Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pastirice umetnice z Velike planine

Slovenske novice, 21.10.06 - Primož Hieng: Pašna sezona na Veliki planini je za letos končana

Slovenske novice, sobota, 21. oktobra 2006
Tedenska tribuna

Pastirice umetnice z Velike planine

Pašna sezona na Veliki planini je za letos končana. Minulo soboto so člani Planinskega društva Bajtar skuhali golaž in pogostili zbrane bajtarje, pastirje, lastnike koč in obiskovalce planine. Jed je postala užitna, ko jo je blagoslovil župnik. Nato so dvignili zastavo ter podelili priznanja in nagrade najbolj prizadevnim in zaslužnim bajtarjem. Ob tej priložnosti so pastirji vrnili oziroma predali ključ planine.


Veliko pastirjev in pastiric se je v poletnih mesecih že zvrstilo na visokogorski paši. Med njimi je nekaj takšnih, ki si zaslužijo še posebno pozornost. V druščini, ki je v pašnih mesecih živela na odmaknjeni, z redkimi smrekami porasli Veliki planini, sta bili tudi pastirici, ki sta se ločili od tamkajšnje pvaninšne, skupnosti na Veliki planini. Narava ju je namreč obdarila s pretanjenim čutom za lepoto in skladnost ter s posluhom za pesem in vezano besedo, imeli pa sta tudi spretno roko in posebno veselje do snovanja in oblikovanja. To sta bili Turkova Kati z Vrhpolja in Debevčeva Zefa z Vodic.

Radoživa ljudska pesnica

»Mlajša, vesela in duhovita Kati, je od leta 1955 planovala v Pintarjevi pastirski bajti na gornjem koncu Stovniškega stanu, pasla pa je Gavtrožo, Pisano, Detelo in Vijolo ter skrbela za pujsa, molzla, mlekarila, sirila, medla in opravljala druga pastirska opravila,« pravi Vlasto Kopač v knjigi Iverí z Grintovcev. »Ko je bilo vsakodnevno delo opravljeno, govedo na varnem pod lopo, pujs pa v svinjaku, je zgnetla in opisala nekaj parov trničev, zapisala v zvezek novo pesem, vzela v roko iglo in vezla v platno pisano cvetje. Ali pa je s tanko, naivno risbo zaupala papirju, kar ji je na planini bilo pri srcu: bajto, smreko, oblak, ta zvončasto, pastirja, cokle, molzni stol, žehtar, zvonec, tropinar, rušje in planinsko cvetje. Proti večeru, ko je že legal mrak, so začeli prihajati h Kati v vas sosedje in kmalu se je iz Pintarjeve bajte po stanu razlegala ubrana štiriglasna domača pesem.«

Kot samorasla, radoživa ljudska pesnica je zapisala v zvezke mnogo pesmi, v katerih je čutiti njen odnos do ljudi, živali in okolja. Priljubljena Kati iz Sprukove družine na Hribu je bila, kot vsi njeni bratje in sestre, dobra pevka. Ker ni poznala treme, je rada nastopala, recitirala pesmi ter pela s svojo domačo skupino ljudske pesmi.

Na zložni vzpetini med Pikuškovo in Ožbotovo pastirsko bajto v spodnjem koncu Stovniškega stanu je v domači bajti planovala starejša, prijazna in skromna Debevčeva Zefa z Vodic, pastirica in umetnica, dojemljiva za lepoto oblik in skladnost narave. »Ko je Zefa sredi leta 1925 kot mlado dekle prvič prišla planovat na Dovjo raven, so njeno občudovanje vzbudile lepe stare, umetelno izrezljane pisave za trniče, ki jih je bilo, kot je dejala, na planini še veliko. Menila je, da bi kaj takega znala izrezljati tudi sama, in kmalu je, zgledovaje se po starem vzorcu, z žepnim nožem izrezala svojo prvo pisavo,« pravi Vlasto Kopač.

Tako je začela, ne da bi se prav zavedala, rezbariti in to je postala njena najljubša dejavnost, ki se ji je v prostem času posvečala do konca svojih dni. »V les je vrezovala svoje sanje in občutja, se pri tem učila in izpopolnjevala,« je zapisal pokojni arhitekt, ki je velik del dela in življenja posvetil Veliki planini. »Rezbarila je z ostrim jeklom žepnega noža v prastari zarezovalni tehniki, kot so rezbarili njeni predniki, saj je le tako mogla vrezati drobno ostrorobo, grebenasto in žlebasto okrasje v les. Z leti je razvila, zgledovaje se po likovnih prvinah starih pisav, značilno okrasje, razpoznavno po njeni osebni noti. Ob mnogih, ostro rezanih in bogato zasnovanih pisavah se razvrščajo kropivčki, roči in kljuke za vrata, planinski obešalniki in drugi predmeti, vmes pa tudi kakšno večje rezbarsko delo.«

Proti koncu tridesetih let 20. stoletja je Vlasto Kopač nekaj Zefinih pisav odnesel v dolino, jih v risalnici pokazal profesorju arhitektu Jožetu Plečniku in mu povedal, čemu so namenjene in kdo jih je izrezljal. Profesor je drobne umetnine odnesel v kabinet, jih odtisnil v plastelin, potem pa vse skupaj razvrstil po mizi in dejal študentom: »Dobro si oglejte, kaj zna ta pastirica; ko boste znali toliko kot ona, boste znali veliko.«

Trniči vedno u par

Pastirji in pastirice z Velike in Male planine nad Kamnikom so si medsebojno ljubezen, ki je zagotovo vzklila tudi med pašo v poletnih mesecih, izkazovali s posebnimi sirčki v obliki ženskih prsi ali, kot menijo nekateri strokovnjaki, celo v obliki čebule. Ti sirčki, trniči, niso kar tako, saj so okrašeni z lesenimi pisavami, ki so jih pastirji rezljali ob vsakodnevnem delu z živino.

S tem so nam nehote zapustili imenitno etnološko dediščino – trniče, ki jih lahko štejemo tudi za izvirna ljubezenska darila.

Rezka Mali

iz Godiča, dolgoletna pastirica z Gojške planine, je bila edina, ki izdeluje trniče, in pravi, da jih dela iz posnetega kislega mleka, ki ga segreva bolj kot običajno; tako dobi bolj pust sir. »Tega nato odcedim, osolim in mu dodam smetano, da je bolj voljan. Nato ga oblikujem v nekakšne čebule, nekateri strokovnjaki pravijo tudi, da so podobnim ženskim prsim. Po dve tako dobljeni kepi enako okrasim z različnimi lesenimi pisavami. Zatem jih sušim na polici nad odprtim ognjiščem, kjer smo med pašo prav zato kurili samo z bukovimi drvmi. Po štirinajstih dneh postanejo pol manjši in trdi,« pripoveduje pastirica s planine. Rezka Mali, ki čas od jeseni do začetka nove pašne sezone preživi doma v Godiču pri Kamniku, ne izda vseh skrivnosti. »Veliko ljudi poskuša narediti trniče, a jim ne uspe. Pri tem delu moraš biti vztrajen in poiskati svoj recept. Trniči med sušenjem ne smejo razpokati, vzorec pisave pa mora biti lepo viden,« dodaja Malijeva.

»Rezko Mali je te umetnosti izdelovanja trničev naučila Debevčeva Zefka,« pravi v knjigi o pastirici Kati Turk avtorica Joži Kališnik. »Pasti je začela leta 1973 in leto pozneje sta se s Kati Turk, tudi pastirico z Gojške planine, dogovorili, da gresta voščit Zefki za njen praznik. Bila ju je tako vesela, da je izročila vsaki po leseno pisavo za trniče in Rezki tudi pokazala, kako se delajo: kakšna mora biti temperatura posnetega kislega mleka, da se potem odcedi in osoli. Nato se oblikujejo, okrasijo s pisavo in štirinajst dni sušijo na polici nad odprtim ognjiščem, da so primerno rumenkasti.«

Pastirji so trniče vedno oblikovali po dva enaka, ker so dejali, da ima tudi ženska prsi u par, torej naj bi upodabljali ženske prsi. Ko je nekoč pastirica prosila pastirja, naj ji da par trničev, ji je odvrnil: »Sej jeh maš sama!« Fantje so jih darovali dekletom v spomin in v dokaz ljubezni in zvestobe. Običajno so jih prinesli pozno zvečer, ko so se vrnili s planine.

V bajti, kjer se čas ustavi

Preskarjeva bajta je z ovalno skodlasto streho, brez okna in dimnika, že od daleč prepoznavna. V njej sta le dva prostora. V jedru je pastirjevo bivališče z odprtim ognjiščem in pogradom. Okoli je prostor za živino. Bajta je postavljena po stoletnem izročilu in nam ponuja vpogled v arhitekturno dediščino, bivalno kulturo ter kaže razmere, v katerih so nekoč živeli velikoplaninski pastirji.

»Zeleno okolje, šepet vetra in pesem kravjih zvoncev nas popeljejo daleč stran od drvečega vsakdana. Tu se čas ustavi,« je na črno-beli razglednici zapisala Iva Šubelj Kramar, ki je – kot pred štirimi leti – tudi letos poleti odprla vrata Preskarjevi bajti. Takole pripoveduje: »Med pašnimi tratami, vrtačami in ruševjem so gradili pastirske bajte in kasneje tudi turistične na drugo stran Gradišča. Za to so zaslužni pastirji in ljudje, ki so planino ljubili, ji prisluhnili in jo spoštovali. Na robu pastirskega selišča, nasproti cerkvice Marije Snežne, stoji v kamnitem oseku majhna, edina še ohranjena velikoplaninska bajta ovalne oblike pri nas – Preskarjeva bajta.«

Že peto sezono jo ob nedeljah, od sv. Petra in Pavla do prve septembrske nedelje, odpirata zakonca Šubelj, današnja pastirja in oskrbnika, ki prijazno in strokovno razlagata o ohranjeni arhitekturni pastirski dediščini. Opisujeta predmete, ki so v prostoru postavljeni kot nekoč, posredujeta zgodbo in izročilo trniča, pisave ter njihov pomen in uporabo.

»Vsako pašno sezono se na planino vračajo pastirji z živino. Radi sprejmejo obiskovalca, mu ponudijo sir in kislo mleko. Tudi Preskarjeva muzejska bajta odpira vrata le v pašni sezoni, kot nekoč. Zdaj je že za nami čas, ko zadnji pastirji zapuščajo planino. Noči so hladne in paša se končuje. Na planino so prišli Bajtarji,« pravi pobudnica in izvajalka projekta Preskarjeve muzejske bajte na Veliki planini. Kot sklene, je razkrila dolgo skrbno varovano skrivnost, kako se naredijo trniči. Pravi, da ji je uspelo, in prizadeva si, da bi te posebnosti Velike planine tudi zaščitili.

Primož Hieng

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti