Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Motiv iz Tamarja

sreda, 25. maj 1932, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1121

Jutro (1932) - Josip Vandot: Morda ni na svetu sto ljudi, ki so šli bleščečem majniškem dnevu skozi gorski kotiček, ki se samotno razteza od Klina pa do začrnelega, razkosanega skalovja Prisankove Prednje glave.

A še med temi skoraj gotovo ni bilo nikogar, ki bi se za hip ustavil in pomislil, da hodi po čudnih, žalostnih tleh, ki se odevajo v majniško krasoto prav tako kakor se odeva tiho pokopališče, kadar slopi pomlad vanj. Zakaj vsa ta samota je samo velik, popolnoma zaprt grob, na katerega so pozabili ljudje v svojem brezsrčju. Tod ni ptic, ki bi žvrgolele pomladno pesem v sončni dan, še šmarnic ni, da bi dehtele v pohlevnem vonju onim ljudem, katerih bele kosti prhnijo v vlažni planinski zemlji. Le plašne, čebljajoče sinice se spreletavajo od smreke do smreke in iščejo bogve kaj, samo ne ljudi, ki jih je pokopal tod vojni moloh. Pokopal, zato in tako, da bodo pozabljeni na vekomaj.

Čuden je ta svet in tako tih, da se ne sliši niti pritajeno šumenje vetra, zibajočega se s širnih snežišč, ki se bliskajo dol s Prisankovih golih, kakor večnost ogromnih sten. Le tu pa tam zazveni s skalovja rezek glas, ki pa utihne že sam v sebi, ker ga je menda sram samega sebe in tišine, dremajoče po gorski samoti, po grobovih, ki jih ne pozna nihče, ker jih noče poznati. Še svetlikajoča se vodica, ki polzi kakor srebrna, v soncu se spreminjajoča nit po gladki skali, je nema in ne zažubori niti tedaj, ko zdrkne v mavričnem loku na spolzka tla. Narava se zaveda, da so tod grešili ljudje proti nji sami, in da zamolči njih greh, molči tudi sama in bo molčala na veke.

Pot se vije skozi gozd, tiha je, kakor vsa okolica tod okrog. Nihče je ne pozna razen pastirja, ki morda enkrat na teden hodi za živino, pasočo se poleti po prisanški kotlini. A drugih ljudi ni od nikoder, ker nihče ne ve, kako zanimiv svet je razprostrt tod. Pot preneha ob Pišenci, ki sred širokega proda brzi mimo in šumi po soteski z onim šumotom, ki je sred planinskega sveta tako čuden in zaupen, da ga komaj slišiš. Preko skal, štrlečih iz razpenjenega potoka si človek z lahkoto pribori prehod in stopi na zeleno, sočno planino, ki se položno in v samem soncu razprostira pod znožjem spodnjih stebrov Prednje glave.

To je Tamar, to je kraj, ki je igral še pred sto leti tako važno vlogo v življenju borovških gospodarjev in še važnejšo v življenju pastirjev, najlepših in najbolj poetičnih predstavnikov planinskega življenja. A vse to življenje je zatonilo že davno v pozabo, le tu pa tam živi še spomin na to življenje v obledeli pripovedki, ki jo pripoveduje belolasa mamka. Ostalo je samo še ime in če bi ne bilo imena, bi današnji ljudje niti ne vedeli, da je cvetelo tod ono romantično življenje, ki ga tako lepo, nazorno opisujejo naše narodne pesmi, katerih spočetje so povzročile prav zelene planine, samevajoče pod skalnatimi obronki.

V soncu se kopljejo s travo poraščene razvaline. Kamenje se je pokrilo sam Bog ve pred kolikimi leti s travo in preperelim mahom. Vsa planina je sočna in s temnim zelenjem poraščena. Blesk, ki ga razlivajo bele stene orjaških gora in iskrečih se snežišč v ozadju, učinkuje z vso silo, da so zdaj razvaline tako žalostne in zapuščene, da bi se sentimentalen človek razjokal nad njimi. Cvetja ni nikjer razen nebogljenih marjetic, pusto razmetanih po planini, in razen siromašnih belih rožic, ki gledajo boječe v sonce in katerim človek ne ve imena, če je še tako vešč botanike. Samo veter hiti neslišno preko planine in časih zaprasketa na strmem pobočju Prednje glave kamen, ki se je sprožil pod nogo divje koze pasoče se v črnem, pokvečenem rušju, oklepajočem se obupu v previsne stene.

Na tej skali, nedaleč od nekdanjega domovanja rdečeličnih planšaric, je v teku časa sedelo pač sto borovških fantov in uživalo ono srečo, ki je doma samo na planinah. Sam Bog ve kako je pletla usoda življenje onim, ki jim je tu ponudila prvi kelih mlade sreče? Razvaline molče trdovratno in se reže sredi sonca in zelenja. Rodovi so prhneli in sprhnela je tudi sreča, katere dom je bil prav tu na Tamarjevi planini. Zvonkljajoče živine ni več na tej planini, še manj ni pesmi zaljubljene planšarice in je tudi nebo nikoli več. Samo Prisanek bo še vedno kazal planini svojo ogromno grbo, koder se plazijo divje koze v miru in ljubezni, nad katero se ziblje božji jastreb, varen in čuječ pod božjim plaščem.

Greh ljudi je preklel Tamar in zaradi tega greha ne vstane nikoli več, niti v najprelestnejšem majniškem sijaju, ki je razlit sedaj po vsem planinskem svetu. Spremenil se je v grob. ki se življenju ne odpre nikoli več, kakor se ne odpro grobovi, kjer je pokopanih sto in sto mladih ljudi in ki so razmetani okrog Tamarja. Mrtva straža, ki ne pozna ničesar in nikogar, niti vriskajočega majnika.

Josip Vandot
Jutro, 25. maj 1932

eXTReMe Tracker