Med Grintovci: O steni, ki je kmalu po vzponu čez njo temeljito spremenila svojo podobo, in o smeri, ki smo jo splezali s prijatelji pred 25 leti.
Hlev
Stena stoji na skrajnem jugovzhodnem robu Kalc nad zatrepom doline Kamniške Bistrice. Njeno podnožje je dobilo zanimivo krajevno ime Hlev. Nahaja se pod številnimi turni, ki omejujejo rob kraške uravnave. Pod njo je še nekaj manjših, od katerih je eden Jankov turn. Ta iz doline neizrazita štrlina je tudi od blizu le skalni izrastek, poraščen s smrekami in grmovjem. Pod njim pa se grezi previsna dvestometrska stena. V njej so že od daleč vidne narobe obrnjene stopnice značilno rumenobele barve. Desno od teh previsov so za kotom navpične plošče, ki so nekajkrat prekinjene z res drobnimi poličkami. Pod steno je grapa, v katero so se naleteli skalni bloki, ki so se pred triindvajsetimi leti odkrušili od stene in zgrmeli vanjo. Izviri vode so nižje, kjer v hudournik Prošek doteka nekaj vode. Pozimi je curljanje vode izpod stene dovolj močno, da nastaneta dva ledena slapova, ki pa nista strma.
Začetek
Izzivov, ki potegnejo plezalca, da se loti plezanja prvenstvene smeri v še nepreplezani steni, je lahko več. Eden od glavnih motivov je ta, da je stena, ki se jo lotiš, »domača«, da ti sede! Spomladi leta 1986 smo se pod steno Hleva spravili v kar številčni družbi. Na začetku smo se pod njo odpravljali Milan Gladek, Matjaž Lanišek, Franc Holcar (Honzi), Janko Plevel (Pubi) ter Genadij in Boris Štupar.
Smeri in njenega začetka si nismo kaj posebej ogledovali, le pod večjim previsom smo si uredili ravno ploščad, jo ogradili in postlali s suho travo. V skalo smo na roke (kot v celotni smeri) zavrtali nekaj svedrov za viseče mreže in prav idilično bivališče je postalo prostor za prijetno prenočevanje.
Honzi in Pubi sta si izbrala začetek desno od uravnave, ostali pa smo pričeli s plezanjem naravnost navzgor. Najprej čez manjši previs v kot do večjega previsa, ki se je povsem vodoravno bočil nad nami. Ker je bilo vse skupaj res idilično, nismo hiteli. Eden se je »matral« z zabijanjem ali vrtanjem, drugi pa s(m)o uživali spodaj.
Napredovali smo počasi, viseli v lojtricah in sedežih. Tudi družba se je skrčila. Honzi in Pubi sta hitro odnehala, Matjaž je le redko prišel in tudi Milan je bolj poredko prihajal. Ko smo zlezli čez največji previs, je bila že jesen, saj poleti zaradi vročine in drugih ciljev nismo plezali. Pred nami je bila tanka zajeda, v katero so šli klini za napredovanje in varovanje. Zadeva je postala bolj tekoča, da sva lahko prišla do police, ki je izginjala na desni. Napredovanje naravnost bi bilo zgolj vrtanje svedrovca za svedrovcem v tiste narobe obrnjene stopnice, ki sem jih že omenil. Obveznosti v AŠ in gradnja doma so tako zaključile sezono plezanja v Hlevu.
Pomlad 1987
Pozimi smo plezali s tečajniki in utrjevali ta novi rod. Ko smo ob priliki stopili pod Hlev, smo levo od našega začetka opazili trak z vponko na grmovju, ki ga je pustil neznanec ob spustu po neuspešnem poskusu. Prav tako smo izvedeli, da se je zbudilo zanimanje za steno, ki smo se je lotili. Tako se je Genadij 26. aprila v steno podal z Markom Šuštarjem, ki je ravno postal mlajši pripravnik. Povzpela sta se po že opremljeni smeri in nadaljevala desno po polici, do njenega konca. Potem je Genadij potegnil cel raztežaj. Najprej čez previs in po navpičnih ploščah, brez izrazite razčlembe. Izpostavljeno in res težavno plezanje ter slabo varovanje so izžele navezo. V izraziti lopi, ki je do takrat ponujala dom le pticam, sta uredila sidrišče in se spustila nazaj pod steno. Ti povratki so bili zmeraj problematični zaradi velike previsnosti, ki je bila tolikšna, da dež v času, ko smo bili v steni, ni nikdar močil skale. Le po dolgotrajnem deževju je stena postala mokra.
Naslednji dan smo bili že nazaj pod steno. Genadij je bil spremljevalec. Z menoj je bil Stane Švigelj, ki je prav tako ravno končal AŠ. Tako sta dva tečajnika res doživela pravi krst.
S Stanetom sva se kaj kmalu znašla v lopi. Nad njo sta vodili dve razpoki, ki sem si ju z daljnogledom ogledal že iz doline. Na kraju samem je seveda vse drugače. Levo poko sem kaj kmalu opustil iz misli in po kratkem ogledovanju zaplezal čez ploščo. Izpostavljenost je na tem mestu dosegla svoj višek. Nad ploščo je bil manjši previs, čez katerega se je dalo potegniti in prijeti. A ker z drugo roko nisem mogel namestiti klina in ga zabiti, sem se spustil nazaj. Če bi padel na ploščo, bi se grdo razbil, kar pa mi ni dišalo. Spravil sem se nazaj in zavrtal luknjico za še zadnji svedrovec. Namestil sem lestev, stopil in z lahkoto zabil klin nad previs. Nad njim je bila lepa poč, ki seže do »strehe«. V kotu pod previsom sem si ogledal razpoko, ki pod previsom vodi poševno na desno. Razpoka je ponudila vse, kar sem rabil. Metulji so služili za varovanje in dvakrat za napredovanje. Razpoka se je po šestih metrih zožila, a pokazalo se je nekaj oprimkov, ki so me dobesedno popeljali po zraku nad steno do drevesa na robu stene. Namestil sem zanko okrog osamelca, se pripel in z vsem glasom zavriskal nad dolino. To je tisti trenutek, zaradi katerega plezaš. Spodaj se je Genadij radostil, Stane pa še trpel, ker je vedel, da mu bo prečnica povzročila težave, a tudi teh je bilo po … konec. Ko je priplezal iz stene, sva si segla v roke, a se nisva še čisto veselila. Nisem bil povsem prepričan, da naju ne čaka še kaj, a je stečina pokazala nasprotno. Po njej sva se povzpela otovorjena z res težkimi nahrbtniki in se za Jankovim turnom spustila po znanem, že večkrat preplezanem in prehojenem žlebu …
Podor
Stena in smer (Š je zaradi začetnic priimkov, zavite linije in strešice na vrhu smeri) nista samevali. Pod njo je prišlo nekaj plezalcev, a dlje od poskusa ni prišlo. Vse pa je prehitel skalni podor, ki je čez dobro leto spodnji del stene s polico vred porušil v grapo. Nastala je nova podoba. Mi smo se pojavili, plezali ravno v tem prelomnem času. Če bi vedeli, da bo nastal ta podor, bi plezali tam?
Boris Štupar