Mladika 8-2006 – Janez Bizjak: V spomin profesorju Jožetu Peterlinu

Mladika 8-2006

Janez Bizjak

Nadzorovane sanje, ukradena
sproščenost

V spomin profesorju Jožetu Peterlinu

(Del besedila iz neobjavljene zbirke zapisov Zvenčanje sedemdesetih let)

I.

Ukinitev idrijskih Kapelj (leta 1972) sem doživel kot krajo sproščenosti, ki nas je dolga leta povezovala v razigrano bratovščino, v Sloveniji prepoznavno zaradi naše, za slovenske razmere nerazumljive, skoraj sumljive radovednosti o zamolčani kulturni ustvarjalnosti Slovencev v zamejstvu in zdomstvu. Zato bom vedno hvaležen Tomažu Pavšiču, ko je konec šestdesetih let navdušil Jožeta Felca in mene za študijske dneve v Dragi. Draga je imela v naši radovednosti poseben pomen. Kot bi v tisti kraški dolinici vel poseben duh, ki je vzpodbujal sanje o drugačnem svetu, nasprotnem zatohlemu samozadovoljstvu samooklicane ljubljanske elite. Draga je dopuščala dražljive sanje o svobodni Sloveniji, o spravi in o prerojenosti duha. Da so celo sanje nadzorovane, smo okusili leta 1976. Draga je zaradi svoje drugačnosti, neprimerljivosti, odprtosti, strpnosti in občutljivega intelektualnega naboja postala vsakoletna potreba. Ne vem zakaj, ampak vedno sem komaj pričakal vsakoletno prvo septembrsko nedeljo. Če bi jo ukinili, bi nam nekaj manjkalo. Draga je bila zame odkritje novih razsežnosti na obzorju slovenskega duha, simbolizirala je neznan svet, o katerem so nam doma kdaj pa kdaj previdno, da ne bi slišalo nevidno uho, prišepnili profesorji, ki so bili po vojni kazensko premeščeni iz Ljubljane na našo gimnazijo sredi neprijaznih revolucionarnih zasavskih revirjev.

Kadar je med kapljaši pogovor nanesel na študijske dneve, smo radi podoživljali ono drugo Drago, prigode in srečanja izven programa, ki je bil hvaležna priložnost, da se vsaj enkrat letno zberejo Slovenci z vseh vetrov, geografskih, miselnih in idejnih. Onkraj uradnega dela, govorov, pozdravov in predavanj se je rodila neformalna Draga kot izbruh sproščenosti, ki je dosegel vrh šele pozno ponoči na skupnih pogradih, ko je vsa spalnica uživala v duhovitih in lucidnih meditacijah legendarnega in večno mladega tigrovca Alberta Rejca. Tudi kritične pripombe na račun Drage niso manjkale. Pluralistična odprtost in pripuščanje vsakogar k mikrofonu sta imeli tudi slabo plat. Ne glede na različnost vsebin so vsako leto isti ljudje enako paberkovali, zahvaljujoč dobri volji poslušalcev in uvidevnosti organizatorja. Večkrat nisem doumel nenavadne ostrine nekaterih nastopajočih, občudoval pa sem smele nastope asketskega Franca Jeze. Kadar so grmele grde besede na račun Ljubljane in so poslušalci glasno prikimavali in ploskali, sem povesil oči in se, ne vem zakaj, nekriv čutil krivega samo zato, ker sem prihajal "od tam čez". V takih primerih nisem zmogel ploskati, čeprav je ploskala vsa dvorana. Kakršna koli je Slovenija, je še vedno naš dom. Drugega nimamo. Lahko je njim biti glasen in ostro kritičen, sem si mislil, ker jim zvečer ne bo treba domov čez državno mejo, kjer nam vsak prehod zagrenijo s šikanami ter bebastimi vprašanji o tem, kje si bil in zakaj, čeprav s ciničnim nasmeškom nevede pokažejo, da dobro vedo, kje smo bili.

Najbolj me je motila prostodušna in nekritična raba besed (slovenska) manjšina, manjšinec, manjšinska kultura, manjšinski pisatelj, manjšinski politik. Nerazumljivo. Saj sami sebe, ne da bi nas kdo silil, devamo v nič. Tipična slovenska skovanka, ki jo Avstrijci in Italijani uporabljajo le za Slovence, za svoje rojake onkraj mej pa nikoli. Besedo manjšinec sem prvič slišal v Dragi. V gimnaziji in v osnovni šoli je nismo slišali. Učili so nas o zamejskih Slovencih, tudi o Slovencih na Koroškem, v Italiji in v Porabju, o manjšincih ničesar. Nikjer na Južnem Tirolskem ni nemško govoreče manjšine, ampak le nemška narodna skupnost. Gre za drugačno higieno nacionalnega ponosa in zavesti. S pojmom manj opisujemo manjvredno, manj potrebno in manj pomembno. Stopnjujemo pa v nevredno, nepotrebno in nepomembno. Večkrat sem hotel k mikrofonu in predlagati, da bi vsaj v Dragi opustili to samoponiževanje, a nisem zbral dovolj poguma. Bal sem se, da se bom osmešil.

Posebnost in bogastvo Drage je njena sproščenost. Poosebljal jo je blagi profesor Jože Peterlin. Spiritus agens Drage, njen pobudnik in neutrudni organizator. Ali je tak duhovno širok človek sploh lahko strog profesor? Za nas je bil presenetljivo odkritje, ko nas je otroško nasmejan pozdravil kot stare znance, čeprav smo se prvič srečali. Odkod je jemal svojo nalezljivo odprtost in jo razdajal nam, ki smo bili vzgojeni v zaprtosti, previdnosti in nezaupanju?

II.

V našo delovno sobo v Ljubljani sta brez trkanja vstopila dva civilista in se predstavila kot uslužbenca Državne varnosti. Popolno presenečenje za vse sodelavce, razen za enega, ki je pogledal vstran! Prepričan sem bil, da jim je vsaj dve leti javljal o mojih poteh v Trst, Celovec, Benečijo. Zahtevala sta, da moram z njima, ker bodo preverjali neko prometno nesrečo. Postaja Sekretariata za notranje zadeve je bila tri ulice stran od naše risalnice. Ko smo prišli pred glavni vhod, sem opazil nenavadno skupino civilistov, kot bi se pripravljali na večjo akcijo. Med njimi je bil tudi moj gimnazijski sošolec, skupaj sva urejala literarno glasilo; ker mu pri študiju prava ni šlo, se je zaposlil kot kriminalist. Kadar sva se srečala, sva se vedno nasmejano pozdravila, ta dan pa me je le mrko in prebodeno pogledal. Pozdravil sem ga kot starega znanca, a grdega izraza na obrazu ni popravil, delal se je, kot da me ne pozna.

Zaslišanje na Državni varnosti se je začelo s pripombo, da ne gre za prometno nesrečo, ampak za preiskavo o mojih domnevnih zvezah s tujimi obveščevalnimi službami. Zasmejal sem se, ker sem mislil, da se šalijo. Ker tovrstnih zvez nikoli ni bilo, sem ocenil, da bomo hitro končali. Zasliševalca sta opustila začetno navidezno prijaznost in postajala vedno bolj napadalna. Ali ste dobili Fordovo štipendijo za študij na MIT v Bostonu? Da, toda, kaj je narobe s tem! Bodite resni, ali mislite, da ne vemo. Zakaj si dopisujete z dr. Arkom iz Argentine? Zakaj je vaša žena prevajala besedilo Londonskega sporazuma za objavo v Zalivu? Zakaj hodite v Drago? S kom se tam srečujete in kaj naklepate? Zakaj ste pogosto pri Pahorju? Tu imate papir in pišite. Prideva čez pol ure. Vrnila sta se šele čez nekaj ur in mi prinesla sendvič in sok. Poglejmo, kaj ste napisali! Saj to ni nič! Pravzaprav nas ta vprašanja več ne zanimajo, ker že vse vemo. Preidimo k bistveni stvari. Kako je strukturirana vaša protidržavna organizacija? Da delujete v trojkah, že vemo. Zanimajo nas vezne osebe do drugih trojk Kaj pomeni kratica SS? Moj odgovor: Slovenski socialdemokrati! A tako? Torej rušite tudi politični sistem. Zakaj se ne včlanite v Partijo, socialdemokrati so naši razredni sovražniki? Ta del se je dobro izšel. Kratica, najdena v nekem zaseženem pismu, je v resnici pomenila Svobodna Slovenija. Napetost se je stopnjevala. Nobenega smisla ni, če molčite! Tale rokopis poznate? Da, to je moje, napisano pred devetimi leti. No vidite. Ne lazite in ne zapletajte se v protislovja! Kaj sta počela z Blažičem? Njega vprašajte! Saj smo ga. Je že zaprt. Poglejte njegove izjave. Pomoli mi šop tipkanih strani z njegovega zaslišanja. Tu vse piše o vaši organizaciji! Preberite. Nisem bral, ker je papirje takoj umaknil. Bilo je očitno, da so z lažnimi papirji le provocirali.

Ne slutite, kaj vse smo že zbrali. Zato se ne izmikajte. Saj veste, palica ima dva konca; lahko posežemo po drugih metodah. Janez, dajte no. Saj vam lahko rečemo kar Janez? Pomislite na svoja otroka, tri leta in leto in pol sta stara, vam pa ne uide osem let zapora. Kako se bosta kot sinova zapornika počutila v šoli? Kolikokrat ste bili pri Kocbeku? Nikoli! (pri Kocbeku res nisem bil nikoli). Ne norčujte se, Janez! Veliko potrpimo, toda... Osebno se sploh ne poznava! Poznam ga le na videz, z užitkom sem poslušal njegova predavanja. Ne zavajajte, Janez! Vemo, da ste bili njegova vez med Ljubljano in Trstom. Nikoli! Se jim meša? Komu so potrebni izmišljeni konstrukti? Janez, zakaj ste se v vaši organizaciji dogovarjali s Profesorjem, da bi bil predsednik Slovenije? Nič nisem vedel o tem. Kaj pa Maribor, Dialogi in Jančar? Kolikokrat ste bili tam in zakaj? Kaj je bilo v ozadju vašega zanimanja za koroške Slovence? Nisem razumel, da je za kaj takega sploh potrebno kakšno ozadje.

Kaj bi porekli zasliševalci, če bi vedeli (pa niso), kako me je prizadela smrt Jožeta Peterlina. Osebno sva se slabo poznala, saj sva se videvala le enkrat letno. Kar naju je povezovalo, je bila Dolenjska, le da sem prepozno spoznal, koliko bi si lahko pripovedovala o njej. Vest o njegovi smrti me je samo presenetila, prizadelo pa me je, ko sem v Mladiki prebral njegove tople vrstice o Dolenjski. Nisem vedel, da je bil doma tam, kjer se hribovito valovanje vinogradov od Vinjega vrha prek Bele cerkve umiri spodaj na lokah ob Krki; v tistem nemirnem pozibavanju travnikov, njiv, trte in češpelj. Blizu Peterlinove rojstne vasi sem po vojni tudi sam preživel čudovite dneve, ko so se nas, mojega očeta, ki se je vrnil z družbeno koristnega dela (danes se temu reče zapor ali prisilno delo) ter ostal brez dela, mojega strica, dachauskega trpina, kije po dachauskem procesu čudežno stal živ, in mene, šestletnega dečka, usmilili dobri ljudje in nam dali delo v vinogradu. Peterlinov opis Dolenjske mi je obudil podobe o neskončno dolgem in strmem vinogradu, ki ga v otroških očeh in z brento na ramah ni hotelo biti konec. Pot do zidanice je bila blatna in kamnita obenem, kamen razrezan od nalivov, blato pa neusmiljeno globoko za boso otroško nogo. Peterlin se je znal svojih krajev spominjati tako občuteno in mojstrsko, da sem spet zaslišal strašljivo pokanje in hreščanje hrastove preše, zavohal neznansko sladek mošt, ki smo ga otroci skrivaj pili, vonj medenih hrušk, ki so ležale povsod na tleh in roje os, ki so jih obletavale, zaznal duh posušene otave in cvetoče ajde, njegove besede so pričarale svetlobo rosnih juter, nastajajočih v lenobnih meglicah, ki jih je neslo gori od Krke.

Pod Belo cerkvijo, spodaj ob reki, leži zaselek Draga. Morda je bil Peterlinu spomin na Drago ob Krki tako silno pomenljiv, daje pri iskanju kraja za študijska srečanja izobražencev izbral skrit kotiček nad Glinščico z enakim imenom, Draga. Prepričan sem, da je Peterlinu Draga pomenila še nekaj več. Prva septembrska nedelja mu je simbolično podarila popotovanje v mladostna leta. Pozno v noč bi se zagovorila s Peterlinom, če bi prej vedel o njegovi ukradeni Dolenjski. Zdaj je prepozno. V Dragi sem spoštljivo poslušal ljudi, za katere sem mislil, da se znajo pogovarjati le o Evropi in svobodni Sloveniji, o pluralizmu in ekumenizmu, o Chardinu in Freudu, o Kreku in Cankarju, v ozadju pa je v svoji nepotrebni skromnosti ostajal preizkušeni svetovljan Jože Peterlin.

Janez, dajmo, povrnimo se k organizaciji in Dragi. Kdo vas je plačeval in pošiljal? Zakaj ste tam lani dobro uro debatirali s temintem? Kaj ste naklepali? Za vsa vprašanja so že imeli vnaprej pripravljene odgovore. Bolne glave so pripravile konstrukt rušenja države, ki se je hvalila, da ima tretjo najmočnejšo armado v Evropi. Predlog obtožnice za tožilstvo in sodišče je temeljil na obtožbi sovražnega zbiranja in protidržavnega povezovanja s ciljem rušenja socialistične in državne ureditve. Kako se je lahko komur koli spomladi leta 1976 zdelo sumljivo, če sem hodil kdaj pa kdaj v Trst, kot tisoče drugih Slovencev skoraj vsak dan, pa sem namesto v Stando zavil v Drago poslušat različna mnenja na prireditvi, ki jo je pozdravljal tudi naš konzul? Narobe je bilo, da nisem skupaj z drugimi čez mejo tihotapil punčke zaprtih oči, pralni prašek, sladkor, kavo, kavbojke, kombineže in gate, ki razpadejo po prvem pranju. Namesto tega sem včasih nesel, pod srajco, Most in Zaliv, v knjigarni v Ulici sv. Frančiška bral za Slovenijo prepovedane knjige, se smejal in rokoval z Rebulo, Pahorjem, Vremcem, Peterlinom, Inzkom, beneškimi Čedermaci. Nikoli me niso otipavali in merili prodajalci konfekcije pri Godini in nikoli nisem kolovratil domov skrit pod ogromnimi polivinilnimi vrečami krame z raznih razprodaj.

V hišni preiskavi, ki je sledila zasliševanju na Službi državne varnosti, so našli in zaplenili prepovedano slovensko literaturo iz zamejstva in zdomstva (Slovenija včeraj, danes in jutri, V Rogu ležimo pobiti, knjige iz Bariloč) ter (!) knjižico Siti in lačni Slovenci, ki je izšla pri Založbi Obzorja Maribor. Glavno odkritje hišne preiskave so bile kopije mojega članka Pismo Aleksandru Isajeviču Solženicinu, ki sem ga pod psevdonimom Janez Jerman leta 1974 objavil v Zalivu. Pravo ime avtorja je zaostrilo zaslišanja na SDV, za nekaj mesecev so mi odvzeli potni list, prislužil sem si stalni nadzor, na vožnjah iz domačega kraja so mi sledili s "spremljevalnim" vozilom kot kakšnemu visokemu državniku. Omenjali so tudi možnost inscenirane prometne nesreče, zato sem ob smrtni nesreči Francka Križnika najprej pomislil, da mu je znani nekdo nekoliko pomagal.

Zaplenjene literature in kopij mojih neobjavljenih člankov SDV nikoli ni vrnila. Sedemdeseta leta smo preživeli s stalnim občutkom, da nam nekdo sledi in prisluškuje vsem telefonskim pogovorom. Najslabše je doživel Viktor Blažič, ki je bil obsojen na zaporno kazen.

Dodatno presenečenje je prišlo iz Trsta: iskreni prijatelj mi je zaupal, da se nekateri sprašujejo, kdo iz Ljubljane me pošilja v Drago. Zaslišanja zaradi Drage me niso prizadela, toda taka vprašanja so dokazovala osnovni namen gonje v sedemdesetih letih: sejati in zasejati nezaupanje med drugače mislečimi. Zelo jim je uspelo. Na koncu nisem vedel, komu še gre zaupati. Zato nekajkrat tudi nisem šel v Drago. Paradoksalno je, da je komunistična varnostna služba zasliševala namišljene člane neobstoječe socialne demokracije, danes pa se je nekdanja partija brez sramu preimenovala v socialdemokratsko.

Poleti 2005 sem prosil Borisa Pahorja za kopijo mojega članka o Solženicinu. Roke so mi drhtele, ko sem vročega avgustovskega popoldneva na njegovem domu nad Barkovljami po tridesetih letih spet videl in bral svoje pisanje.

Spomine na profesorja Peterlina, zapisane v pozni jeseni 1976, sem pretirani previdnosti zaradi hišne preiskave skril tako temeljito, da sem po selitvah moje družine iz Trbovelj v Ljubljano in potem iz Ljubljane na Bled bil prepričan, da so izgubljeni. Našel sem jih letos, v dneh, ko je izšla Mladika s članki ob tridesetletnici smrti Jožeta Peterlina.