Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Likvidatorja - 30.04.1948


Med Grintovci: Čohavnica - 31.03.12

ponedeljek, 30. april 2012, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1820

Med Grintovci: »Samotne poti« nad Lučko Belo - četrti del.

 

Tihi mir je ležal nad planino. Jutro se še ni pokazalo izza Rogačevih štrlin. V gorskih debrih so se preganjali temni vragi in iskali svoje sence. Valoveča pokrajina se je vzdigovala v strmem gozdu na obe plati. Smreke na sončni strani in bukve na senčni. V strugi reke, ki je pred tisočletji spremenila svojo smer, se je zarasel gozd. V iskanju novih virov ga je človek izkrčil in ustvaril planino. Na njej so samevale skromne koče, iz obtesanih debel in zabite z deščicami. Razen ene so bile vse druge prazne. Ni še prišel čas, da bi na poletno pašo pripeljali živino in bi pastirji prebivali v njih.

Vojna
Na skromnem ležišču je nepremično ležal Peter. Leta, ki so prinesla morijo, so tudi njemu neprizanesljivo ubila spoznanje o človečnosti. Nemirno se je vsake toliko obrnil, ko je počila vejica ali pa je nastopila prevelika tišina. V spomin so mu nenehno vdirali minuli dogodki. Mobilizacija v nemško vojsko ga je zadela, ko še ni dopolnil osemnajst let. Prišli so in ga odvedli. Skupaj z vrstniki so se v čedalje večji koloni srečevali na cestah in v mestu. Vojaški red je bil neusmiljen, strog in discipliniran. Brez dopuščanja ugovorov, brez slovesa od mame in očeta so jih razvrstili na posamezne oddelke in odpeljali v širni svet.
Vedel je, da mu bo morda bolje na strani, kamor so ga poslali, saj mu je že ded pravil o neusmiljenih prostranstvih Rusije, v katerih se človek izgubi, v večini pa mraz oddela svoje. A vojna se je nagibala na drugo stran. Zavojevalci so pričeli izgubljati in začela se je čistka med lastnimi vojaki. Na pobočjih Monte Casina je spoznal morijo in neusmiljeno selekcijo, ki ji je vojna podrejena. Toda vse je preživel in se znašel v francoskem ujetništvu. Ti so zopet naredili izbiro in v tem zboru je bil poslan v vročo Afriko. Podpisal naj bi za vstop v Tujsko legijo, a se je tokrat uprl. Vendar je, pod vročo pločevinasto streho, kamor so ga zaprli za čas premisleka, spoznal, da lahko v nekaj urah umre v peklenskih mukah in je, kot večina drugih, sam prosil za listek, da podpiše pristop.
Urjenje pod soncem, ki bi ga lahko kar s »preklo sklatil«, tako blizu je bilo, je bilo neusmiljeno izpopolnjeno. Če je bil v nemški vojski red in stopnja izurjenosti dobra, je bila to visoka šola preživetja in tudi ubijanja. …

Povratek
K sreči se je svetovna morija kmalu nagnila h koncu in po njej so tudi viške vojaških sil počasi pričeli razpuščati. Kam zdaj? V domovini se je po informacijah, ki so bile prirejene za zahodno stran, vzpostavil komunistični red … in vedel je, da se mu zaradi služenja v nemški vojski ne piše dobro. A rodna gruda, domačija, ki je bila le malo dvignjena nad dolino in za katero so se dvigovala strma pobočja vse do planine, ga je neusmiljeno privlačila. Širnega sveta, morije je bilo dovolj, potreboval je domači mir. Odpravil se je na pot, ki so mu jo odsvetovali. Ponoči in po skrivnih poteh je, kot še veliko drugih v tistem času, le prišel do doma in v trdi noči povsem potihem potrkal na vrata. Mati, ki mu je odprla, je planila vanj, saj ni vedela ali je sploh še živ, saj vse od njegovega ujetništva niso dobivali njegovih sporočil. Oče je, sedeč za mizo v hiši, zaskrbljeno gledal. Ni mogel biti vesel, ker ga je prevzemala skrb. Kaj bo pa zdaj?
Nikomur niso povedali o tem povratku. Naslednje dni je delo potekalo v ustavljenem redu. Domači so opravljali svoje delo, Peter pa je dneve preživljal skrit v majhnem hlevu, kjer je bila živina le v času pred odhodom in po povratku s planine. Brezdelje ga je ubijalo, a vedel je, da se ne sme pokazati. Ker sčasoma ni bilo nikakršnih znakov, da bi kdo opazil njegov povratek, je kaj kmalu pričel z delom in urejanjem kmetije, ki je res potrebovala tudi njegove roke. Tako se je naselil mir in čas pozabe na grozodejstva je pričel teči.
Nek večer pa je prišel iz mesta veterinar, ki je bil očetov dober prijatelj. Zaskrbljen je povedal, da se je v uradu razvedelo za Petrov povratek in da se pripravlja aretacija. Res so naslednji dan prišli uniformiranci in dodobra premetali poslopja, ustrahovali domače naj povedo, kje ga skrivajo. Domači so ostali trdni!

Dol
Peter se je čez zimo zatekel v planino in je le vsake toliko, da si je obnovil zaloge hrane, stopil čez planjave in gozdove do domačije. V začetku so bili vsi v strahu, da bi jih zalezovali, a počasi so se tudi na to privadili. Peter je bil res spreten in se je znal izmakniti, zaradi svoje izurjenosti, ki jo je bil deležen v Tujski legiji, pa se je tudi redko katerega bal. Vendar je ta neprestan strah tudi njemu počasi načenjal živce in življenje. Večkrat se je zbudil, saj so mu spomini v sanjah prinašali morijo, ki jo je doživel.
Pomlad se je že rinila iz doline in zeleno listje je sililo vse višje po drevesih in bregovih. Možakarja, ki sta stopila iz sence gozda v jutranjo roso na pašnik, sta točno vedela v katero kočo morata, vedela pa nista ali bosta v njej dobila Mlačevega, ali jima bo tudi to pot ubežal in se izmuznil. Okrajni sodnik jima je naročil, da naj ga ulovita in potem na skrivaj likvidirata moteč element. Navajena takšnih dejanj sta vedela kaj storiti, a vedela sta tudi, da ju ne čaka lahka naloga. Zato sta se jo lotila skrajno previdno in z vso vnemo.
Tiho sta se približevala koči. Orožje sta imela pripravljeno, a vedela sta, da jima ga še nekaj časa ne bo potrebno uporabiti. Po jutranjem zraku, ki je tiščal vonjave navzdol, je vel tanek vonj po dimu, kar je pričalo o tem, da je nekdo v koči, ali pa je bil v njej še pred kratkim. Napeta v pričakovanju sta se znašla pred vrati. Eden je stopil na stran, tako da je videl stranske duri in okence na vzhodni strani, drugi pa je s pestjo močno udaril po vratih. Petra sta presenetila.
Peter je zamišljeno vstal in vedel, da ga ne čaka nič dobrega. Ležal je oblečen, tako da je le obul čevlje in odprl vrata. Svojih nesojenih krvnikov ni poznal. Nemo je pogledal proti prvemu, ta je počasi vprašal: »Ste vi Peter Razpotnik?«
Peter je vedel, da sta ga dobila in ni tajil odgovora.
Prvi, ki je še naprej nepremično stal in zrl vanj, mu je zato dejal: »Po sklepu … vam sporočava, da vas morava odvesti v mesto pred preiskovalnega sodnika! Oblecite se, vzemite svoje stvari in pojdite z nama!«
Peter je stopil v kočo, za njim pa še njegova preganjalca. Vedel je, da ne sme narediti niti najmanjše nepremišljene poteze, ker je videl, da neprestano merita z orožjem nanj. V siv nahrbtnik je pobasal nekaj svojih reči. Stopili so ven in Peter je zapahnil vrata. Še zadnjič v svojem življenju?
Stopili so naprej v koloni. Peter je mislil, da bodo stopili v breg in se podali na planino. A izvrševalca sta mu pokazala in povedala, da bodo šli čez Prag. Takoj je vedel, da je pot čez Prag pot v smrt. Moška nista prišla, da bi ga odvedla v dolino, prišla sta, da ga usmrtita. Brez besed je stopil naprej. Med hojo je vsaj na videz brezskrbno pobasal roki v žepa. Z desnico je prijel nož, ki mu je zvesto služil še iz afriških časov. Naredil si je svoj načrt. Vedel je namreč, da je prehod čez Prag nepoznan in da mislita izvrševalca, da so tam le prepadne skale, kjer ga bosta ustrelila in potem pahnila čeznje, da bo njegovo truplo strohnelo pod steno.
Počasi so prišli čez pašnike do gozda, ki je zakrival rob. Peter je še močneje stisnil nož, ki mu rezilo izskoči ob pritisku na gumb. Napetost je tudi v njem rasla, a situacija v kateri se je znašel, zanj ni bila nenavadna. Med urjenjem v legiji so se spoznavali s stvarmi, ki so jih potem tudi v praksi počenjali. Stopili so med drevje in malo na levo. Peter se je naredil kot, da si bo popravil čevelj, se začel počasi sklanjati in ko je eden od likvidatorjev neprevidno stopil obenj, je roka švignila. Kot blisk je priletel dobro namerjen udarec, ki je končal v nasprotnikovem vratu. Drugi je za trenutek presenečen obstal, a že je padel kot pokošen od udarca, v tem pa se Peter že pognal čez skalo, preskočil ovinek poti in kot puščica izginil drveč navzdol …

Epilog
Peter je umrl pred nekaj leti. V njegovo življenje so še nekajkrat prišli dogodki, o katerih se po dolini še sedaj govori. Mladi rod, ki prihaja, pa bo spoznal nove plati človeškega življenja in se ne bo iz že preživetega nič naučil … ali pač?

Boris Štupar
 

eXTReMe Tracker