Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kozica Belka

nedelja, 29. maj 1932, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1477

Mlado Jutro (1932): Pastirček Mihec se je vračal s planine, kjer so se kozice čez dan pasle.

Pastirček Mihec se je vračal s planine, kjer so se kozice čez dan pasle. Časih je zažvižgal skozi zobe in poklical živali, ki so se oddaljile, še za njimi je stekel in jih s palico zganjal. Sonce je zahajalo, ko ji prišel do vasi. Kako je vsaka koza poznala svoj hlev in šla od črede, ne da bi jo moral Mihec odganjati. Pri vaškem koritu, kjer je iz železne cevi tekla čista gorska voda jih je bilo le še pet, ki so potem capljale, z zvonci okoli vratu proti koncu vasi, kjer so bile doma.
»Kje je pa Belka?« se je vprašal Mihec, ko je obstal pred poslednjo hišo. Nobene kozice ni več videl. Potrkal je na okno. Stara žena je odprla oknico, pogledala ven in pomignila s koščenim prstom: »Belka, Belka!«
»Ali ni prišla?« je vprašal Mihec.
»Jej,« je zastokala starka in se prijela za glavo. »Če le ni kam zašla!«
Pastirček je ostal pred njo pobešene glave, ves v strahu. Mislil si je: »Zdaj me bo ozmerjala in prav gotovo me naznani«.
Toda starka je samo potožila: »Uboga kozica ... Samo tebe sem še imela!«
»Poiščem jo, poiščem jo,« je naglo dejal Mihec, »in če bi jo moral vso noč iskati«.
Požvižgal je svojemu psičku Paziju in se vrnil po poti, od koder je bil prišel.
Mračilo se je že in dim nad hišami je pričal, da že povsod kuhajo večerjo. Mihec se ni dosti oziral, dokler je bil v vasi. Šel je v gozd, ker je bilo tako temno. »Belka, Belka!« je klical in žvižgal, toda nič se ni ganilo. Le veverica se je prestrašila in skočila z drevesa, da se je Pazi pognal za njo. Iz gozda je Mihec prišel na planino, kjer so se tu in tam dvigale ostre skale. Mesec je jasno svetil in črne sence so se zlovešče plazile po srebrnih tleh. Vse drugače je bilo podnevi, ko je mladi pastirček plezal tod s svojo čredo. Ni bilo glasu, ne šuma, ali vriskanja pastirjev, še nikdar se ni čutil tako samega, on, ki ni imel matere, še nikdar mu ni bilo tako tesno pri srcu. Mislil si je, da mora biti ubogi Belki prav tako pri srcu. Poklical jo je in lastnega glasu se je prestrašil. Dve uri je že iskal, slednjo skalo je pretaknil. »Belka! Belka!« je klical. Skoraj bi bil jokal.
Kaj je to? Ali ne striže Pazi z ušesi? Ali ne čuje tihega meketanja? Še enkrat je poklical in že se je zapodil Pazi v skale, zakaj prav razločno je začul otožni »meeee».
Gibčno in oprezno je splezal Mihec za psom, ki je spet padel s skale in skušal vnovič iskati poti skozi skalnate škrbine.

Na ozki polici pod vrhom je zagledal kozico, ki se ji je lesketala dlaka v mesečini. Ni se upala ne naprej ne nazaj, in Mihec je požvižgal Paziju naj se vrne, da ne bi kozica prestrašil. Bal se je, da ne bi skočila s skale v prepad. Obrisal si je pot in jel plezati po skalah. Nič več ni poklical Belke, čeprav je neprestano meketala. Naposled je skoraj prišel do police. S hrbtom se je podprl ob steno, poskusil trdno stopiti in se z levico oprl na palico. Šele tedaj je lahko dosegel kozico in jo prijel za vrat. Ko je Belka čutila njegovo roko, se je šele upala skočiti in prišla s police ne da bi se ji kaj zgodilo. Pod skalo jo je Mihec privezal in odpeljal. Pazi pa je lajal in poskakoval pred njima.
Polnoči je bilo, ko so prišli spet v vas. Le v zadnji hiši je še gorela luč. Mihec je odvezal vrv in z glasnim meketanjem je Belka zbežala v svoj hlev. Starka je prišla iz hiše in še preden je kozico pozdravila, je stisnila pastirčku roko: »Priden fant si!« mu je rekla. »Da boš vedel, zate sem se bolj bala, kakor za Belko!«

Mlado Jutro, 29. maj 1932
 

eXTReMe Tracker