Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Napad na Rupnikovo linijo


Stolpični bunker na Golem vrhu -
verjetno najmarkantnejši tip
utrdb na Rupnikovi liniji. 



Sproščenost pred začetkom ...


Oficirji v originalnem Kubelwagnu


Prvi streli iz jugoslovanskega
puškomitraljeza


Prihod plamenometa, nedvomno
velike atrakcije za gledalce


Podiranje žičnih ovir


Še topništvo


In predaja.


Hmm ...


... nekaj mora biti na uniformah.

(Vse tri zgodovinske fotografije so
last g. Petra Mucka)

 

 

 

 

 

 

 

ponedeljek, 30. april 2012, ob 16:00, Dušan Škodič, ogledov: 5214

Šlo je za uprizoritev napada nemške vojske na starojugoslovansko vojsko, ki se je dogajal leta 1941 ...

Ob letošnjih klekljarskih dnevih (na raznih lokacijah je možen ogled še do drugega maja), je v Žireh potekal tudi zaigran vojaški spektakel. Skoraj sto sodelujočih je namreč v vsej razpoložljivi in originalni bojni opremi, uprizorilo bitko na Rupnikovi liniji. Ker linijo sestavlja množica objektov, na katere lahko naletimo tudi med našimi planinskimi pohodi, gotovo ne bo odveč nekaj besed v pojasnilo.

Vojaški spektakel je pripravilo Kulturno zgodovinsko društvo Triglav, ki sodeluje s sorodnimi društvi iz Italije, Češke in Slovaške. Ker so se sobotne temperature bližale poletnim tridesetim stopinjam, sodelujočim v ponazoritvenih skupinah gotovo ni bilo lahko.
Popolnoma nehote se človek ob takšni uprizoritvi spomni kratkega filma Trst je naš, ki je pred leti dvignil obilo prahu z zahodnimi sosedi - še preden je bil prvič javno predvajan. Na projekciji pa se je zdraharjem v posmeh izkazalo, da gre le za nedolžno ponazarjanje vojnih dogodkov, ki ga izvaja množica navdušenih somišljenikov.  In to brez nekih političnih nagnjenj - podobno kot tudi v Žirovskem spektaklu. Nedvomno gre za dogodek, ki ima tako svoje občudovalce kot nasprotnike, morda je še najpogostejše mnenje nasprotnikov ravno v stavku, ki ga v filmu ogorčena žena zabrusi "komandantu" Francu (Gojmir Lešnjak): "Pa zakaj se igrate te bitke, kot da ste petletni otroci?"
Vsak ima torej pravico imeti svoje mnenje, množica navdušenih gledalcev pa je očitno imela obilo zabave. Šov je bil vsekakor pester in zelo ognjen, ponazoritelji pa so se nanj pripravljali več mesecev.

Pravi vojaki Kraljevine Jugoslavije na usposabljanju, posneto malo pred začetkom druge svetovne vojne.

Takšen napad se v Žireh sicer nikoli ni zgodil, je bil pa nekoliko podoben bojem, kakršni so ob okupaciji Jugoslavije potekali 6. aprila 1941 na Štajerskem, kjer je bil delno zgrajen šesti sektor Rupnikove linije (Mislinjska dolina, Maribor). Tam so obmejne enote Kraljevine Jugoslavije nekaj ur zadrževale napad nemških sil.

Rupnikova linija je potekala z druge strani Rapalske meje kot odgovor na italijanski Alpski zid. Govorimo torej o mejni črti, vsaka stran pa je na svoji strani zgradila utrjeno linijo.

Mnoge Evropske države, ki so bile po prvi svetovni vojni še pod vtisom bojevanja v strelskih jarkih, so se zaradi gospodarske krize, pospešenega oboroževanja in ekspanzijskih teženj sosed, lotile postavljanja utrjenih obrambnih linij. Tudi Kraljevina Jugoslavija se je lotila utrjevanja svojih vzhodnih in zahodnih meja.
Na zahodu ob Rapalski meji je sistem utrdb potekal od Tromeje do Reke v Kvarnerju, večinoma torej po Slovenskem ozemlju. Linija proti Italiji je bila razdeljena na pet sektorjev, šesti je bil določen po nemški zasedbi Avstrije ob severni meji (Mislinjska dolina, Maribor).
Zavarovani so bili še vsi mejni gorski prelazi in tudi globlje v notranjosti, prehodi preko rek in razni strateški objekti.
Z deli so pri nas začeli precej za Italijani, intenzivneje šele koncem 1938. Do takrat so bile dokončane predvsem ceste, nato pa je bilo treba fortifikacijska dela zaradi pereče evropske situacije zelo pospešiti in gradnjo je prevzela vojska. Poveljeval ji je divizijski general Leon Rupnik iz Lokev pri Čepovanu.
Za gradnjo so vpoklicali na deset tisoče vojaških rezervistov, delo je dobilo tudi mnogo domačinov, razni obrtniki, gostilničarji ter tuji delavci, ki so prišli iz vseh koncev kraljevine. Med njimi je nastala skovanka, da gredo na delo k Rupniku - obrambnih objektov pa se je oprijelo ime Rupnikova linija.
Dela na Rupnikovi liniji bi morala biti po načrtih končana do leta 1947, ko naj bi bili bunkerji oboroženi s češkimi protitankovskimi topovi, mitraljezi in na utrdbe nameščene jeklene kupole. Še pred napadom na Jugoslavijo leta 1941 so bila dela ustavljena. Nedokončana linija ni nikoli služila svojemu namenu, okoli 4000 zgrajenih bunkerjev raznih tipov in nekaj večjih utrdb, pa je v novi državi nenavadno hitro utonilo v pozabo, večino je prerasel gozd. Šele v zadnjih letih jo ponovno odkrivamo, marsikje imajo organizirane turistične oglede notranjosti objektov in poučne pohode v spremstvu lokalnih vodičev.

Vsi poznamo začetek druge svetovne vojne na naših tleh. Napad se je zgodil na cvetno nedeljo, ko so se ljudje zjutraj odpravljali z butaricami v cerkev. Že po dnevu ali dveh so se zaslišale detonacije, ko je umikajoča jugoslovanska vojska z razstreljevanjem mostov in železniških prog skušala ovirati nezadržen prodor.

Kmalu po napadu premočne nemške vojske, so poleteli v zrak mostovi preko rek, a napredujoče vojske s tem niso hudo upočasnili. Na fotografiji  most čez Dravo v Mariboru.

V Žireh, ki so ležale tik za Rapalsko mejo, pa je bilo med aprilsko vojno še nekoliko drugače. Med Poreznom in Davčo ter prek Blegoša je potekala Rupnikova obrambna linija, enote bivše jugoslovanske vojske pa so se z nje umaknile in zapustile Selško dolino že v noči na 10. april. Obrambnih bojev na tem odseku torej ni bilo, vendar si italijanska vojska vseeno ni upala prodreti na drugo stran. S topništvom so obstreljevali Mrzli vrh, kjer pa ni bilo več nikogar.

V soboto, dvanajstega aprila so se v Žiri pripeljali prvi Italijani, čeprav je bilo dogovorjeno, da bodo teritorij do stare meje zasedli Nemci, ki pa jih še ni bilo. Po pripovedovanju domačinov, naj bi bilo Italijanov, ki so se pripeljali z obilnim moštvom in tanki, v Žireh kot listja in trave, sama zasedba pa je potekla brez enega izstreljenega strela. Kljub temu so italijanski časniki priobčili novico o srditih bojih in veliki italijanski zmagi.

Zanimiv in sproščen posnetek vojaškega vsakdanjika: s sabljo opasan jugoslovanski oficir poizkuša dnevni meni.

Predhodnica je šla takoj naprej in se v Železnikih srečala z velikonočno procesijo, v nedeljo zjutraj pa so bili Italijani že v Škofji Loki. Na vsej poti niso naleteli na nikakršen odpor, le zaradi porušenih mostov so morali poiskati druge prehode prek Sore. A Italijanska okupacija je bila kratke sape, trajala je le od 12. do 24. aprila 1941. Ker je bila tako kratka, Italijani niso vzpostavili nikakršne oblasti na okupiranem ozemlju, ljudje pa se jih menda spomnijo predvsem po kraji jajc in kokoši, zaradi česar naj bi jih poimenovali "kurja vojska".

24. aprila so se Italijani morali umaknili za bivšo državno mejo, kot je razmejitev med Nemčijo in Italijo na ozemlju okupirane Slovenije že 12. aprila določil Hitler.
"Če je Rupnikova linija pomenila velik inženirski dosežek takratne vojske, potem je današnja prireditev tisto, kar lahko take utrdbe predstavljajo danes, in sicer turistično atraktivnost, spomin na preteklost in prijetno druženje," je dejal obrambni minister Hojs, ki je tudi obiskal prireditev.
Turistična ponudba v obliki vodenih ogledov podzemnih utrdb Rupnikove linije je zadnja leta čedalje pestrejša, kar je tudi prav, saj gre za del naše zgodovine, ki je bil dolga leta skoraj popolnoma prezrt.

Besedilo in foto: Dušan Škodič 

eXTReMe Tracker