Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nesreča Johane Stein na Veliki Ponci

nedelja, 28. september 1902, ob 01:00, Boris Štupar, ogledov: 1520

Slovenski narod (1899) - Dopisi: Iz Ljubljane, 25. septembra. »Slovensko planinsko društvo« razglaša v zadnji številki »Plan. Vestnika« naslednje:

Glasilo »Nemškega in avstrijskega planinskega društva«, »Mittheilungen des deutschen und Osterreichischen Alpenvereins«, ima v št. 17. z dne 15. sept. t. l. o nesreči v Julijskih Alpah tendenciozno poročilo, po katerem bi bilo naše društvo krivo, da se je dne 26. avgusta t. l. ponesrečila dunajska učiteljica, gospica Johana Stein. To poročilo so tudi ponatisnili »Deutsche Stimraen aus Krain und Kustenland« (priloga »Grazer Tagblatta«) in »Laibacher Schulzeitung« z raznimi neresničnimi in zlobnimi opazkami. — Naši neprijatelji izkoriščajo to tragično nezgodo sebi v prid in napadajo njim neljubo »Slovensko planinsko društvo« ter prete, da ne bode več njih človekoljubna rešilna postaja pomagala pri nezgodah v naših planinah, ko bi slučajno naše društvo prej zaznalo za tako nezgodo.

Po tej izjavi moramo torej soditi, da kranjska sekcija nem. in avstr. Planinskega društva samo pogojno pomaga pri nezgodah v naših planinah.
Omenjeno poročilo ima več neresničnih podatkov o tej nezgodi. Poročilo trdi, da naša markacija ne vodi do nobenega vrha, ko se vendar končujejo naša znamenja na vrhu Srednje Ponce. Na Veliko Ponco doslej še ni varno hoditi brez vodnika, in zaradi tega tudi ni zaznamovana pot nanjo.

Radovljiška podružnica »Slov. plan. Društva« je dobila poročilo o morebitni nezgodi g. J . Stein zvečer 27. avg., ko ni vozil nobeden vlak več proti Trbižu. Poslala pa je takoj kolesarja s potrebnimi navodili in denarjem do svojih članov v Rateče. Še tisti večer so naši člani sestavili rešilno ekspedicijo, da pojde rano v jutro v gore. Vodstvo je prevzel spretni turist g. učitelj Vrščaj. Poročilo pa trdi, da je bila naša podružnica že prejšnji dan obveščena, in da ni poslala nobenega zastopnika. Nadalje piše omenjeni list, da je zastopnik »Slov. plan. društva« šele prišel v Rateče, ko so že bili prinesli ponesrečeno pokojno učiteljico tja. Drugi naš zastopnik pa je že prišel dopoldne tistega dne in sicer ne v Fužine (Belo peč), ampak v Rateče, odkoder je šla ponesrečenka na Ponco, ter takoj sestavil še drugo ekspedicijo za zelo nevarno pot od Ponce proti Mangartu, ker se je pokojna večkrat izrazila, da hoče iz Rateč iti na Mangart.

V tem pa je prišlo poročilo, da so že našli ponesrečeno turistinjo. Naš zastopnik v Ratečah je potem takoj ukrenil, kar je bilo v tem slučaju potrebno. Tudi ni resnično, da ni naša ekspedicija obvezala trupla ponesrečene učiteljice in ga tako spuščala navzdol. Pri spuščanju trupla se je le odtrgala vrv na zelo nevarnem mestu. Poročilo tudi trdi, da smo se poslužili »čudne planinske reklame« s tem, da smo čestili za naše planine vneto pokojnico ob grobu. O tem pa sodimo drugače, ker čestimo pokojnike brez reklame le iz pietete.

Kdor vso stvar objektivno presoja, se pač prepriča, da našega društva ne zadeva nobena krivda v tem tragičnem slučaju. Naša markacija na Srednjo Ponco je tako izvrstna in pravilna, kakršne še nismo videli pri potih, zaznamenovanih po kranjski sekciji »Nem. in avstr. pl. Društva«. Po zaznamovanem potu je tudi prišla gospica Stein brez ovire na vrh. Povratek s Ponce do Klanških jezer brez vodnika pa je č. g. župnik Lavtižar pokojni učiteljici odločno odsvetoval. S spretnim vodnikom pa ta pot ni nevarna. Gospica Stein je sicer izkušala dobiti vodnika, a ker ji je bila vodnikova taksa za to pot previsoka, se je odpravila sama na pot, in sicer nezadostno opravljena za težave na takem potu.

»Deutsche Stimmen aus Krain und Kiistenland« pa so dodale temu poročilu razne opazke, s katerim hoče ta list smešiti naše delovanje in prizadevanje v prospeh turistike. Ni nas volja, se pečati s publicističnim delovanjem one koterije, ki zalaga z dopisi omenjeni list, in katere glavni stan je v zavodu, ki bi imel služiti drugim namenom. Skrajno neresnično poročilo so priobčili tukajšnji nam nasprotni planinski matadorji, da bi škodovali »Slov. plan. Društvu« ter tujce odvračali od nas. Poznamo te može. Zlasti se odlikuje v tem gospod, ki je bil še pred nekaj leti Slovenec, pa se je potem iz znanih vzrokov in vplivov prelevil ter kot agent kranjske sekcije »Nemškega in avstrijskega planinskega
društva« v svojem prostem času poleti preži v Mojstrani na turiste, da jih z lažjo in obrekovanjem za Judeževe marke odvrača od naših koč. O tem možu imamo dovolj uničevalnih podatkov, o katerih še o priliki izpregovorimo. Žalostna mu majka!

Slovenski narod, 28. september 1899
 

Oznake: GRS
eXTReMe Tracker