Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na Ratitovec

nedelja, 29. maj 1932, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 2437

Slovenec (1932) - Dr. Rudolf Andrejka: Z Ljubljanskega polja se dobro vidi, zlasti ob večerih, na zahodu dvoglava gora, ki zraste levo od Triglavove, skupine iznad raztegnjenega hrbta Jelovške planote. Levi vrh ja trapezast, desni pa topokoničast.

To je Ratitovec s svojima vrhovoma Gladkim vrhom in Kosmatim vrhom. Že iz Medvod se oblike ostreje odražajo. Najlepši in najmogočnejši je pa pogled šele v selški dolini na cesti med Dolenjo vasjo in Selcami, ko zraste ko velikan nad ostalim gorovjem in hribovjem in na videz zapira dolino kakor mogočen stražar tja proti tujemu zahodu.

Ratitovec je lepa gora, lahko dostopna iz mnogih strani in zanimiva v botaničnem, geološkem in turističnem pogledu. Zadnji odcepek Julijskih Alp je razen pobočij, ki padajo v dolino Dašnice in Češnjice, ves is apnenca. Tu je prehod z alpskega sveta na notranjski kras. Zato je na Ratitovcu polno kraških tvorb: ponikav, dolin ponorov in tam voda na njem hitro ponikne. Odtod najbrž ime Ratitovec (v starejših zemljepisnih zapiskih: Rakitovec), ker je gora polna rak, to je podzemskih vodotočin.

Ko prihaja mesec rožnega cveta, se odene Ratitovec vesv pražnjo obleko rdečega sleča, ki ga je v vseh odtenkih od bledordečkastega do krvavordečega v Razoru med Gladkim in Kosmatim vrhom in po vsem zahodnem pobočju Gladkega vrha nad planino Pečano. A tudi prelepi cveti očnic (planik) rastejo na južnih skalah Goša. Pohlevnejše vrste pa poganjajo med skalovjem, raztresenim po planini tik za Krekovo kočo.

Velike rjave lise v skalovju Ratitovca kažejo na to, da mora imeti v sebi železno rudo in res so v prejšnjih stoletjih kopali tu železo. Celo prav na vrhu tik pod kočo se vidijo sledovi takih, sedaj zasutih jam. Na Kosmatem vrhu dobite, prav ob poti še danes kar na površini in ob gozdnih potih, še dosti bobovca (Bobnerz). Južni rob Kosmatega vrha, ki pada pod imenom »Rjave peči« v sedlo Razor, nosi še danes ima Kovačnica za opomin na čase, ko so kovači iz Železnikov tu gori dobivali železo.

A Ratitovec nam vzbuja še droge spomine — opomine na polpreteklo dobo naših dni, ko je po tej gori — pa ne po markiranih potih — hodil in užival njeno lepoto in njeno zdravje naš veliki dr. Janez Ev. Krek. Ratitovec mu ja bila najljubša gora, kakor je bil ves ta lep planinski svet od Sorice do Davč in navzdol po Selški dolini do Škofje Loke in Št. Jošta Krekova deželica.

Na Prtovču, 1011 m visoki vasi pod Ratitovcem, je bival dr. Krek skoraj vsako poletja pri prtovškem cerkovniku, še sedaj živem posestniku Petra Pavliča, zrl poln ljubezni na svojo ljubko Selško dolino in na ves del Gorenjske, ki se vidi od tod prav do Ljubljane, snoval načrta ljudskega organizatorja in sanjal — še pod avstrijskim žezlom —drzno misel združene domovine južnih Slovanov. V Dolenji vasi, četrt ure od Selc na cesti v Loko, je bil njegov rod doma čez 250 let. Trdni in ponosni gorenjski gruntarji so bili to, ki so v loških urbarjih vpisani od leta 1664. V Selcih je bil njegov ded Franc sezidal hišo pri Štoku in njegova mati je v tej hiši gospodinjila do svoje smrti. Na prostoru, kjer je stala ta hiša, stoji sedaj moderni Krekov dom z vzidano spominsko ploščo in reliefom dr. Kreka nad vhodom občinski dom, hranilnica in ubožni dom obenem. Na Sv. Joštu. ki je tako lepo vidi v večerni zarji s Prtovča in Ratitovca, je snoval dr. Krek tvojo ljudsko univerzo, na Dražgošah pod Jelovico se je rad ustavljal pri prijatelju, župniku Antona Pfajfarju, vnetem tovarišu v taroku, ki ga je dr. Krek še prej rad posečal v prejšnji njegovi župniji Leskovici pod Blegošem. Iz Dražgoš je dr. Krek kaj rad udaril kar čez 1200 m visoko Jelovico v Kropo, kjer je domačo žebljarsko zadrugo prav v tistih letih rešil propada.

Vsi kraji tod so še polni Krekovega duha in dela. O njem govori strojna zadruga v Češnjici in električno strojna zadruga v Sorici, ki obe oskrbujeta svoji vasi in bližnjo okolico z električnim tokom, o njem živinorejska zadruga in hranilnica bi posojilnica v Selcih, o njem celo vedno žuboreči vodnjak sredi vasi Prtovča, ki ji je dr. Krek poskrbel vodovod in sam zastavit prvo lopato.

In ko se spenjamo po položnem kolovozu, ki drži iz vasi Češnjice najpripravnejšem izhodišču za Ratitovec, navzgor proti Prtovču, se nam po vrsti odgrinjajo Dražgoše, kakor prilepljene ob peči Jelovice, se nam proži vsa selška dolina s Selcami, Češnjicami, Studenim, z goro sv. Križa in sv. Nikolaja, s selškim in bukovim poljem, nas pozdravljajo bele hiše in hišice Podlonka pod dvoglavim Ratitovcem in nas vabi cerkvica na Prtovškem sedlu vedno bliže k sebi. Prijetno doni na uho žvenkljanje zvoncev gorskih čred, a temnomodre orlice in žolte glavice kraguljčkov pa pošiljajo prve planinske pozdrave s strmih pobočij Stedl-vrha.

Ko smo na Prtovču premagali prvih 1000 m, naj nikar ne hodimo mimo hiše, ki je v njej dr. Krek živel in delal, se veselil — a tudi trpel. Tabla selške podružnice SPD na nji nam pove, da je le še poldrugo uro do vrha. Zato je tu najpriprav-najti kraj za kratek odmor. V gostoljubni in snažni hiši Petra Pavliča ja za utrujene planince vedno kaj okrepčila — kdor ima srečo, pa dobi pristne koruzne žgance z izvrstnim prtovškim mlekom.

Že tu, pred hišo, v senci češenj, ki zorijo šele začetkom avgusta, je lep razgled ne samo po Gorenjski z verigo Karavank in Kamniških planin, ampak tudi proti jugu na poljanske mejnike: Črni vrh, Blegaš, Vrtačo, Koprivnik, Mladi vrh in Stari vrh in dalje naprej proti polhograjskim Dolomitom in krimskemu pogorju. Prtovč je kakor lastovičje gnezdo prilepljen na pobočje Goša, jugovzhodnega obronka Gladkega vrha. Ostro kakor po rezu gre odtod sleme do samotne cerkvice D. M. Marije. Tu se voda pretaka na dve strani, severno-vzhodno v dolino Dašnice, južno pa v dolino ali bolj rečeno sotesko Plenšak, ki je bila za dobe železniških fužin eno glavnih najdišč železa. Ime Prtovč (v nemških urbanih: »am Prietagkb«) je po verno ohranjeni nemški fonetiki slovensko: Pretok ali Pretoč, ter pomeni raztočje, kar je tudi v resnici.

Od Prtovča jo krenemo na desno precej strmo čez Pručico in odtod na levo v gozd. Pa smo v pičli pol uri v Razoru, dolini med Gladkim in Kosmatim vrhom. Kakor bi odrezal, se začenja tu pravi planinski svet. Že prepadni robovi Rjave peči na desni in meline pod njimi nam povedo, da smo v planini, a še bolj nam kličejo to v spomin bohotno razprašeni grmi cvetočega sleča in celi grmi rumeno cvetočega nagnoja. Po strmih pobočjih pa cveto planinska vetrnica, gorska marjetica, dehteči planinski klinček in temnomodri veliki encijan, ob binkoštih tudi rumeni planinski jeglič in gorska vijolica.

V začetku prijetna pot postaja kamnita in strma in prav radi postojimo na zgornjem koncu dolinice, ki jo opračuje samotni gaber, edini, ki tu kljubuje vetru in kamenju. To so »Vrtca« ali kakor to se prej imenovala »Türle« po tirolskih kolonistih, ki so ohranili prav v gorskih in livadnih imenih spomin na svojo nekdanje bivanje. Desna pot drži na planino Pečano in odtod v Bohinj, leva močno markirana in s tablico označena, pa v pol uri do Krekove koče, sprva po grmičju, potem pa na desno gori skozi po planinskih pašnikih posutih s skalami.

Krekova koča, ki se naenkrat prikaže na grebenu nekako 20 m pod vrhom, je kaj pripravno in prijetno gostišče. Zgradila jo je v letu 1924-25 selška podružnica SPD ob vzornem in požrtvovalnem delu tedanjega odbora, ki mu je bil predsednik Krekov prijatelj župnik Anton Pfajfar. Otvoritev se je izvršila ob ogromni udeležbi ljudstva iz vse Selške doline, planincev in častilcev dr. Kreka, dne 9. avgusta 1925 ob najlepšem vremenu. Svetlo in prijazno gostilniško sobo krasi velika slika dr. Kreka, povečana po fotografiji, ki kaže Kreka kot ljudskega govornika na slovitem shodu v St. Janžu na Koroškem. Ta slika je morda najbolj posrečena izmed vseh Krekovih slik. Izraz lica je prežet ljubezni, dobrohotnosti in veselega optimizma. V krepkem zamahu dvignjena desna roka pa še poveča mogočen vtis neukrotljive sile velikega ljudskega voditelja.

Razen prostorne gostilniške sobe in kuhinje je v pritličju koče še ena soba z dvema posteljama, v zgornjih prostorih pa dve lični sobici, vsaka z dvema posteljama ter velika soba z 8. posteljami. Pri koči je redkost na vrhovih — studenec z izvrstno pitno vodo, razen tega velika kapnica.

Posebnost Ratitovca je ta, da je prav za prav obširna planinska planota, po kateri lahko pohajat po cele ure. Krekova koča je zato zelo pripravna za daljše bivanja, da spoznaš vso krasoto in posebnosti tega gorskega sveta. Odtod lahko greš na sosednji vrh Altemauer, ki je poln botaničnih zanimivosti, ali na dolgo planino Auarhofl, od koder je lep razgled na Mantrost ali Danjsko planino. Po markirani poti, ki drži v severozahodni smeri doli na planinico Pečano (tu so si v zadnjih letih posestniki iz Nemškega Rovta zgradili celo selišče moderno urejenih planšarij in sirarn) prideš levo doli na Ribčevo planino — odtod je sestop ali v Bohinjsko Bistrico ali v Nomenj —; če se pa hočeš seznaniti s Kosmatim vrhom, bratom Gladkega vrha, jo ubereš severovzhodno od planine Pečane po gozdu navzgor.

Za one, ki hočejo izlet opraviti v enem dnevu, so priporočljivi sestopi: v Selško dolino: južno od koče po markirani poti čez torkarske zavinke mimo ogromnega balvana doli na sedlo pod Grebel vrhom (tam je samotni senik, na katerem je z belo barvo označena leva pot nazaj na Prtovč, desna pa (strmal) v Zali log. S Prtovča si za spremembo lahko izberemo pot čez nižje ležečo, mično vasico Podlonk ali pa po zahodnem pobočju Stedl vrha na Draboslovico (prijazna samotna kmetija) in od tod strmo doli v Železnike. Ti sestopi so najkrajši. V Bohinjsko Bistrico je čez Pečano, Ribčevo planino in Nemški Rovt dobre štiri ure hoda. Pot gre do Nemškega Rovta ves čas po gozdu in ni preveč naporna. Odriniti pa je treba kmalu popoldne. Sestop od Ribčeve planine v Nomenj je manj priporočljiv, ker drži pot po razritih grapah precej strmo navzdol, a je za malce krajša od one v Boh. Bistrico.

Najlepši je sestop v Sotesko (ž. p. čez Pečano, potem severno navzgor na Bohinjko. Mil Pogled in nad Mostmi (Egerjeva lovska koča) do planine Rovtarice in odtod v 1 uri na žel. postajo v Soteski.
Od te poti se cepi kmalu nad Pečano na desno pot, ki drži čez Mosti v Dražgoše in od tod čez Površnico vas čas ob Jelovici čez Jamnik na Otoče ali Podnart. Ta pot je najdaljša, a tudi najlepša. Za to pot pa je treba odriniti z vrha že opoldne. Z Ratitovca je v razmerju z njegovo višino (1669 m) očarujoč razgled po večini Gorenjske, Notranjske, po delu Dolenjske in na vso zgornjo Goriško (razen Trente); nekateri trde, da se vidi ob posebno jasnem vremenu tudi morje. Diven je pogled na Triglavsko pogorje, na Karavanke in Kamniške planine, edini svoji vrsti pa na Blegaško skupino in po škofjeloškem pogorju.

Zdaj, ko prihaja čas cvetočega sleča, je Ratitovec ena naših najlepših gora. Ni res, da je Krekova koča na njem odveč, kakor trde ponekod večni zabavljači. Ni res, da je izlet na to prelepo goro dražji ko drugi na enako visoke gore. Le urediti je treba celodnevni izlet tako, da bo res poln užitka in ne predrag, a hoje ne preveč in napora ne preobilo.

Zato je najboljše, da se poslužimo avtobusa, ki čaka ob 8 zjutraj na postaji Škofja Loka ter nas prepelje v 45 minutah skozi 18 km dolgo Selško dolino mimo Selc do Cešnjice, običajnega izhodišča za Ratitovec. Cena za vožnjo (1 Din za km) ni previsoka, lahko pa bi bila nižja. Ko bi avtobusno podjetje za nedeljske turiste računalo 12—15 Din, bi se obisk znatno povečal. Tudi bi ne bilo napak, da bi bili pripravljeni za turistovski vlak, ki prihaja v Škofja Loko ob 5.44 (odpelje iz Ljubljane oh 5.10) posebni avtobusi. V tem primeru bi bili izletniki že ob pol 7 na Češnjici, ob pol 10 na Prtovču in ob 10 na Ratitovcu.

Uvidevna in za tujski promet vneta avtobusna podjetnika Ješe in Benedik bosta morda ta nasvet upoštevala, kar bi pomenilo velik napredek za turiste in za promet po Selški dolini

Ratitovec ostane vsakomur, ki ga je obiskal, v najlepšem spominu. Okrepljeni po njegovih krasotah na duhu in telesu, se vračamo v življenjski boj v dolini. A vedno nam lebdijo v mislih besede Krekove planinske budnice »Z gore«, ki smo jih videli napisane pod tablo na Krekovi koči:

Ko bomo narod iz granita,
vzžari nam zarja zmagovita

Dr. Rudolf Andrejka
Slovenec, 29. maj 1932
 

eXTReMe Tracker