Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Velika gorska tragedija v Martuljkovi skupini

četrtek, 5. junij 1952, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2326

Enakopravnost (1952): V lepih prvomajskih praznikih, ki jih je vsa Slovenija veselo praznovala, se je v severni steni Špika, eni najlepših in najbolj privlačnih pa tudi najbolj nevarnih alpinističnih tur v vzhodnih Julijskih Alpah odigral velika gorska tragedija.

Od sobote zvečer do ponedeljka zjutraj je našlo v tej steni smrt pet mladih ljudi, med njimi trije bratje, študentje ljubljanske univerze Ivan, Milan in Jože Uršič, dijak tehnične srednje šole Hinko Muraus in sodni uslužbenec Franc Karner, vsi sami mladi fantje, stari od 21 do 25 let.

Uršičevi fantje so bili doma iz Slovenske Bistrice. Fantje so hoteli izrabiti praznike za nevarno gorsko turo, ki se je nato tako žalostno končala. V soboto zjutraj so odšli iz koče v Martuljku proti Frdamanim policam. Med potjo so se pa premislili in spremenili smer ter se odločili za še nevarnejšo turo v severno steno Špika. Medtem je začelo deževati in zato so se mladi plezalci, ki so plezali v dveh skupinah, odločili za povratek.

Toda bilo je prepozno, kajti pri povratku je enemu spodrsnilo in je za seboj potegnil še tovariša, ki je bil navezan z njim. Padla sta 200 metrov globoko na snežišče in bila takoj mrtva. Ko so ostali videli nesrečo tovarišev, so se v steni zavarovali in čakali pomoči. Ta pa je žal prišla prepozno.

Trije alpinisti iz Slovenske Bistrice, ki so ostali v koči v Martuljku, so v nedeljo poizvedovali za tovariše, šele proti večeru so se pa odločili, da so poklicali na pomoč reševalce iz Kranjske gore. Ti so šli takoj na pot, zaradi slabega vremena so pa z reševanjem lahko začeli šele v ponedeljek zjutraj. Ko so po velikih težavah reševalci prodrli v bližino ponesrečencev, sta bila dva še živa, eden pa je bil medtem zaradi izčrpanosti umrl.

Toda reševanje je bilo zaradi dežja, viharja in snežnega meteža izredna oteženo in reševalci iz Kranjske Gore so morali poklicati na pomoč še Jeseničane. Medtem pa je zaradi izčrpanosti umrl še četrti od nesrečne skupine plezalcev, zadnji, Jože Uršič pa je izdihnil med reševanjem in vsi poizkusi zdravnika, ki je prispel v steno, da bi mu pomagal, so bili zastonj.

To je najstrašnejša tragedija v zgodovini slovenskega planinstva. Reševalci, ki so bili pri izredno napornem reševanju tudi neprestano v smrtni nevarnosti ter hudo izčrpani, so storili vse, kar je bilo v njihovih močeh, žal pa so rešili le mrtva trupla.

Z bridko prizadetimi družinami vsi sočustvujejo, najbolj pa z nesrečno materjo Uršičevo, ki je izgubila svojo veliko življenjsko nado—vse tri sinove.

(Slovenska izseljenska matica)
Enakopravnost, 5. junij 1952

eXTReMe Tracker