Revija Slovenska vojska 6/2012 - Marko Pišlar: ... je tek na kratke proge. Pogovor s poveljnikom Civilne zaščite RS Miranom Bogatajem

Narava tudi letos prebivalcem Slovenije ni prizanašala, saj je že v prvih dneh februarja na vipavskem in Goriškem divjala orkanska burja, ki je odkrivala hiše ter podirala drevesa. Zaradi pomanjkanja padavin je bila februarja in konec marca razglašena povečana požarna ogroženost naravnega okolja v državi. Posledica pomanjkanja dežja je tudi znižanje ravni podtalnice, kar lahko povzroči resne težave s pitno vodo v prihodnjih mesecih. »Po podatkih strokovnjakov je bil leta 2003, ko je zadnja velika suša prizadela Slovenijo, primanjkljaj vode avgusta takšen, kot je bil letos že marca,« je pojasnil poveljnik Civilne zaščite RS Miran Bogataj in dodal, da na podlagi zbranih podatkov o višini podtalnice ter zalogah vode na površju ugotavljajo, da lahko poleti in jeseni nastopijo resne težave s pitno vodo, če v naslednjih tednih ne bo večjih padavin. S poveljnikom Civilne zaščite RS smo se pogovarjali tudi o tem, kako bodo varčevalni ukrepi in racionalizacija dela Ministrstva za obrambo vplivali na delovanje ter odzivnost sistema zaščite in reševanja ob naravnih ter drugih nesrečah.

Glede na zmanjševanje sredstev obrambnega resorja in prizadevanja za racionalizacijo dela Ministrstva za obrambo se z varčevalnimi ukrepi srečuje tudi sistem zaščite in reševanja. Katera področja so tista, ki jih bodo ti ukrepi najbolj prizadeli?
Najprej bi rad poudaril, da zmanj­šanje proračunskih sredstev, ki smo mu priča na področjih, ki so v pristojnosti MO, poteka že od leta 2008. Hkrati z zniževa­njem proračunskih sredstev za obrambni sistem je potekalo tudi zniževanje sredstev na področju zaščite in reševanja, kar pa ni bilo tako radikalno. Če smo za podro­čje zaščite in reševanja na državni ravni leta 2008 imeli na voljo približno 38 milijonov evrov, je v letošnjem rebalansu proračuna za to področje predvidenih le še nekaj več kot 31 milijonov evrov. Pri tem je treba vedeti, da večino sredstev, ki jih ima Uprava RS za zaščito in reševanje, predstavljajo fiksni stroški za delovanje informacijsko-komunikacijskega siste­ma, plače zaposlenih, materialne stroške in druge fiksne izdatke. Posledice varčevalnih ukrepov so najbolj vidne pri posodablja­nju, nakupih sredstev državnih rezerv in izvajanju projektov, ki zahtevajo večja vlaganja, še posebno na področju informacijsko- komunikacijskih sistemov. Leta 2009, ko je državni zbor sprejel Nacionalni program varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami za srednjeročno obdobje od leta 2009 do 2015, je bilo načrtovano, da bo sistem javnega alarmiranja prevzet v državno pristojnost do konca leta 2011. Glede na trenutno finančno stanje je ta rok premaknjen v leto 2020, če v prihodnjih letih finančne razmere ne bodo tako zaostrene. Podobno je z gradnjo digitalnega sistema radijskega omrežja za potrebe državnih organov. Nosilec tega projekta je sicer Ministrstvo za notranje zadeve, dejstvo pa je, da bi ta sistem moral pokriti tudi potrebe sistema varstva pred na­ravnimi in drugimi nesrečami ter nekaterih drugih podsistemov, od nujne medicinske pomoči do gasilcev in drugih reševalnih služb. Trenutne proračunske raz­mere onemogočajo, da bi hitreje povečevali število pogodbenih pripadnikov Civilne zaščite, tako da smo še vedno vezani na razmeroma veliko razporejenih na podlagi klasične državljan­ske dolžnosti. Na ravni občin, v katerih se financira predvsem delovanje javne gasilske službe kot splošne reševalne službe, ni bilo opaziti tako velikega zmanj­šanja, saj je težnja po zmanjševa­nju sredstev opazna šele od lani. Kaj se bo zgodilo letos, v tem trenutku ne morem napovedati. Med ukrepi vlade bi rad izpostavil tudi proučevanje možnosti, da se obveznosti občin zmanjšajo in temu sorazmerno tudi znesek povprečnine, ki je eden izmed meril za sofinanciranje potreb, ki so v izvirni pristojnosti občin in med katere spada tudi področje zaščite in reševanja.

Kako se bodo sprejeti ukrepi kazali v konkretnem delovanju in odzivnosti sil zaščite in reševanja na naravne ter druge nesreče?
V naše dokumente smo kot ključ­ni cilj letos in v prihodnjih letih zapisali ohranjanje oziroma zadr­ževanje dosežene ravni pripravlje­nosti, odzivnosti ter učinkovitosti sil za zaščito in reševanje za vse vrste nesreč. Če ne moremo posodabljati opreme z nakupom nove, če ne moremo uresničiti nekaterih pomembnih programov in projektov v načrtovanih rokih, je treba iskati rešitve na področju zagotavljanja pripravljenosti, kar se lahko doseže z organizacijski­mi in tehničnimi ukrepi, pred­vsem z usposabljanjem. Nesporno je to področje, v katerega spada tudi večina nalog, ki jih je vlada določila v letošnjem načrtu izvaja­nja Nacionalnega programa var­stva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki je bil sprejet prve dni aprila. Kljub zaostrenim fi­nančnim razmeram bomo posku­šali zagotoviti, da bi bila odziv­nost sistema zaščite in reševanja nezmanjšana, pri tem pa je treba jasno povedati, da če se bodo takšne razmere nadaljevale, temu cilju niti srednjeročno ne bomo mogli slediti. Če povem z drugimi besedami, morali bomo zdaj dosežene standarde odzivnosti in zagotovljene učinkovitosti pri reševanju znižati. Prepričan sem, da je treba reševalnim službam, še posebno tistim, ki jih v sistemu zaščite in reševanja organizirajo nevladne organizacije, zagotoviti vsaj osnovne materialne pogoje za delo, kot sta pokrivanje mate­rialnih stroškov ter zagotavljanje najnujnejše zaščitne in reševalne opreme ter ustrezne komunikacijsko-informacijske podpore. Vse to so osnovni pogoji za zagotavlja­nje dosežene pripravljenosti sil za zaščito in reševanje.

Kje so po vašem mnenju v tem sistemu še rezerve?
V sistemu zaščite in reševanja tako kot na vseh drugih po­dročjih še obstajajo rezerve na organizacijskem ali tehničnem področju, vendar če gledamo celoten sistem, velikih rezerv ni.
V sedanjih razmerah lahko zmanj­šujemo posamezne reševalne sestave, vendar če se na drugi strani povečuje število interven­cij, je vsako zmanjševanje lahko usodno. Če pogledamo na primer gorsko reševanje, je v devetdese­tih letih prejšnjega stoletja za 200 intervencij na leto zadostovalo približno 430 reševalcev, danes je intervencij več kot 400, zato potrebujemo več kot 700 gorskih reševalcev. Če upoštevamo še pomlajevanje njihovih vrst, je jasno, da je kakršnokoli zmanjše­vanje treba jemati zelo previdno in restriktivno. Zmanjševanje reševalnih sestav je tek na kratke proge in še na teh progah nam bo zmanjkalo sape, če pride do kakršnekoli večje nesreče. Ob tem bi želel posebej poudariti, da so današnje nesreče vedno bolj dinamične in razprostranjene po vsej državi, njihove posledice pa navadno večjih razsežnosti in bolj uničujoče.

Ministrstvo prek Uprave Rs za zaščito in reševanje sofinancira delovanje določenih prostovoljnih reševalnih organizacij in služb. Po napovedih naj bi se delež sredstev za njihovo sofinanciranje znižala od 10 do 30 odstotkov. Ali so takšne napovedi realne?
Temeljni cilj, ki smo si ga posta­vili, je ohranjanje pripravljenosti na doseženi ravni. To pomeni, da bomo znotraj Ministrstva za obrambo poskušali zagotoviti, da se sredstva za reševalne služ­be, ki jih v okviru sistema zaščite in reševanja organizirajo nevla­dne organizacije, ne bi znižala. Ali nam bo to uspelo v celoti do­seči ali ne, v tem trenutku ne bi želel prejudicirati, saj je rebalans proračuna šele prišel v parlamen­tarni postopek in razprava o tem še ni končana. Realno je priča­kovati, da bo po vsej verjetnosti prišlo do znižanj, kolikšna bodo, pa je v tem trenutku prezgodaj govoriti.

Kakšni so prvi odzivi teh organizacij na načrtovane varčevalne ukrepe pri sofinanciranju njihovih dejavnosti in kje se bo pri njihovem delovanju to najbolj poznalo?
Rebalans proračuna za leto 2012 se je začel pripravljati že lani poleti, jeseni pa so bili že pod vlado prejšnjega mandata pripra­vljeni prvi osnutki in takrat je Uprava RS za zaščito in reševa­nje na reševalne službe, katerih dejavnost sofinancira, poslala informacijo, kaj se jim lahko zgodi letos. Reševalne službe so bile nad tem zelo zaskrbljene, saj bi s tem omejili možnosti, da delujejo brez večjih težav. Danes natančno poznajo prizadevanja ministrstva in obrambnega mi­nistra, prav tako dogajanje glede rebalansa, tako da so pri svojih pričakovanjih precej realne. Če bo prišlo do razumnega zniževa­nja sredstev za njihovo sofinan­ciranje, bo odziv razumevajoč, če pa bi bili ti posegi preveč ra­dikalni, to postavlja pod vprašaj resnične možnosti za delovanje posameznih reševalnih služb.

Naravne nesreče, ki so povezane s podnebnimi spremembami, tudi pri nas povzročajo vse več škode. Kako ocenjujete delo reševalcev, ki so februarja pomagali na Goriškem in vipavskem v orkanski burji prizadetim prebivalcem, ki so ostali brez strehe nad glavo?
Če ocenjujem letošnjo burjo, potem je ta posebna po svoji dolgotrajnosti. Navadno traja od dva do tri dni, potem pa se umiri. Letos je pihala skoraj 14 dni, zato so bili reševalci v širši Vipavski dolini in delu Krasa že precej izčrpani, saj so njihove ekipe delale vse dni v zelo težavnih razmerah. Menim, da so reševalci na teh območjih opravili svoje delo uspešno, učinkovito, zavzeto in profesionalno. Velikokrat so posledice teh nesreč še večje zaradi človekove malomarnosti, neupoštevanja nasvetov gradbene stroke in nespametnih posegov v okolje.

Kako ukrepati, da bi se čim bolj učinkovito izognili nevšečnostim močnega vetra, ki odkriva strehe in ruši vse pred seboj?
Na Vipavskem največ težav pov­zročajo neustrezna pločevinasta kritina in ravne strehe na sodob­nih poslovnih ter industrijskih objektih, šolah in vrtcih. Burja težave povzroča tudi v prometu. Kljub pričakovanjem, da bo izgra­dnja hitre ceste v Vipavsko dolino čez Rebrnice omogočila, da bo v cestnem prometu zaradi vetra manj težav, jih je bistveno več kot prej. Letos se je v primerjavi s prejšnjimi leti dogajalo, da so se med zaporo prometa za različne kategorije vozil, vozniki odločali za stranske ceste, zato so se reševalci srečevali s problemom prevrnjenih tovornjakov na ce­stnih komunikacijah, na katerih je promet za ta vozila praktično nemogoč. Vipavska dolina se prav zaradi dolgotrajne burje srečuje tudi s pojavom odnašanja rodovitne prsti. Kdor se spomni časov, ko se je delala agromelio­racija, ve, da je bil takratni videz Vipavske doline drugačen, kot je zdaj. Posledica teh nedomišljenih ukrepov in poenostavljenega gledanja na prostor je dejstvo, da na Vipavskem zaradi odna­šanja rodovitne zemlje nastaja stepski tip pokrajine, namesto da bi bilo to »žitorodno območje Slovenije«.

Uprava RS za zaščito in reševanje je februarja in marca zaradi pomanjkanja padavin razglasila veliko požarno ogroženost naravnega okolja v Sloveniji v vsej državi. Koliko je bilo požarov in intervencij?
Zaradi sušnega obdobja in visokih temperatur februarja ter konec marca je bila razglasitev povečane požarne ogroženosti razmeroma dolgotrajna in se je nanašala na vso državo, razen za del, kjer so bili še ostanki snega. Vseh požarov v tem obdobju je bilo skoraj 2000. V dneh najve­čjega števila požarov v naravi so gasilci opravili od 30 do 40 intervencij na dan, pri čemer bi rad poudaril, da so bili požari po obsegu manjši, goreli pa so travniki, žive meje in grmičevje.
Večjih požarov v tem obdobju na srečo ni bilo.

Kje so razlogi, da do večjih požarov v naravi ni prišlo? kako prebivalci upoštevajo razglas o prepovedi kurjenja v naravnem okolju?
K manjši razsežnosti požarov pripomore tudi preventivno delovanje Policije, gasilcev ter inšpektorjev Inšpektorata za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki so se ob dela prostih dnevih v tem obdobju veliko gibali po terenu in spremljali razmere ter kršitve. Inšpektorji in drugi so vložili pri­bližno 100 prijav zaradi kršitev prepovedi kurjenja v naravnem okolju. Najbolj požarno ogrožen del Slovenije, to je Kras, danes spremljamo prek video nadzora in s pomočjo opazovanja iz letal. Pokritost z video kamerami in zgodnje odkrivanje požarov v naravnem okolju sta zdaj mnogo boljša kot v preteklosti. Ljudje upoštevajo razglase o prepovedi uporabe odprtega ognja v narav­nem okolju.

Posledici pomanjkanja padavin sta tudi izsušenost tal in manjšanje zalog podtalnice, kar lahko ob nespremenjenem padavinskem režimu povzroči velike težave s pitno vodo. Kako resno je stanje?
Po podatkih strokovnjakov je bil leta 2003, ko je bila zadnja velika suša v Sloveniji, primanjkljaj vode avgusta takšen, kot je bil letos že marca. Na podlagi zbranih podatkov o višini podtalnice in zalogah vode na površini smo ugotovili, da lahko poleti ter jeseni nastanejo resne težave s pitno vodo na številnih območjih države. O resnosti tega pojava govori podatek, da so gasilci v preteklih tednih prepeljali že več kot 20.000 kubičnih metrov pitne vode prebivalcem v različnih de­lih Slovenije. Ta količina se lahko hitro poveča, če v naslednjih tednih ne bo večjih in dolgotraj­nejših padavin.

Kakšna so vaša pričakovanja glede letošnjih naravnih nesreč?
Pri suši in pomanjkanju pitne vode je glede na meteorološke ter hidrološke razmere stanje ugotovljivo in se ga lahko oceni ter napove. Za druge vremenske pojave to ni mogoče, pri čemer pa vsekakor velja upoštevati dolgoletno povprečje, da imamo v Sloveniji približno 40 nevihtnih dni na leto, da so nevihte kot vremenski pojav vedno bolj dina­mične, tudi njihove posledice so večje, poleg tega imamo silovita neurja s točo ter spomladanske in jesenske povodnji. Če smo pomladanski ušli, nas konec leta lahko čaka še jesenska oziroma tako imenovana Miklavževa povodenj. Drugih vrst nesreč ni mogoče napovedati. Na področju civilizacijskih nesreč se v zadnjih letih v večjem obsegu dogajajo prometne nesreče z veliko ude­leženih, nanje pa smo se začeli pripravljati že leta 2005. Danes ugotavljamo, da smo dobro oce­nili, kakšni težave bodo nastale z gradnjo avtocestnega križa in hitrih cest. Upajmo, da bo letos nesreč čim manj in da bodo čim bolj obvladljive.

Kot eden izmed načinov za ugotavljanje pripravljenosti sil za zaščito in reševanje za ukrepanje ob naravnih ter drugih nesrečah je tudi organizacija vaj Civilne zaščite. Kateri problematiki bo namenjena letošnja državna vaja Civilne zaščite in kje ter kdaj bo potekala?
Vlada sprejema dvoletne usme­ritve za izvajanje vaj na podro­čju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Letos je na vrsti potresna problematika, zato bomo po letu 2004 v Ljubljanski kotlini ponovno izvedli držav­no vajo na potresno tematiko. Priprave na vajo že potekajo, vajo pa bomo izvedli jeseni, pri čemer datum še ni določen. Radi bi ponovili tudi vajo reševanja ob prometni nesreči v predoru Karavanke, glede na to, da so bile ob zadnji vaji, ki je v tem predoru potekala leta 2009, ugotovljene nekatere pomanjkljivosti. Zaradi vzdrževalnih del v predoru vaje nismo izvedli lani, zato je prene­sena na letos. Poleg tega nas letos čaka tudi nekaj manjših vaj, ki jih načrtujejo v izpostavah oziroma regijah, v katerih se večkrat poja­vljajo nesreče z veliko poškodova­nimi, kar zahteva visoko stopnjo usklajevanja med reševalnimi službami in vodstvom interven­cije. Pri tem bi rad poudaril, da smo na podlagi varčevalnih ukre­pov vaje enot Civilne zaščite ome­jili na minimum, kar velja tako za vaje, katerih organizator smo mi, kot tiste, na katerih sodelujemo v okviru Evropske unije oziroma mehanizma civilne zaščite ter na podlagi sporazumov o dvostran­skem sodelovanju s sosednjimi državami.

Besedilo: Marko Pišlar
Fotografija: Bruno Toič