Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Špegarca iz Kamniške Bele


Južni obraz Staničevega vrha


Špegarca nad Belo


Sama ...


Tolmuni ...


... v pristopni grapi


Srebrno sedlo


Špegarca z Dedca


Po Bosovi grapi grmi


Približen vris pristopa

torek, 8. maj 2012, ob 05:30, Stane Škrjanec, ogledov: 2611

Iskanja - Stane Škrjanec: V zgornjem delu pobočja mi je kaj hitro jasno, da tu ni prostora za šalo (velika nevarnost zdrsa)! Ključni orientacijski detajl pristopa je obenem tudi najlepši ...

Špegarca (1364m) je skalnat izrastek v stranskem grebenu Zeleniških špic pod Kamniškim Dedcem nad Kamniško Belo, ki se ga komaj opazi. Seveda, le komu je mar za nepomemben vršiček sredi divjine, v čigar bližino človeška noga redko zaide. Že ko sem nenavadno ime prvič ugledal na zemljevidu, sem se z njim poistovetil. Ker tudi sam več kot rad pošpegam za novimi oblinami v gorskem svetu mi je firbčna dama kaj hitro podžgala pete. Prvi pristop sem sprovedel pred leti z zahodne strani prek samotnih pobočij pod Dedcem, Črnim vrhom in Mešenikom. Že takrat mi misel ni dala miru: »Bi se dalo sem gori povzpeti tudi iz Bele?«

Kamniški Dedec s Špegarce ...

Na uho mi je namreč prišlo, da se je nekoč mimo partizanske bolnice Bela, ki je danes morda še najbolj poznana po dejstvu, da je v njej sklenil življensko pot pilot na Malo planino strmoglavljenega letala, v višja nadstropja pod Dedca vila lovska stezica. Kje točno, mi ni uspelo dognati. V prvem raziskovanju sem levo od bolnice odkril lepo stezo, ki me je privedla v slepo ulico – zatrep v široki grapi. No, ne ravno zatrep saj bi se po točki mojega umika z resnejšim plezanjem dalo nadaljevati, a na prvo oko ne ravno daleč. Moj prijatelj, srčni brezpotnik, je tod le malo kasneje našel prehod. Grapo je prečil precej nižje, se povzpel na njen rob ter odhlačal proti vrhu. A meni nekaj še vedno ni dalo miru. V naslednjem iskanju sem našel prekrasen prehod, kjer že drugič obujam spomine ...

Ostanki bolnice Bela ...

Ključno pobočje pristopa ...

Prikrita ploščad ...

Tudi tokrat stene pri bolnici obidem po desni. Nad strmim gruščnatim jezikom sledim skromni stečini, ki vodi v nekakšen kratek gozdni žlebič (na vrhu možic). Nad lepim prehodom stečina izgublja obrise in strmina v gozdnem pobočju za čas popusti, ko se pred menoj izriše ključno mesto pristopa; strmo skalno pobočje, zabeljeno po trentarsko! V zgornjem delu pobočja mi je kaj hitro jasno, da tu ni prostora za šalo (velika nevarnost zdrsa)! Ključni orientacijski detajl pristopa je obenem tudi najlepši. Ko težave v strmini naraščajo, se po neizraziti gredinici usmerim v desno. Tam za vogalom odkrijem lažji svet. Čez nekakšen skriti plato s skalnimi ploščami nad prepadnim robom se povzpnem pod markantno steno ter nad njo po strmini na desni. Po lahnem poplezu težave izpuhtijo. Svet se zlije v brezpotni gozd. Med prečenjem v levo se namerno spustim v grapo z mezečim potočkom. Pod skokom v strugi opazim sijajne tolmune ter v sosednjem pobočju težko dostopne votline. Pod vršni del Špegarce se odpravim po strugi s potokom. Ko se krošnje dreves naposled razmaknejo in se pred menoj postavi vznožje Kamniškega Dedca, se povzpnem na levi rob nad grapo. Špegarco bi zlahka dosegel s sprehodom po robu ter spustom na vrh z zgornje strani. A ne. Pri meni je pač tako; tudi če ponavljam pristope skoraj praviloma v vsakega zamesim ščepec novega.
Z roba grabna zavijem proti zahodu na poraščen greben. Vem, da se nahajam v vpadnici vrha in upam na prizanesljive težave. Po nekaj deset metrih se težjemu mestu ognem po levi. Obhod mi ponudi opazna stečina (izpostavljeno). Znajdem se v večji škrbini grebena. Nad menoj vzkipi sklepna podoba. Pod steno se odločam; z leve ali desne? Držim se grebena. Po mastni zemlji dosežem strme trave pod vrhom ter kmalu možica, ki špega.

Kraljestvo Rzenika s Kamniškega Dedca (vrh Špegarce je spodaj na desni) ...

Med srkom obsijanih lepot razmišljam o vzponu. Le kaj me vedno znova žene v takšna brezpotja? Velik del odgovora nosijo različna spoznanja, ki jih lahko plemenitim le v prvinskem svetu.

Prevzamejo me spomini na vzpone in prečenja v tihi divjini pod grebenom Zeleniških špic (Kamniška jama-Zelenica, Kamniška jama-Špegarca, levo ob Kamniški jami-greben, Zelenica-Šraj peski). Po veseli uri martinčkanja me premami še Kamniški Dedec. Ni ga težko doseči. Poraščenemu stranskemu grebenu Špegarce sledim do glavnega grebena Mešenik-Kamniški Dedec (možic), Dedčeve stene nad Belo obidem po levi in že se znajdem na uhojeni stezi pod vrhom. Čez čas sestopim mimo lovske koče v Repov kot ter po markirani poti v dolino Kamniške Bistrice.

P.s. Pristop na odročno Špegarco po divjini nad Kamniško Belo zahteva dodatno besedo. Gre za turo, primerno le za nepoboljšljive zanesenjake, zaljubljene v skrivnostna brezpotja. Seveda z zvrhanim košem tovrstne kilometrine. Tehnične težave sicer ne presegajo plezanja prve stopnje, a nevarnost preži predvsem drugje (mestoma zelo velika nevarnost zdrsa, 'nestabilen' teren, orientacija). Glavne težave so strnjene v strmini nad bolnico.
Celoten zapis pa je predvsem izliv doživetja ob obujanju (nekdanjih) prehodov ...

Lep gorniški pozdrav.

eXTReMe Tracker