdemo tudi v Zasavju in vzpetinah Trnovskega gozda.
Alpski gornik (Arctostaphilos alpina)
Kmalu potem, ko v gorah sneg skopni (takrat se v dolini že začenja poletje), z belkasto zelenkastimi vrčastimi cvetki zacveti alpski gornik. Liste ima šele na pol razvite. Listopaden grmiček ima polegle, do 50 cm dolge poganjke. Listi so narobe jajčasti, priostreni in proti vrhu nazobčani. Zrastejo do 4 cm, po robu spodaj so resasto dlakavi. Rastlino najbolje opazimo jeseni, ko se listi obarvajo živo rdeče. Cvetovi, čeprav v manjših šopkih ali grozdih, ne pritegnejo naše pozornosti. Kimasti venec ima pri dnu pet kratkih, navzven zavihanih zobcev. V cvetnem vrču se skriva 10 prašnikov. Črni plodovi imajo pet koščic. Rastlina raste na zakisanih gorskih resavah in je arktično-alpska vrsta Evrazije in Severne Amerike.
Vednozeleni gornik (Arctostaphilos uva-ursi)
Zaradi zdravilnosti (iz listov pridobivajo čaj proti ledvičnim boleznim) zavarovana rastlina je dokaj redka, vednozelena, ima usnjate liste, ki niso priostreni in so brez dlak. Vrčasti cvetovi so v bogatejših socvetjih in običajno rožnato nadahnjeni. Cveti od maja do julija od gorskega do visokogorskega pasu. Plodovi so živo rdeče koščičaste jagode.
Alpska azaleja (Loiseleuria procumbens)
Cvetenje tega pritlikavega, rušnato razraščajočega se grmička, redno zamudim, saj zacveti zgodaj, ko kondicijo nabiram po nižjih hribih. Prepozna sem bila tako na Peci kot na Mangrtskem sedlu, čeprav so komaj teden pred mojim obiskom splužili visokogorsko cesto. Nekaj rožnatih cvetkov sem uspela fotografirati le na Kriških podih blizu jezerca, ki je bilo še zaledenelo. Vejice ima gosto olistane z usnjatimi, čvrstimi, vednozelenimi listi, ki so dolgi manj kot centimeter. Cvet je širok le okoli pol centimetra, ima temnordečo čašo in petšteven rožnat razprostrt venec v dva do pet-cvetnih kobulih. Najraje raste na silikatni podlagi na humoznih, kislih tleh, 1600-3000 m visoko. Rastlina je razširjena v srednjeevropskih visokogorjih, v Skandinaviji, na Šar planini, v severni Aziji in Ameriki.
Redko videne predstavnice družine vresovk so dlakava in gola mahovnica ter rožmarinka. Vse tri najraje svoje nožice namakajo v globoki vlagi barij, ki včasih nastajajo tudi v visokogorju.
Prihodnjič bomo spoznali še tiste predstavnice družine vresovk, ki imajo užitne plodove: borovnico, brusnico, jagodičnico in dve vrsti kopišnic.
Alenka Mihorič
Literatura:
- Martinčič, A., 2007 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Wraber, T., 2006.: 2 × sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
- Lippert, Wraber, 2000: Alpske rastline nad gozdno mejo, zbirka Sprehodi v naravo, Cankarjeva založba, Ljubljana.
- Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Moggi, G., 1990 (reprint): The Macdonald Encyclopedia of Alpine Flowers, Macdonald&Co (Publishers) Ltd, London.
- Wraber, T., 1990.: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
Spletni vir:
http://www.florealpes.com/famille_Ericacees.php?PHPSESSID=b6fd4fdcda0f858ef6749415007bc754