Jutro (1932): Po škofjeloških planinah se je potikal neznanec, katerega življenje močno spominja na divjega moža
Škofja Loka, 3. junija
Nihče ni vedel, odkod je prišel divji mož v škofjeloške planine. Pojavil se je menda sredi skalnih strmin in gozdov in med ljudmi, ki so bili nad njegovim prihodom močno presenečeni. Najzgovornejši so zatrjevali, da hodi novi prijatelj loških planin kar gol okrog ... Tako hudo pa ni bilo, a dosti bolje tudi ne, zakaj neznanec je nosil zgolj skromne hlače in je imel zgornji del trupa in obraz na gosto porasel, tako da je srečanje z njim bilo malo neprijetno.
Mož, ki mu je bil dom prosta narava, je bil srednje velik, precej čokat in prav čudaškega ponašanja. Možak se je prikazoval ljudem zdaj tu, zdaj tam, a vedno le toliko, da je dobil malo kruha in vode, nato pa je zopet izginil v goščave. Prebivalci gorskih vasi so se ga že privadili in se tudi niso vznemirjali ob njegovem pojavu, ker ni storil nikomur ničesar žalega. Divji mož, kakor so ga krstili ljudje je govoril zelo malo, skoraj nič. Večkrat je vreščal, mrmral nerazumljive besede in čudno godel. Kadar se je sešel s človekom, je poprosil za dar z besedami:
Jaz sem gozdni mlinar,
daj mi dinar!
Čudovitega mojstra se je izkazal gozdni mož v plezanju in bivanju na prostem. Ljudje, ki so imeli priliko videti možaka pri plezanju, so zatrjevali, da se je spenjal s tolikim pogumom, spretnostjo in hitrostjo po najnevarnejših skalinah in vzpetinah kakor pravcati Tarzan v drugi izdaji. Za bodičevje, gosto grmovje in ovire se ni prav nič zmenil in je takorekoč v hipu izginil gledalcem izpred oči. Vsi, ki so ga videli, so mnenja, da ga ni mogoče prijeti.
Te dni se je z divjim možem srečal Škofjeločan g. Plantarič, ki ga je porasli možak hotel ugrizniti v levo roko, a se ga je napadenec zlahka ubranil.
Bivališče divjega moža so bile skalnate dupline, ki jih je v skoraj kraškem svetu škofjeloškega gorovja povsod dovolj. Bog ve, koliko časa bi bil gozdni človek še gospodaril po hribovju, da se niso pričeli zanj zanimati orožniki, ki so stikali za tujcem po vseh koncih in krajih. Ko pa je prišel slednjič škofjeloški divji mož še z lovci v navzkrižje, mu očividno ni bilo več obstanka pri nas in je izginil.
Ljudje so videli možaka poslednjič globoko v gozdovih tik meje, odkoder jo je najbrž mahnil pod okrilje sosedne zemlje. Nihče si ne zna prav razlagati, odkod bi bil ta čudoviti človek. Prevladuje pa naziranje, da gre bržkone za slaboumnika, ki se je odtegnil človeški družbi. Sodijo pa tudi to, da gre za verskega fanatika, ki se čuti poklicanega, da reši neosvobojene rojake in da mora delati po nadnaravnem naročilu tako trdo pokoro. Takega človeka so poznali lani na Jesenicah in mislijo, da je loški mož istoveten z onim na Gorenjskem le s to razliko, da je takrat neznanec nosil še dolge lase. Senzacije pa je zdaj konec. Divji mož je pobegnil in ga ni reč med nami.
Jutro, 7. junij 1932