Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ljubnik stražar Škofje Loke


Slovenec 24. maj 1932

Jutro, 28. maj 1932

nedelja, 22. maj 1932, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2371

Jutro (1932): Malo planinskih spominov ob priliki otvo­ritve nove planinske koče. + Majski izleti v kraljestvo narcis in Pomladni dnevi v Zlatorogovem kraljestvu

Škofja Loka, vrata Poljanske in Selške doline, ima tako lep položaj, kakor le malokatero drugo naše mesto. Prislonjena je pod znožje gorskega venčka, pred njo pa je raztegnjeno pestro Savsko in Sorško po­lje. Zaledje tvori skupina nad vse mičnih in prikupnih izletniških točk: Osolnik, Tošč. Sv. Andrej. Sv. Ožbolt. Planica, Križ­na gora. Sv, Jošt ... in najvišji med vse­mi: Ljubnik, čestiti 1024 metrov visoki jubilant, ki je dobil pravkar visoko odliko­vanje: planinsko kočo.

Že pred vojno so maloštevilni pa vneti planinarji hoteli postaviti na Ljubniku kladanico, preprosto leseno kočo. Pa je bila druščina škofjeloških planinarjev preslabot­na, da bi izvedla svojo zamisel. Ko pa je priš­la svetovna vojna, je dobila Loka povsem drugo lice: planinarji so se razkropili po frontah, v Loki se je vgnezdila pruska sol­dateska, planinarska misel pa je zadrema­la. Črni dnevi narodne Škofje Loke!

Takrat so bile vlomljene omare Na­rodne čitalnice, knjige so raznesli na vse vetrove. Rodoljubi so jih le majhen del po­skrili. Vse, kar je bilo čitalniško ali pa sokolsko, so tujci uničili. Po prevratu, ko je Loka spet zadihala v svobodi, se je dru­štveno življenje močno obnovilo. Loški ata, narodnjak starega kova, Joškovčov Franck, ve menda le sam o tem, kako je z mecen­sko roko razgibal društveno življenje, da je stopila Loka spet na čelo gorenjskih kra­jev. In društva so pričela znašati, po vseh zavednih hišah skrite društvene relikvije in inventar. Zaman pa je bilo vsako pov­praševanje po praporu nekega odličnega lo­škega društva. »Kje je?«... In so v en glas uganili: Prusi so ga ukradli in uničili! Ne­kaj mesecev za tem pa ga je našel vnet meščan, ki se je povrnil od vojakov prav zadnje dni po prevratu in je po nekaj me­secih oddiha v domači hiši pričel z urejevanjem podstrešja. Za dimnikom je našel zavitek — bil je pogrešani prapor. Kdo ga je skril tjakaj pred grabežljivimi sovražni­ki, pa menda še danes ne vedo.

V tistih živahnih dnevih se je razvnela tudi planinarska ideja in so se kovali na vseh koncih in krajih izletniški krožki, SPD, ki naj bi pokrenilo smotrno vodstvo, je bilo takrat potisnjeno preveč od rok, sedež podružnice je bil v Selcih, šele nekaj let kasneje sta ga odprla Ločanom vladni svetnik dr. Andrejka ter advokat dr. Je­rala. Ločani pa smo ustanovili prehodni klub »Jakobince« in smo prirejali ob vsaki priliki močno obiskovane vzlete, ki so se po navadi zaključili (Loka je bila takrat ka­kor velika družina) pri Cenetu. Ko pa so prinesli v družabno življenje novih pobud domači akademiki, smo pričeli lezti tudi v bolj odročne in povišane kraje. Triglav je bil naš simbol, tja je bilo najmanj enkrat v letu skupno romanje, pa vsakokrat po drugi poti. Ker pa je »Triglav« kot nadevek društva že preveč običajen, smo krsti­li našo planinarsko druščino »Kanjavec«, ki je sosed gorenjskega velikana. Hej, to je bilo zabave in špasa, kadar je pozval svoje Kanjavce dični predsednik Mišničarjev Jan­ko z Lontrga. Žal so se vneti člani kluba »Kanjavca« raztepli v teku let po službah na vse kraje in te idile je bilo konec. Pri Mišničarju pa gotovo še vise diplome Kanjavcev, ki so imeli tako fletno življenjsko devizo: »Lahkih nog naokrog!«

Odpravo Ljubnik, ki je pomaknjen nad Loko dve uri, smo sploh nazivali sprehod. Tja je bila naša običajna popoldanska pot. Bogato je poplačan za tisto dveurno peha­nje v hrib, kdor se s temena Ljubnika za­zre v nebeško krasoto pod seboj. Pozabi na vse, tudi na to, da ni našel na Ljubniku ni­ti kapljice vode. Pokrajina ima namreč iz­razit kraški sestav, kar opazuješ zlasti na zadnjem predelu pota, ko ti palica često izgine med špranje v skalovju ...

Prav zato domačini iz najbližje okolice, posebno z Gabrovega, ne zahajajo na Ljubnik, ker si med potjo in na vrhu ne morejo utešiti žeje. Izletniki pa so kaj ra­di posečali škofjeloške hribe, a za novince je manjkalo markacij. Pa smo navdušili za ta posel naše takratne šolarje — zdaj so to že imenitni fantje, gospodje in neka­teri celo samostojni gospodarji — in so mladi Ločani z vso resnostjo prenašali po hribih lončke z minijem in čopičem ter so okolobarili skale in drevesa ob poteh. Ta­kega vnetega fantička, ki so si nadeli med seboj priimek »Mrkači«, si poznal izmed vseh drugih, saj je imel na hlačah porte kakor general. In so mladi »generali« vne­to prepevali šaljivko, ki so jo sami zložili:

Se gremo zdaj mrkače,
rdeče mamo hlače …

Tak je bil »bojni« klic tedanjih loških šolarjev planincev, ki so stopali pod vodstvom vnetih učiteljev Zahrastnika, Hor­vata in drugih na markacijsko delo. Seve­da smo pa najbolj natančno »prepleskali« pot na Ljubnik. Tudi slepec bi ne zgrešil markacij, tako gosto smo jih nasejali Do tedaj je bila pot zavita po raznih goščah, od takrat pa ni mogel nihče več zaiti in smo Ljubnik s tem otvorili splošnemu pro­metu ...

Za nezapisano pravilo je veljalo več let, da smo na predvečer Vidovega dne prižgali na temenu Ljubnika kres. Velika je bila naša tovarišija, ko smo vlačili kurivo vrh gore. Tisti čas je bilo teme poraščeno z gostim grmičjem in je bil razgled onemo­gočen. Glavo Ljubnika smo temeljito ostrigli, na izstrižek pa smo vlačili les tudi po ves teden. Zadnje dni pred Vidovim dne­vom smo se srečavali na vrhu Ljubnika vsak dan. To gre pa že gotovo bolj na ra­čun rekorderstva kakor na račun stvarne potrebe, da smo bili v nekem tednu na Ljubniku — osemkrat ... Takrat smo pri­pravljali spet grmado za vidovdanski kres. Ob tisti priliki pa smo na vrhu hriba tudi prenočili. Za noč smo se morali založiti z vodo. Z Gabrovega smo ponesli s seboj velik vrč vode. Prigrizek pa seve v nahrbt­nikih .

Visoko je plapolal ljubniški kres, mogočen v svoji veličini se je svetlikal v noč ter je bil viden po vsem Škofjeloškem ko­tu, zlasti pa so se ozirali vanj Škofjeločani, ki so ostali v dolini in so se zbrali okrog skromnejšega bratca na Kamenitniku, kjer je pela tudi harmonika. Tista vidovdanska noč pa je bila zelo nemirna.

Kmalu potem, ko smo podnetili kres, je pričela zavijati burja, ogorki so leteli na vse strani. Boječ se, da ne bi vžgali ho­ste, smo pričeli jadrno raznašati kres. Z vso naglico smo se vrgli na gašenje. Z ve­jami smo tolkli kakor izkušeni gasilci in smo kres čez čas le udušili in razmetali grmado ... Utrujeni smo zatem posedli k nočni zakuski. Ker smo se med gašenjem močno užejali, smo seveda zahrepeneli po okrepčilu. V poln vrč vode smo stisnili par limon in natrosili v pijačo sladkorja. Krepko smo srkali okrepčilo ... šele drugo jutro ob svitu pa smo opazili na ostanku v vrču, da smo pili — »črnilo«. Pri gaše­nju smo si na oglju pomazali roke, ki si jih potem zaradi pomanjkanja vode nismo utegnili oprati. Ko pa smo stiskali v vrč limone, smo natočili z limoninim sokom tudi odcedke s svojih — črnih rok ...

Danes seveda ni več takih romantičnih težav za ljubniškega izletnika. Gora te vabi. Razgled te bo priklenil v vrsto častil­cev Ljubnika. Novi dom ti bo nudil vse, kar poželiš za telesni blagor.

Zatorej prijatelj matere narave, kar brž na Ljubnik!

Jože Župančič


Majski izleti v kraljestvo narcis

Jesenice, sredi maja.

Prelestni maj je zajel naš gorski svet. Vse hiti pod zeleno Golico, od blizu in daleč prihaja razposajena mladina, da tu uživa svojo pomlad, pridejo pa tudi stari ljudje, da se v naravi znova pomlade. Za izlete na Plavški rovt, na planino Rovšco in Golico ni treba reklame, narava sama vabi v svoje naročje vse one, ki jo razumejo. Obronki gora se belijo v cvetju narcis, planinske vasice z belimi hišami, se skrijejo med cvetočimi jablani in češnjami. Tu samo zelenje in cvetje, gori na vrhovih Karavank pa še vedno snežna odeja ... Kako mogočno učinkovi­to nasprotje!

Izleti v naš planinski predel v maju v maju in juniju so med našim narodom že tradici­onalni. Osobito ob binkoštih, ko je prebujajoča se narava v najlepšem cvetju, so naši holmi in skrite dolinice cilj tisočerih prijateljev prirode. Ob letošnjih binkoštnih praznikih je bil pravi naval izletnikov v kraljestvo narcis. Vsa pota, vse stezice so jih bile polne, povsod veseli razigrani obrazi, povsod smeh, petje in vrisk.

Skrit za neko jaso pri Sv. Križu sem motril to kipeče življenje. Vedel sem, da pride od vseh vetrov nešteto ljudi in nisem se motil. Bilo jih je brez konca in kraja, nihče jih ne bi mogel prešteti. Pa razvrstili so se na poti navzgor tako, kakor jim je to dopuščala mladost ali starost, zdravje, obilnost ali vitkost. Najprvo so v svežem jutru prihajale navzgor skupine mladih dozorevajočih mladenk v živopisanih oblekah, vse vesele, nasmehljane, zdrave in polne življenja kakor češnjevi cvetovi.

Za njimi so prihajale skupine mladih, že bolj usmerjenih fantov in deklet, ki jih veže tovarištvo ali morda kaj več. Potem so sledile družine, očetje, matere z otroki, seveda starši že bolj počasi, kar ni bilo vedno prav mladini. Nazadnje pa je začela sopihati navzgor črna vojska, starejši, debelušni ljudje obeh spolov, vsi premočeni in razgreti, ki jim leta in teža ne dopuščajo, da bi se mogli preriniti v ospredje. Skratka, vsa ta dolga procesija je nudila pravo sliko življenjskega toka.

Pa so se vse te neštete skupine in družbe na videz porazgubile v gozdovih po vseh mogočih smereh, kakor bi se vdrle v tla. Če si pa natančno opazoval okoli sebe, si jih dobil povsod, tam na jasah, v senci dreves so taborili, kuhali, pekli, cvrli, pili in jedli. Nekateri so trgali rože, drugi so polegali, nekateri peli, drugi plesali ob zvokih harmonik, nekateri navijali gramofon ali brenkali na cifre in kitare. Ko pa se je bilo treba odpraviti na postajo, tedaj smo šele prav videli, koliko jih je. Vse veselo razigrano, petje, smeh, vrisk, harmonike, kitare, citre, orglice, vsi mogoči glasovi, so rezali ozračje. Pomlad v prirodi, pomlad v srcih, starcev nikjer, krize tudi ne! Med tem veletokom pešcev pa so švigali navzdol avtomobili, moto cikli. Na jeseniški postaji se je zvečer zbralo celo morje ljudi. Železniški uradniki in sprevodniki so si belili glave, kako bodo vso to ogromno pojočo in vriskajočo množico spravili v vozove brez signalov in piskanja njihovih piščalk. A je vendar šlo brez nezgode. Saj tako je na Jesenicah in pod Golico vsako pomlad, ko cveto narcise.

M. S.

 


Pomladni dnevi v Zlatorogovem kraljestvu

Dolina Vrata je ponovno vzcvetela. Spet so se pričeli dnevi romanja, kajti Triglav vabi. Spet vabi. Ni se moč odtegniti, a saj je tudi res v njegovem objema najlepši košček planinskega sveta, žuboreča Bistri­ca te spremlja po romantični dolini vse od Mojstrane dalje. V ozadju se pa dviga­jo vršaci, vsi še pokriti z belimi klobuki. Po dolini pihlja prijeten vetrič in hladi popotniku vroče čelo. Toda ni misliti kajti vse naokoli je toliko prirodnih zanimivosti, da jih komaj sproti opazuješ. Na desni strani doline opaziš ogromne peščene sklade in močni curek vode zreš že na daljavo. Peričnik, kako lep je v pomladnem času, ko so planinske struge docela polne vode. Toda ni časa dolgo opazovati — treba je še naprej, tja pod stene Triglava. Pot se vzpenja in vodi mimo ogromnih galerij, mimo planinskih pašnikov. Tudi zvonci se že slišijo. Prije­ten, svež hlad napolnjuje pljuča.

Stoj! Iznenada obstojiš kakor ukopan, ker se znajdeš prav pod vznožji gora, v pravem pravljičnem planinskem raju. Na vse strani se dvigajo strme Cmirove in Stenarjeve stene, v ozadju pa zapira po­gled stena sivca Triglava. In gledaš, strmiš v to prečudno stvarstvo, ki priklepa toliko src nase. Toplo sonce pripeka. Ka­kor iz daljave prihajajoči piš se spremeni v neko čudno bučanje, ki postaja vedno jačje. Tam v Stenarju grme plazovi v do­lino in se vsipljejo kakor slapovi, pada­joči preko visokih sten in polic. Na vseh koncih grme in komaj jim utegneš sledi­ti. Marsikateri turist še ni imel prilike opazovati padanje plazov, ki jih tako lepo in brez nevarnosti opazuješ v pomladnih dneh v Vratih.

Tam v resju je prav primeren prostor­ček za počitek in opazovanje prelepe okolice. Sonce se že poslavlja in le še rahlo boža greben kralja gora, tvoja duša bo pa še vedno neutešena v uživanju pomladnih čudovitosti v osrčju planinskega sveta.

Jutro, 22. maj 1932

eXTReMe Tracker