RadioDur – Dušan Škodič. 5. oddaja
RadioDur, torek ob 16. uri, ponovitev v petek ob 14. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO
Jesenski dnevi so nam postregli s prvimi izrazitimi temperaturnimi preobrati, ali bolj znano inverzijo, ko v nižjih predelih beležimo nižje temperature, kakor v gorah. Tako smo imeli v pretežno meglenih ljubljanskih dopoldnevih nekaj solidnih stopinj manj, kot so jih namerili na s soncem obsijani Kredarici, da o nižjih krajih nad meglo, niti ne govorimo. Koliko se bodo vremena Kranjcem jasnila v naslednjih dneh, bodo povedali meteorologi. Spremljanje vremenske napovedi je vedno lažje, še posebno, ker imamo na voljo internet. Na spletu lahko najdemo veliko gornikom uporabnih portalov, izpostavil pa bi le gorniške dveri na naslovu Gore-ljudje.net, kjer lahko poleg aktualnih novic dnevno sledimo tudi predvidenemu razvoju vremena, ki ga posreduje uprava za zaščito in reševanje. Na voljo imamo še koristne povezave na Pro-Vreme in na Agencijo RS za okolje, kjer najdemo tudi napoved za Julijske Alpe, ter povezavo na deželno agencijo za varstvo okolja Furlanije-Julijske krajine, ki nam odpre pogled še na gore na zahodni strani naše meje.
Z vremenom še nekako gre. Če je dež, počakamo da bo posijalo sonce, če je le megla, pa je po navadi dovolj že, da gremo na prvo višjo vzpetino in pomolimo glavo ven iz bele nadloge. Žal pa je precej drugače z zamegljenostjo na področjih, ki so povezana z našimi prosto časovnimi dejavnostmi. Da vsi radi zahajamo v neokrnjeno naravo, je samoumevno dejstvo. Vprašanje pa je, kaj smo za to dejstvo pripravljeni storiti ali čemu smo se morda pripravljeni odpovedati. Vse prelahko je imeti na ustih nek planinski kodeks, razglašati varstvo narave in živeti v prepričanju, da je vse idealno urejeno, saj imamo vrsto predpisov in zakonov, ki so zapisani ravno v ta namen. Pa smo se kdaj vprašali, če je to res dovolj? Če se nismo, si moramo namreč priznati, da smo bolj slepi kot legendarni Ray Charles.
Zakaj sem maloprej govoril o slepoti? Zato, ker navzlic vsem predpisom in zakonom, naše visoke planine postajajo parkirišča, gozdni kolovozi cestišča, planinske poti kolesarska dirkališča, naše ljube gore pa-smetišča. Če ne bo nihče vzpostavil reda, nam bo ostal le odlično organiziran nered, tega pa si menda res nihče ne želi.
Pred kratkim je potekal sestanek članov strokovne komisije za pripravo novega zakona o Triglavskem narodnem parku, na katerem so predstavili svoja stališča za prihodnost. Člani so bili mnenja, da naj bi se komercializacija gora zavrla, tudi tako, da naj bi število planinskih koč v parku ostalo nespremenjeno, obnova obstoječih pa naj bi potekala le v smislu ekološke sanacije in posodobitev. Pri označenih planinskih poteh bi bilo potrebno vzpostaviti bolj poenoteno označevanje, oziroma preprečiti pojav črnega označevanja, ter ustaviti nadelavo novih poti, s čimer bi se zagotovilo varovanje trenutno še manj obremenjenih predelov parka.
Pri Triglavskem narodnem parku gre za vseslovenski projekt in našo kulturno dediščino, ne pa za interese posameznikov, so še poudarili člani strokovne komisije. Mi pa lahko le upamo, da se bo katera od besed uresničila tudi v praksi. Interesov je čedalje več, pojavljajo pa se tudi vedno večje težnje po trženju storitev, ki planinske koče spreminjajo v gostilne, te pa nimajo več posluha za prave ljubitelje gora. Povrhu vsega pa nastajajo še nove vrste športnih aktivnosti, ki na doslej nepoznan način obremenjujejo okolje. Gorsko kolesarstvo sproža spore na relaciji med kolesarji na planinskih poteh, planinskimi društvi, ki skrbijo za poti in lastniki zemljišč, ki se včasih zatekajo že kar h krvavim ukrepom v stilu divjega zahoda, ko povprek čez planinsko pot razpnejo bodečo žico. Tudi marsikatera gozdna pot se kar na tihem in skoraj čez noč, s pomočjo težke mehanizacije spremeni v vozno cesto in vsako opozarjanje na takó začeta dela, je čez nekaj dni le še lajanje psov na odhajajočo karavano. Kdo in kako, bo presekal ta Gordijski vozel, je vprašanje, na katerega očitno nihče nima zadovoljivega odgovora. Kdo ve, morda je rek, ki pravi, da narave nismo dobili od naših dedov, ampak smo jo dobili v varstvo od naših vnukov, mogoče razumeti na več načinov. Ali pa je le preveč zapleten, da bi ga razumeli? Morali bi si izmisliti nekaj lažjega. Moja različica bi bila namreč čisto enostavna: Če vnukom ne bomo omogočili narave, kot jo imamo sami, nas bodo prekleli do amena. Amen!
Da je možno, da se neke stvari ali vsaj njihov duh, ohranijo skozi stoletja, boste lahko spoznali na izletu, ki vam ga tokrat predlagam. Verjetno ste se že kdaj povzpeli na Ratitovec nad Selško dolino. A tokrat poskusite hoditi z nekoliko drugače odprtimi očmi za okolico.
Iz Železnikov, kjer stoji plavž, ki je še pred stoletjem talil železovo rudo, se zapeljite do vasice Prtovč. Da pot ne bo preveč dolgočasna, jo tokrat uberite namesto po desni različici, po levi, na prelaz Povden, po tem pa skozi lep gozd in nato navzgor med razbitim skalovjem do vrha. Koča na vrhu je planincem prijazna, okrepčani pa se še ne vračajte nazaj, ampak jo mahnite kar naprej po grebenu mimo malih jezerc, vseskozi ob ostankih bunkerjev nekdanje Rupnikove linije, nato čez vrh Altemaver in na križišču poti, zavijte po spodnji, ki se spusti do stare vasice Zgornje Danje. Tu boste naleteli na makadamsko cesto, ki vas bo pripeljala nazaj do že omenjenega prelaza, spotoma pa si boste pod južnimi strmalmi Ratitovca ogledali vrsto zanimivih, najvišje ležečih vasic v Sloveniji. Večinoma imajo strehe krite še s kamnitimi skrilavci. Ledinska imena tod okoli so nemškega izvora, saj je kraje že v trinajstem stoletju, s tirolskimi priseljenci kolonizirala freisinška gospoda. Ratitovec kljub nevpadljivi višini 1668 metrov, spada med naše najboljše razglednike, omenjena krožna pot, pa vam bo vzela približno pet ur zmerne, tehnično nezahtevne hoje. Vendar ne bodite prepozni, kajti dan je trenutno dolg le še devet ur in pol.
Ko sem se nekoč ustavil v stari vaški gostilni pod Ratitovcem, sem pri šanku naletel na domačega »jagra«, ki je imel okoli vratu obešen tako velik daljnogled, da ga je kar k tlom vleklo. Nekaj časa sem bil še tiho, po tem pa me je le premagalo in sem ga moral vprašati, če je to res tako dragocena naprava, da je ne more enostavno odložiti. Takoj me je bil pripravljen podučiti o tistem ruskem čudežu, ki je zmogel 16 kratno povečavo. »Veš, tole je pa specialna zadeva. Ko sem zadnjič šel na ruševca, me je stal trofeje. Ampak ga vseeno ne dam od sebe, za noben denar!« Začudil sem se, kako je mogoče, da bi bil ravno zaradi dobrega daljnogleda ob lovsko trofejo. V smehu mi je postregel s krasno lovsko lažjo: »Čisto enostavno. Opazil sem ruševca na neki oddaljeni smreki, vzel sem daljnogled in ga pogledal skozenj. Samo hudič, daljnogled ima tako močno povečavo, da tista veja pod ruševcem enostavno ni več zdržala tako velikega ptiča. Zlomila se je kot šibica, on pa se je splašil in odletel.«