Jutro (1932) - Josip Vandot: Še so živeli naši očetje, ko je po kmetskih izbah vladal sveti Duh.
Golobček, bel kakor srebro, se je zibal tam sredi izbe tik ob stropu, razprostiral je krila in je gledal s svojimi rdečkastimi očmi po izbi, po ljudeh, ki so v svetem miru in bogaboječih mislih živeli pod domačo streho, živeli drug kraj drugega in se ljubili, kakor zapoveduje božja postava. Na veliki praznik svetega Duha pa je postal golobček še bolj bel in njegove oči so gledale še bolj svetlo po kmetskem domu, zakaj gospodinja je bila stopila na visoko mizo in ga je čedila z belo krpico, da ne bilo najmanjšega madeža na njem. Na vsako perut mu je položila mežikelj, ki je bil zacvetel prav oni dan, in po izbi je prijetno zadehtelo, kakor da je stopila v zatohlo izbo pomlad, stopila zato, ker je danes veliki praznik svetega Duha.
Praznik pomladi, praznik planinskega cvetja in planinskega sonca. Brsteče zelenje, okopano v sveži rosi, ki se je vlivala vso noč naravnost z nemirnih zvezd, je oklenilo vso gorsko dolino, kakor da jo hoče čuvati pred zimskim mrazom, ki se še vedno zvija gori po zasneženih planinah.
A sonce se ziblje nad dolinami, ono majniško sonce, ki ravno na praznik svetega Duha doseže najlepši pomladni čar, in ono diha v zelenje, da je toplo in močno in lahko kljubuje mrazu m mrzlim vetrovom, ki se tu pa tam sunkoma zažene jo z gora.
Beli golobčki so izginili iz kmetskih izb, sam Bog ve, kam jih je potisnila mrzla roka na podstrešju, kjer se dolgočasi vsa stara šara, ki je bila nekoč našim očetom pisano življenje in svet njihovih najskritejših in očitnih misli. Praznik svetega Duha in praznik pomladnega planinskega cvetja pa je še ostal, saj mu še vedno pritrkavajo zagorski zvonovi, saj mu kade svoj vonj najlepše rože, kakršne more priklicati v življenje samo planinski svet, ko zasope v pomladi in toplem hrepenenju. Dih svetega Duha in dih pomladi je na planinah večen in je vedno isti, pa čeprav se ob stropu v kmetskih izbah ne zibljejo več golobčki, okrašeni z rumenimi, dehtečimi mežiklji.
Praznik pomladi, praznik pastirčkov. Živina se je dolgočasila ves dan po ozkem hlevu in je mukala in beketala, ker je vedela, da je zunaj sonce in blesk najlepše pomladi. Pastirčki pa so se potepali po samotnih dobravah, majili so iz vrbinih vejic glasne piščalke m umetne trobce; piskanje se je razlegalo po vsej dolini in vsi položni obronki okrog dolinice so bili polni tega piskanja in vriskanja. A tudi tega veselja je bilo naposled konec. Pastirčki so se razkropili po strmem skalovju, koder so nabirali najlepših in najbolj dehtečih rož. Povijali so šopke in najlepšega so izbrali za pastiričico, ki jim je bila najbolj pri srcu. Neopaženo so ga vtihotapili na okence njene kamrice — šopek je dehtel tam in govoril mali pastiričici, da ga ji je prinesel pobič, ker hoče, da postane ona njegova ljuba, kadar odrasteta in se bosta lahko rada imela. In pastiričico je bilo sram. Šopek je zagnala skozi okence, tam ga je zvečer pobral pastirček in je bil na vso moč žalosten.
V soncu in prazničnem veselju so hodili kmetje ves dan po svojem polju, kjer so v deviškem vonju brstele vse setve. Zeleno je bilo polje, kamor je seglo oko, zeleno je bilo kmetovo srce, zeleno od upanja in veselih nad. Prekrižali /so se/ pri vsakem tretjem koraku, prekrižala sebe in klijoče njive. Ozirali so se na nebo in na planine, nad katerimi so se sukali drobni oblački, pa se niso upali spustiti proti dolini in soncu. Saj so vedeli, da danes svetega Duha ni nikjer v nebesih. Njegov praznik je danes in on mora plavati nad zemljo, ker so ga priklicali ljudje s svojimi molitvami, s svojim češčenjem. Kmet ga vidi vsepovsod — med setvijo na polju, v slabotnih bilkah na travniku, nad svojim domom, ko ga kot bel golob obletava in poseda na hišnem slemenu.
Fant in dekle sta se sprehajala nekoč po samotnih gorskih gajih, ki so se greli v prijetnih žarkih in se kopali v vonju planinskih rož. Praznik jima je dehtel od vsepovsod, ljubezen jima je govorila v tisočerih glasovih, saj jo je žuborelo celo novo listje na vejah pravkar razbrstelega drevja. Držala sta se za roke in molčala, ker jima je srce neprestano govorilo. Nad njima so se svetile bele gore, zavijajoče se v srebrno belino, škrjarnčki so gostoleli krog in krog, gruli je divji golob zaljubljeno pesem in kukavica je klicala svojo ljubezen.
Fant in dekle sta se spogledala in sta vedela, da je veliki praznik božjega Duha, ki je danes razprostrt tudi nad njuno ljubeznijo, kakor nad vsem širnim planinskim svetom.
Zvonovi so glasno pritrkavali doli v samotni vasi; vsa dolina je prepevala v tem zvonjenju, prepevale so tudi skalnate gore, ker se je glas zvonov stokratno odbijal od njihovih mrtvih sten. Kamor pa sežejo glasovi zvonov, tam je praznik, zapovedan že zato, ker ga oznanjajo blagoslovljeni zvonovi. Srebrni golob se je dvignil tudi nad planine, saj tako so nekoč verovali naši ljudje po gorskih krajih. Na današnji dan si videl divje koze na peščenih višinah, mirno so stale tam in strmele z začudenimi očmi v jasnino neba, kjer se je zibalo nekaj nerazločnega in nemirnega.
A to ni bil jastreb, ljudje so trdili in verovali, da je to binkoštni sveti golob, ki se je razprostrl nad planinami, da ga vidijo in bodo srečne kakor sleherna stvar na svetu, ki je polna žive vere.
Stari ljudje so posedovali za hišami na nerodnih klopeh. Pele so oguljene jagode na molku in ustnice so se jim gibale v neprestani molitvi. A oči so jim iskale neprestano po prozornem zraku. Če je zaprhutalo nad njimi, so se stresli v skrivni grozi. Če se je zasvetilo v ozračju kaj belega, kakor da golob jadrno hiti preko vasi, so se jim zasvetilo oči, zakaj vedeli so, da je binkoštni sveti golob pravkar šinil mimo njih in jih videl v vsej njihovi nadložnosti in revščini, pa jih je okrepil, da bodo lahkotno prenašali še leto dni nadloge.
Še dan danes pritrkavajo gorski zvonovi in pomlad se blesti po planinskem svetu kakor pred sto leti. Vse je isto, kakor je bilo nekoč. Samo človeka ni več, ki bi gledal v jasnino neba in s krotkim srcem pričakoval, kdaj vzplahuta nad njim binkoštni sveti golob. Morda je pa vendar še danes razprostrt nad gorskim svetom.
Josip Vandot
Jutro, 15. maj 1932