Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na grebene montblanške grmade

nedelja, 24. april 1932, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1269

Življenje in svet (1932): Severna stena našega očaka Triglava je izgubila mnogo na svoji strahotnosti, odkar so smeli plezalci odkrili na nji možnosti prehoda, ki kljub napornemu plezanju vendar nekako slabotno jamči za življenje človeka, stremečega na visoki vrh ravno po najtežji poti.

Z žrtvami je odkupljena ta zmaga drznih turistov nad skalnato steno, ki je s tem izgubila svoj strašni sloves neprehodnosti.

V Alpah je še nekoliko takih sten, ki jih plezalci naskakujejo z večjim ali manjšim uspehom, gotovo pa je ni strašnejše nego je severna stena gorske skupine Grandes Jorasses v masivu Mont Blanca. Dviga se ko ogromen zid navpično in nje višina znaša polnih 1200 metrov nad ledenikom Leschaux. V Jorassih srečujemo korak za korakom ime angleškega plezalca Whymperja, ki je nekoliko dni pred znano katastrofo na Matterhornu (14. julija 1865) prvi dosegel eno izmed številnih visokih točk na grebenu, ki so druga od druge oddaljene po pol kilometra v zračni črti. Vztrajni plezalec se je s tem ovekovečil, kajti njemu na čast je vršac dobil ime Pointe Whymper. Tudi najvišja točka v Jorassah nosi ime Angleža: Pointe Walker (4205 m), v trajen spomin osvojitelja.

Iz nemških planinskih revij izvemo, da se pripravlja nova odprava na joraške grebene. Podvzela jo bosta v tem poletju brata Schmida, ki sta kot prva premagala Matterhorn plezajoč po isti severni steni, kjer so se smrtno ponesrečili tovariši angleškega turista Whymperja. Po mnenju poznavalcev je joraška severna stena še precej bolj nevarna kot materhornska in podjetje splošno označujejo to za blazno predrznost.
S te strani so hotele premagati steno že razne odprave izredno veščih plezalcev. Samo imena (?) Charlet, Lochmatter in Knitbel povedo dovolj, kaki možje so jo brezuspešno nask akovali. Misel premagati steno s strani, je bila že opuščena, kajti poleg navpične strmine otežkoča plezanje še okoliščina, da na steno nikoli ne posije sonce in se ima plezalec poleg vsega boriti še z občutnim mrazom. Turistov pa vse to ni ustrašilo. Še lansko poletje je v koči na ledeniku Leschaux čakalo šest plezalcev lepega vremena, da naskočijo nepremagano steno. Med šestorico sta bila tudi omenjena brata Schmida, ki sta tja prispela naravnost iz Zermatta po svoji veličastni zmagi nad Matterhormom. Čakali so lepega vremena, ki je nad to steno silno redko in ki ga lani sploh ni bilo.

Kljub goreči želji napasti goro, so se morali odpovedati poskusu. Druga skupina nemških turistov pa je hotela na vsak način poskusiti svojo srečo in se ni zmenila za resno odsvetovanje. Tvorila sta jo člana nemškega akademskega »Alpenkluba«, izredno vrla plezalca Brehm in Ritter. Lotila sta se plezanja 8. avgusta ob prvem dnevnem svitu. Poslej jih ni nihče več videl živih, dva dni nato so našli njihovi silno razbiti trupli na ledeniku Leschaux. Nesrečnika sta imela še dereze na nogah in sta najbrž padla iz višine 500 ali 600 metrov naravnost navpično na ledenik. Ponesrečila sta se tedaj nekako na polovici pota. Za brata Schmida to ni ravno vzpodbuda, vendar sta kljub temu trdno odločena, da letos poskusita napad, ki sta se mu morala lani odpovedati.

Pred dvema letoma je joraške grebene preplezala mlada angleška alpinistka v spremstvu dveh vodnikov iz Chamonixa. Bila je to baje vnukinja onega Walkerja, po katerem ima ime najvišja konica joraških grebenov. Mala skupina se je odpravila iz koče Leschaux na Col des Grandes Jorasses (3825 m), kjer so morali vsi trije sesti okobal na ostri greben in se ko jezdeci plaziti proti zaželenemu cilju. Odšli so iz koče ob treh zjutraj in so obšli strahovito steno. O pol treh je trojica dospela na Walkerjev vrh in se začela spuščati v nižino na Col des Hirondelles. Sestop je bil še neprimerno težji in turiste je zasačila tema še v višini 3500 metrov. Vreme je bilo na srečo zelo lepo, samo mraz je bil hud. Po kratkem odpočitku je družba nadaljevala sestop v temni noči. Brez večjih težav je dosegla ledenik in po dolgi hoji po njem prispela kasno v noč v kočo, ki jo je bila zapustila skoraj pred 24 urami.
»Gotovo lep uspeh«, je dejal s priznanjem eden izmed vodnikov, »lahko smo ponosni nanj; ali v primeri s plezanjem po severni steni je bilo vse samo prijetna šala.«

Življenje in svet, 24. april 1932
 

eXTReMe Tracker