Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Majnik v Martuljku

nedelja, 8. maj 1932, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1303

Jutro (1932) - Josip Vandot: Kmetski filozofi pravijo, da je sleherna stvar na svetu živa in da preživlja prav tako življenje kakor človek v svojem vsakdanjem stremljenju.

Tudi trdi kamen živi, ker ima v sebi menda prav tako srce kakor človek, ki pa si domišlja v svoji zaslepljeni brezpameti, da ima samo on pravico do razuma. Kmetskih filozofov je pri nas zadosti, saj je vsak kmet pri nas filozof zase in pozna naravne skrivnosti in zakone veliko bolj, kakor da je zajel modrost iz učenih knjig.

Kmetskemu filozofu ne bo nihče izbil iz glave prepričanja, da tudi gore žive in jih prav majnik prebuja iz spanja, v katero sta jih zazibala zima in sneg. Ker je kmet, tesno navezan na naravo, bi mu človek skoraj verjel, dasi je vse to kakor pravljica, ki si jo je izmislil star ded v topli grelici.
A čudno — bolj ko gledaš v nemo skalovje, bolj se ti vsiljuje prepričanje, da so gore res žive in skoraj vedno sopejo v pomladnem ozračju, ki se mehko stiska k njihovim razgaljenim prsim. Ves Martuljek šumi v pritajenem koprnenju in po vsem gorskem svetu se ziblje v pokojnem vetru mehak vonj, kakor da so vse Martuljkove gredi na gosto posejane s samimi šmarnicami.

Majnik je živ, zato so žive tudi Martuljkove gore, ki se kopajo v njem. Kmetski filozofi imajo prav, življenje, ki ga ne bomo razumeli mi mestni ljudje nikoli, gre po planinah svojo sijajno pot; vsak žarek, vsak dihljaj, vsak glas je priča onega življenja, ki ga je prebudil majnik in ki diha naravnost v dolino, kjer žive ljudje, ki poznajo do potankosti to življenje in ga tudi spoštujejo v svojem naivnem, a vendar naravnem srcu. Še celo divja koza postaja na peščenem obronku in strmi v to veličastno življenje, čigar drobec je tudi ona sama. Samotni ruševec se spreletava med vejami in vrhovi stoletnih hoj in hib, a molči, ker noče s svojim neubranim glasom motiti majniške idile, počivajoče s vso prelestjo po vesoljnem Martuljku. Samo tam doli ob brstečih senožetih se oglaša preglasni kobilar, a njegov glas zveni v tem ubranem razpoloženju kakor pohleven zvonček.

V divji jarek se je zaprl gorski potok. V majnikovem dihu se je razmehčal sneg po gorskih stenah, vse skale se solze in dihajo iz sebe toploto, ki je težja kakor gorkota, ki jo sonce lije na planine. Vodice se zbirajo in zvené preko skal, kakor da bi se trkljali v globoke kotanje rumeni cekini; doli pod zamazanim plazom pa hrume v jarek in vrše po njem skozi vso planoto, skrivajočo se za samotnim Akom.
Potok je dobil čudovito belo barvo in skoraj ni videti pen, pršečih se nad skalami, ki jih je plaz nametal v strmo strugo. Slapi bobne vsepovsod, a to bobnenje ni tako zamolklo in turobno kakor ob jesenskih in zimskih dneh. Človek stoji globoko doli pod slapom in posluša to bobnenje, in se mu zdi, da so ti glasovi samo pesem, samo himna, ki se je izvila naravnost iz planinskega majnika, iz osrčja divjih gora, vriskajočih v svojem resničnem življenju in hrepenenju proti soncu samemu.

Gozdovi se tresejo v sončnem žaru. Vrhovi se zibljejo v taktu neke čudne pesmi, ki je ne sliši in ne razume človeško uho. Vejice brste v bledem zelenju, sivi lišaji drhte nemirno, kakor da jih drugega k drugemu vleče silna ljubezen, ki žubori in dehti v neskončnih barvah in dišavah skozi ves Martuljek. Rumeni mežiklji odpirajo svoje nežne kelihe, da darujejo v njih vso ljubezen, ki jih žge v nebogljenem stebelcu in žametnem cvetu. Divje čebele šume preko ozkih, z žarečim resjem na gosto pokritih jas; modrasi se vijejo med preperelim listjem in sikajo pohlepno s preklanimi jezički. Ljubezen kipi po Martuljku; še kamen, bi dejal, drči h kamnu, da se stisne tesno k njemu in mu razodene vso majniško ljubezen, ki je dala vesoljnemu planinskemu svetu življenje.

Nad Špikom se obotavljajo tri bele, prosojne meglice pa se ne upajo zdrkniti na ozki vrh. Modrikasta barva se razliva za nekaj trenutkov po čistem skalovju, a že se preliva v neizrazne odtenke, ki se menjavajo vsak hip. Človeku se v resnici zdi, da so gore oživele in se jim skalnate prsi premikajo v zasoplem hrepenenju, ker so v ljubezni vzkoprnele druga k drugi in jim je tesno v bliskajočem se majniku, tesno v tej ljubezni, ki je zaradi silnosti ne bodo mogle zadovoljiti nikdar, pa če bi se majnik raztegnil v večnost samo.
Gore žive in ves Martuljek živi z njimi. Majniško sonce se bliska in gore se bliskajo z njim. Pesmi molče, a vendar prepevajo z razločnim glasom po Martuljkovi prostrani grapi. Samo tega ne veš, odkod prihajajo ti glasovi in kdo prepeva te pesmi. In misliš, da jih prepevaš v srcu ti sam, pa ne veš, da je to samo življenje, ki ga žive skalnate gore, ki jih smatraš za mrtve, kakor smatraš za mrtvo vsako materijo. In je res življenje, ki ga ne razumeš; razume ga samo kmetski filozof — blagr mu!

Josip Vandot
Jutro, 8. maj 1932
 

eXTReMe Tracker