Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Osvojila sem štiri Evereste

četrtek, 28. september 2006, ob 09:23, Franci Savenc, ogledov: 5498

Dnevnik, 27.09.06 - Katja Petrovec: Marija Štremfelj

Dnevnik, sreda, 27. septembra 2006

Marija Štremfelj

Osvojila sem štiri Evereste


Mount Everest je z 8848 metri tako imenovana streha sveta. Sedmega oktobra 1990 ga je osvojila prva in edina Slovenka, ter se s tem uvrstila med 13 žensk, ki so se do tedaj uspele povzpeti na vrh. Danes je 51-letna Marija Štremfelj še vedno aktivna alpinistka, ki se udeležuje alpinističnih odprav, vodi plezalski krožek v Kranju, konce tednov in dopust pa preživlja z družino v gorah ali v kombinaciji plezanja in plavanja. Alpinizem je njen način življenja, pri Mariji Štremfelj vse vrti okoli plezanja.

Njen mož Andrej Štremfelj je leta 1979 z Nejcem Zaplotnikom osvojil Everest po jugoslovanski prvenstveni smeri (zahodnem grebenu), ki velja še danes za eno najtežjih smeri na ta vrh. Ko je enajst let pozneje iskal motivacijo, da se ponovno z veseljem vrne tja, je ženi Mariji predlagal, naj se udeleži odprave. »Zdi se mi, da mi cilji že vse življenje prihajajo naproti. Nikoli nisem razmišljala, da hočem na Everest kot alpinistka,« pove s svojo značilno skromnostjo.

Mariji Štremfelj je bilo to, da lahko postane prva Slovenka na Everestu, izziv. Zadnje leto pred odhodom je vsak dan tekla od vznožja hriba Sveti Jošt pa do vrha, ob koncu tedna je šla vsaj za en dan v gore. Vzpon na 8000 in več metrov je povezan z veliko preizkušnjami, med njimi je tudi redek zrak. »Če bi te takoj z letalom postavili na vrh Everesta, umreš. Zato se mora organizem privaditi nanj. To dosežemo z aklimatizacijo oziroma hojo gor in dol ter vedno više po hribu. Ta je tedaj trajala kar tri tedne.« Ko so zadnji dan ob štirih zjutraj nadaljevali vzpon z Južnega sedla (7900 metrov), ki je tudi najvišje sedlo na svetu, je divjal pravi vihar. Kljub temu so poskusili z vzponom, da si ne bi kadar koli očitali neuspeha. Tri ure pozneje je veter ponehal in na vrhu je bilo neverjetno, navdušeno reče, kot bi podoživljala takratne trenutke. »Pripravljala sem se na veliko hujše razmere,« razloži in pove, da so vsi štirje člani odprave kar celo uro uživali na najvišji točki na Zemlji. Zaradi mraza, močnega vetra ali celo snega naredi alpinist običajno na vrhu le nekaj fotografij, se obrne in vrne v bazni tabor. »Občutek, da si nekaj naredil, se pojavi šele tam. Vrniti se s katerega koli osemtisočaka…. z vrha do baznega tabora je namreč še veliko pasti,« preudarno doda.

V hribe jo je potegnil brat

V času pred drugo svetovno vojno so bile slovenske alpinistke s Paulo Jesih in Miro Marko Debelak med najboljšimi na svetu. Marija je začela hoditi v hribe prek verouka, v alpinizem pa so jo v veliki meri potegnili diapozitivi brata Toneta Perčiča, ki je bil načelnik Alpinističnega odseka Kranj. »Njegova doživetja so me strašno zamikala. Ugotovila sem tudi, da so nekatere stvari, recimo malo debelejši prsti, moja prednost.« Marija je hitro napredovala, da je lahko dohitela fante in pri dvajsetih postala alpinistka.

Krivična javnost, alpinisti niso norci ali samomorilci

Da v javnosti kljub splošnemu znanju alpiniste marsikdaj še vedno označujejo za norce ali samomorilce, je krivo tudi dejstvo, da jih je sorazmerno malo in da se večina ljudi ne more identificirati z njihovim početjem. Marija Štremfelj ne zanika nevarnosti alpinizma: »Ta je tudi na cesti zelo velika, a ker se lahko z vožnjo vsak identificira, ker vsak vozi, to postane splošno sprejemljivo.«

Nato se spomni na okvaro sedežnice na Golteh, ko so upokojenci na mrazu nekaj ur čakali, da jih bo nekdo rešil. Le kdo?
»Gorske reševalne službe, ljudi, alpinistov, ki ne bi ničesar znali, če se ne bi ukvarjali s plezanjem.« Aktivnost, ki se zdi marsikomu egoistična, v končni fazi rešuje življenja. Prav tako so zmotni predsodki, da so alpinisti samomorilci. »Nasprotno, gre za polnost življenja, kakor jo eni doživljajo ob ribolovu. Če jo najdeš, živiš, sicer pa životariš v vseh ostalih dejavnostih, ki jih imaš.«

Zaljubila se je med plezanjem

Z možem Andrejem Štremfljem, vrhunskim slovenskim alpinistom, sta se spoznala med plezanjem. Prepričana je, da lahko zveza vsaj dolgoročno bolje deluje, če sta oba alpinista, razume pa tudi, zakaj težje deluje, če nista. Aktivno ukvarjanje z alpinizmom pomeni odsotnost od partnerja in družine. »Če je vedno odsoten le eden, to zagotovo načne odnose. To je na neki način egoizem,« razloži.

Ko se je leta 1980 med plezanjem v gorah ubila njena sestra, se ji je podrl svet in prepričana je bila, da se v gore ne bo več vrnila. Pol leta res ni šla, delno zaradi dojenčka, delno zaradi grozne bolečine, ki jo je nosila v sebi. »Postala sem zagrenjena, zadirčna in zoprn človek. Prihodnost se mi je zdela brezzvezna.« Za gore se je ponovno odločila tudi zaradi moža Andreja. Ugotovila je, da se v gorah res sprosti in lahko ugotovi, kaj je bistvo življenja v dolini. »Če pa živiš le v dolini, se ti zdi vsaka malenkost še tako pomembna. Gore me na neki način osvobajajo in le pomembne stvari se v gorah zdijo res pomembne,« doda.

Njuni trije otroci, Katarina (26), Anže (23) in Neža (8), sprejemajo tak način življenja kot normalen. Vendar se ni še nihče od starejših dveh preusmeril v alpinizem, sta pa oba športna plezalca. Kadar sta bila Marija in Andrej na odpravah, ki trajajo tudi po tri mesece, so bili otroci sami doma. »Naši odnosi so se zelo poglobili,« opozori na pozitivno stran takih odsotnosti. Čeprav gre Andrej v gore večkrat od Marije, se ni še nikoli zgodilo, da ne bi vsakih nekaj let šla na odpravo tudi ona. »Tako si napolnim svojo dušo in željo po izzivih ter tujih gorah,« pravi.

Goram ne daje prednosti pred družino, prav zato ob vprašanju o njenem največjem dosežku v življenju odločno reče, da je osvojila kar štiri Evereste v življenju – enega pravega in tri svoje otroke.

Katja Petrovec

eXTReMe Tracker