Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pomlad na Karavankah

torek, 3. maj 1932, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1022

Jutro (1932) - Josip Vandot: Človek skoraj ne bi verjel, če se ne bi z lastnimi očmi prepričal o vsem tem. So gore, in še precej visoke gore, koder se pomlad oglasi za dober teden preje kot v dolini.

In ta pomlad je nekaj posebnega, česar nikoli ne najdeš v dolini, kar moraš iskati samo na gorah, ki jih sonce obseva od jutra do poznega večera.
Bliža se doba narcis, doba goličnega raja. Kdor vidi ta paradiž, ne more verjeti, da je severno od tega paradiža še sto drugih paradižev, ki nikakor ne zaostajajo za Golico in imajo še to posebno prednost, da so skriti sami vase in človeka niti ne poznajo. Deviško čisto strmi narava v pomladno nebo in dasi vlada krog in krog silna tišina, vendar gore ne molče, temveč govore s čudovitim glasom, ki ga človek nazadnje razume, če se potopi z vso svojo dušo v neizmerno razkošje gorskih pomladi.

Od Rateč pa doli do Srednjega vrha se smejejo v dolino številne senožeti, ki se zde v dolini človeku kaj neznatne. Kranjska gora je najbolj oblagodarjena, ker je prav ona središče, kjer se kažejo Karavanke v vsej svoji mogočnosti in gorskemu čaru. Dva zelena venca širokih senožeti se vijeta pod Bavhinim vrhom: Brlogi in Robi. in dasi bi človek mislil, da so si Brlogi in Robi popolnoma slični, kar zadeva floro, so te senožeti prav različne, čeprav naletiš na vseh skoraj na iste rastline in cvetice. Pa vendar se razlikujejo Robi od više ležečih Brlogov, kamor razen domačinov ne zaide živ človek, ne samo poleti, še manj pomladi, ko se odete vse širne senožeti v živo, prav svatovsko obleko.
Noben dolinec si ne more predstavljati čudovite krasote, ki je razgaljena po teh sončnih obronkih. Silovita tišina, ki se razpreda po samotnem grmovju, moti samo objestno črlikanje murnov, skrivajočih se med gosto, sočno travo. Našarjeni metulji se zibljejo v lahkotnem vetru, ki valovi odnekod izza Bavhinega vrha, a je mehak in topel, kakor da ga diha sonce samo, ki stoji skoraj negibno nad zagorsko dolino.

Borne vodice polze neslišno med bohotnimi tratinami in so skoraj popolnoma zakrite od živih spominčic in rumenih kalužnic ter Marijinih laskov. Ptice ni daleč naokoli nobene, še mani pa človeškega glasu, ki bi le za trenutek premamili to tišino. Samota, svečana samota, da je človeku tesno v prsih, čeprav bi rad zavriskal, če bi ga ne bilo lastnega glasu sram. Cvetje se ziblje v vseh mogočih barvah, ki pa so tako skladne, da bi jih največji slikar ne mogel lepše izbrati in z njimi poslikati to brezkončno planinsko preprogo z živim, sončnim, zelenim ozadjem. Te barve trepečejo v sončnem svitu, kakor da jih neprestano meša nevidna roka in poizkuša iz njih vliti mavrico, segajočo in prelivajočo se od temena pa do podnožja orjaško raztegle gore. Pritajen, komaj slišen šum žubori preko vse senožeti in človeku se zdi, da sliši resnično govorico, ki jo govore rože same.
Silen vonj puhti od vsepovsod in je tako močan, da bi človeka skoraj omamil, če ga ne bi veter sproti odnašal v dolino in še dalje do skalnatih gora, ki so še tesno pokrite z visokim snegom in so še vedno zarite v najstrožjo zimo. To nasprotje učinkuje tem bolj, ker sta si pomlad in zima tako blizu, da bi ju človek lahko objel z eno samo reko. Od Prednje Ponce pa doli do samotne Kukove gore sneg in zima, a na sončni strani od Petelinjka do Baščice sama pomlad. Živa, prekipevajoča, kakršno si mora zamisliti samo poet.

Bog, vse to je gola resnica, kakor tudi tisto, da ljudje niti ne vedo, kaj se prav v teh dnevih poraja nekje tik nad njimi. Zavezane oči, prevezano srce ...

Josip Vandot
Jutro. 3. maj 1932
 

eXTReMe Tracker