Iskanje Prekmandlca: Najmanj bron mu za Poreznom in Javornikom ne odleti. V marsičem pa se kiti z zlatom. To spoznamo iz zgodovine njegovih stanovalcev in obiskovalcev.
Lep postaven se dviga nad sovodjem Kanomljice in Idrijce nad prastaro Spodnjo Idrijo. Zakaj ga je tako močno zaznamovala jelenjad, ki mu je mogoče dodelila ime, mi še ni bilo dano spoznati. Vsekakor je teh krasnih živali danes, včasih tudi na žalost kmetov, tu okrog kar v lepem številu. Jelenk (1107 m) je v našem Idrijsko-Cerkljanskem svetu gotovo med najprepoznavnejšimi vrhovi. Najmanj bron mu za Poreznom in Javornikom ne odleti. V marsičem pa se kiti z zlatom. To spoznamo iz zgodovine njegovih stanovalcev in obiskovalcev:
V maju leta 1838 je doživel najvišji obisk, kar jih gora lahko pričakuje. Obiskal ga je kralj saški Friderik August II, ki je na svojem botaničnem popotovanju skozi takratno Kranjsko potoval v Dalmacijo in Črno goro. Polkovnik baron pl. Mandelslohe, ki ga je spremljal na tej poti, je obisk Jelenka doživeto opisal v svojem dnevniku (citat):
… /Popoldne se je nebo zjasnilo in Njegovo Veličanstvo se je po 4. uri, po opravljenem kosilu, v spremstvu polkovnika barona pl. Mandelsloha in c. kr. lekarniškega laboranta Ferjančiča, odpeljalo v Spodnjo Idrijo do Velikajneja, in se nato napotilo po stezi proti Kendovemu vrhu, botanizirajoč po Jelenku, navzgor. Neprijazno vreme tiste pomladi je vegetacijo v splošnem zakasnilo za 14 dni, v Kendovih skalah je idrijski jeglič (Primula venusta) poškodovala zmrzal, Njegovemu Veličanstvu pa se je vseeno posrečilo na neki skali primerek te zgodnje cvetice, ki jo je odkril Ferjančič leta 1822 in je razen njega in Freyerja na kraju še nihče ni nabiral, najti v najlepšem cvetenju. Ta ponovna sreča je očitno več kot le slučajna, je tisti ljubeznivi dar, ki ga božanstvo pred drugimi smrtniki nakloni posameznim izbrancem, ne glede na to, kam že usmerijo človeška hotenja./ …(Prevedel prof. dr. Tone Wraber)
Na Jelenku je bil dobrih štirideset let za kraljem, zaradi istih vzrokov tudi planinec, odkritelj Julijskih Alp in strasten zaljubljenec v cvetje, šele dvajsetletni Julius Kugy. Pripeljal ga je takratni, evropsko znani nemški botanik, Muzio de Tommasini.
»Limance« so njegovo cvetje. Nekateri pa ga obiskujemo tudi zaradi mnogih poti, zaradi razgleda, zaradi trimanja, zaradi dokazovanja, kolikokrat in v kolikšnem času, ali pa zgolj zaradi zaljubljenosti.
Idrijčan, Jožef Zazula (1870-1944), planinec, pesnik, publicist in fotograf je v prispevku v Planinskem vestniku že leta 1927 pisal o planinski zaljubljenosti. Razmišlja o načinih dojemanja gorskega sveta v različnih življenjskih obdobjih. Takole se mu je izpovedal (citat):
… /Moja prva taka ljubezen je bil Jelenek pri Idriji; okoli 1000 m visoka gora ima važno floro in lep razgled, z gotove strani pa tudi tako prikupljivo strmo obliko, da te nehote prične zanimati./ …
Če se omejim le na planinske pisce, je o njem že leta 1912 v Planinskem vestniku pisal neznani B. B., Hvalospeve sta mu pisala tudi domačina, domoznanca, planinca, kulturnika in publicista Lado Božič in Janez Jeram. Mnoge živeče in z ljubeznivim peresom pišoče bom prepustila naslednikom.
Jeglič je največji krivec njegove svetovne slave. Lončnice - jegličevke ali primule - kot smo jim rekli doma, so vsem znane. S prelepimi škrlatnimi cvetovi med temno zelenimi nagubanimi listi, so bile vedno obvezen okras vsake kmečke hiše. In pravzaprav so enako »moderne« tudi še danes. Žlahtnitelji jih nenehno posodabljajo. S križanjem v naravi rastočih so ustvarili nešteto različnih form, ki imajo različne barve cvetov, oblike in velikosti listov, različno dolgo cvetijo, … Najnovejše celo dišijo.
Najpogostejši samonikli jeglič je prva pomladanka - trobentica (Primula vulgaris), katero pozna prav vsak zemljan. Njeno zgovorno latinsko ime Primula je pomanjševalnica od prima, kar pomeni prva in ona je dala ime celi »žlahti«, ki je tudi pri nas prav številčno zastopana z rumenimi ali vijoličastimi cvetovi.
Vrtnarji so se križanja učili v naravi. Primule so za to še posebej nadarjene. Tokrat bom predstavila najznamenitejšega križanca tega rodu, tega, ki nas vabi na Jelenk.
Kot smo razbrali že iz dnevnika kraljevega spremljevalca, je to idrijski jeglič (Primula x venusta). Njegova posebnost je v tem, da sta njegova starša povsem različna in za svoje življenje zahtevata popolnoma različne življenjske pogoje. Prvi, vijoličasti kranjski jeglič (Primula carniolica), ljubitelj senčnih vlažnih grap je tudi slovenski endemit in njegov rojstni kraj je Idrija. Njegov drugi starš je v Sloveniji zelo pogost avrikelj ali lepi jeglič (Primula auricula), ki pa mu najbolj ustrezajo sončne skalne pečine in suhi kamniti travniki. 
Na Jelenku je eno in drugo; vlažne grape in sončni balkončki, ki omogočajo življenje obeh staršev dovolj blizu, da opraševalci, ki zgleda ljubijo vijolično in rumeno, lahko med njima prenašajo pelod.
Dolgo smo ga poznali le od tu, zdaj pa vemo, da uspeva tudi v Trnovskem gozdu in Čepovanskih Vršah.
Idrijski jeglič ima več različnih oblik. Nekateri so bolj avrikljevi, drugi bolj kranjski. Listi so od belo poprhanih do bleščeče zelenih. Barva cvetov je od bledo rumene do škrlatne z vsemi vmesnimi odtenki.
Prijatelj raste v vzhodnih jelenških pečinah, umaknjen od poti in oči, kar je poleg uradnega, njegovo najzanesljivejše, varovanje. Dovolj je, da vemo, da je, da poznamo zgodbo njegovega življenja, da mu ob obisku njegovega vrha namenimo nekaj dobrih želja.
Na južni in zahodni strani Jelenka čepi par kmetij, vzhodna (robé) pa odsekano pada k Idrijci. Zaznamovali so ga kopi železove rude v davnini. Na njegova pobočja, ki se, kot se za stražarja spodobi, izpostavljeno pnejo in obvladujejo tri doline, so Italijani naslonili svoj Alpski zid. Na vrh vodi več poti. Po označeni iz Spodnje Idrije smo na cilju v dveh urah. V svojem naboru jo ima tudi Idrijsko-Cerkljanska planinska pot. Najzanimivejša pa je vsekakor varovana pot skozi Kendove robe. To je edina, poleg Gradiške ture, varovana pot od Porezna do Javornika, pa še Trnovski gozd do Gorice in Banjšice lahko prištejemo zraven. Z njegovega vrha nam 360 stopinjski razgled krati drevje. Ponj stopimo proti jugu, na senožet za Jelenkarjevo hišo, še bolje pa, če skozi gozd sledimo oznakam na 10 minut oddaljeno razgledišče. Na plano pokukamo sredi Masorskih čeri. Pogled je »za umret«!
Anka Vončina