Delo, 27.10.06 – Tomaž Jakofčič: Pred kratkim se je iz Tibeta vrnila alpinistična odprava
Delo, 27. oktobra 2006
ŠPORT
Alpinizem: dober dosežek v Himalaji
Slovenci na Čo Oju po jugozahodni steni
Ljubljana – Pred kratkim se je iz Tibeta vrnila uspešna slovenska alpinistična odprava, ki je preplezala novo smer v jugozahodni steni Čo Ojuja, z 8210 metri šeste najvišje gore na svetu. Pavle Kozjek je smer plezal v solo vzponu, dan za njim pa so vrh dosegli še Uroš Samec, Aljaž in Emil Tratnik ter Marjan Kovač.
Slovenska odprava Pavle Kozjek (AO Matica), Marjan Kovač (AO Mengeš), Emil in Aljaž Tratnik (AO Idrija) ter Uroš Samec (Policija RS, AO Matica) je odšla na pot v začetku septembra. Vse formalnosti v nepalski prestolnici so opravili tekoče ter se s tovornimi in terenskimi vozili odpeljali v Tibet. Med vožnjo prek tibetanske planote so opravili nujno potrebne aklimatizacijske vzpone in sredi meseca dosegli bazni tabor na višini 5700 metrov. Ker je vreme dovoljevalo, so takoj začeli opravljati aklimatizacijske vzpone, večinoma po Normalni smeri na Čo Oju. Tako je večina spala na drugem višinskem taboru normalne smeri na višini 7050 metrov. Tam so pustili tudi svoj šotor. Njihov glavni cilj pa je bila jugovzhodna stena gore. Že kmalu so si postavili izpostavljeno bazo pod steno, dobre tri ure oddaljeno od baznega tabora.
Po nekajdnevnem poslabšanju vremena s sneženjem se je v začetku oktobra vreme ustalilo. Dobro aklimatizirani so se alpinisti brez Petra Poljanca, ki ga je bolezen zadržala v bazi, odpravili pod steno in naslednje jutro začeli plezati. Samec in Aljaž Tratnik sta vstopila v smer Loretan-Kurtyka-Triollet, a po nekaj sto metrih zaradi slabih razmer krenila levo in po dolgi prečnici dosegla smer, ki so jo plezali Kozjek, Tratnik in Kovač. Kozjek je bil najhitrejši in popoldne dosegel rob stene na višini 7300 metrov. Nadaljeval je po Poljskem grebenu in ob 18. uri po skupno štirinajstih urah plezanja dosegel vrh Čo Ojuja. Do noči je nato sestopil do drugega tabora in prespal v enem od šotorov. Ostali so skupaj preplezali ključno mesto smeri – ledeni slap z oceno IV+, nato pa so se ločili. Emil Tratnik in Kovač sta sestopila do drugega višinskega tabora, Aljaž Tratnik in Samec pa sta prečila do normalne smeri in tam postavila šotor. Vsi štirje so naslednji dan osvojili vrh gore in varno sestopili v dolino.
V letošnjem pomonsunskem obdobju je bilo na gori še nekaj slovenskih alpinistov. Po normalni smeri so se na vrh povzpeli še Cene Berčič, Janez Levec, Damjan Karničnik, Dušan Rauter, Aleš Koželj, Milan Romih in Dušan Debelak, ki se je z vrha spustil na smučeh in opravil drugi slovenski smučarski spust z gore. V zadnjih letih se vse več ljudi spogleduje z magično višino 8000 metrov in osemtisočaki, posebno manj zahtevni so po normalnih smereh že preveč oblegani. Kljub napredku tehnologije in opreme vsako leto žrtve opomnijo, da ljudje kljub vsemu nismo bili ustvarjeni za življenje na takšni nadmorski višini, in potrjujejo, da so najvišje gore sveta najzahtevnejši alpinistični cilji. Vse manj odprav se tudi loteva česa novega, zato gre toliko večja pohvala našim alpinistom. Z novo smerjo so opravili hitro in v odličnem slogu ter gladko upravičili velik sloves slovenskih »himalajcev«.
Tomaž Jakofčič