Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zvonovi so sami zapeli

petek, 27. oktober 2006, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 3491

Polet, 26.10.06 - Željko Kozinc: Dobrač, podrta gora na Koroškem
Povsod bo pisalo le Dobratsch. Večini planincev, ki jih boste srečali ...

Polet, četrtek, 26. oktobra 2006
Na svoji zemlji

Dobrač, podrta gora na Koroškem, ki je v 14. stoletju povzročila lokalni konec sveta.

Zvonovi so sami zapeli


Povsod bo pisalo le Dobratsch. Večini planincev, ki jih boste srečali na gori, ne bo poznan izvor imena, celo tistim Avstrijcem ne, ki znajo odzdraviti z dober dan. A saj tudi večini Slovencev ni poznan ta izvor. Menijo, da Dobrač pride od dobre gore. Dober pa da je zato, ker je v njem veliko svinca, ki so ga izpod njega kopali še pred nekaj leti. Pomota. Ime pride od doba, besede za hrast. Dobrač je bil hrastova gora. Kar pa se dobrote tiče, slovenskemu ljudstvu ni ostal v dobrem spominu.

Če ga gledate iz Ziljske doline vsega prepokanega in zbrazdanega, s strmo steno na južni strani, ne na severni, kakor je običajno pri gorah, boste razumeli zli spomin Ziljanov na Dobrač. A prej je treba vedeti, kaj se je zgodilo, poznati zgodbo o tem, kako se je zrušil. V zgodovinskih knjigah boste to zgodbo morda našli skopo omenjeno le v stavku ali dveh. Treba je na 237. strani odpreti Zgodovino slovenskega naroda, ki jo je tik pred prvo svetovno vojno za Mohorjevo družbo napisal dr. Josip Gruden (1869–1922), spravil na svetlo še v času, ko so bile slovenske zgodovine pisane poljudno, v povestih in slikah. Mož je živo občutil grozo razdejanja, ki ga je povzročil strašni potres leta 1348. Ne bo napak obuditi nekaj njegovih podob. Ker večinoma pozabljamo, na kakšnih tleh živimo.

»Lepo je sijalo solnce na praznik spreobrnjenja sv. Pavla dne 25. januarja ob treh popoldne. Kar se strese zemlja z grozno silo. Zvonovi so sami zapeli. Razdejanih je bilo 26 mest, mnogo cerkva in nad 40 gradov. Ljudi in živino so podsuli padajoči zidovi. Stresala se je zemlja 40 dni. Višek razdejanja je bil v Ziljski dolini. Visoki Dobrač je že vsled prejšnjih potresov na mnogih krajih kazal razpokline. Usodnega dne pa je goro tako silno streslo, da se je skalnata gromada razpočila in del gore se je zvalil v dolino. Ta silen plaz je zasul sedemnajst vasi ob vznožju in zajezil reko Ziljo, da je narasla v veliko jezero. Deset vasi je potonilo v njenih valovih. Tudi na Osojskem jezeru so pokale gore in se rušile v vodo. Vsi gradovi, ki so se dvigali na holmih in hribih ob Dravi in Zilji, so se sesuli in njihove razvaline so se kotalile v doline. Nihče ne more presoditi, koliko ljudi je pod njimi izgubilo življenje.«

Gruden še slikovito opisuje, kako je sredi popolnoma zravnanega Beljaka začel bruhati vrelec tople vode, ki je nekoliko ublažil požare. Kmalu da je izbruhnila še kuga in pobrala dve tretjini preživelih. Razpadle so družinske in družabne vezi. Ljudje so begali in se izogibali drug drugega. Po neobdelanih poljih so blodili bičarji, beljaški Judje so bili pobiti v pogromu.

Dobrač je danes dobra gora, pogosto obljudena z na videz brezskrbnimi ljudmi, ki jih navdušuje višina, najlepši mogoči razgledi na južno Koroško, na Julijske in Karnijske Alpe. Na planini Trati (Rosstratte), kjer je veliko zadnje parkirišče, so širna travišča za lagodne sprehode, in kajpak gostišča, na bližnjem holmu pa, s katerega je mogoče s pogledom zajeti vse mehke koroške nižine in vzpetine, se ob panoramskih tablah v lepem vremenu tare avtomobilistov in pohodnikov. Koroška se z Dobrača na pogled širi kakor velikanska dlan, polna življenjskih črt. Prsti so njena pogorja, presledki med prsti pa doline, vsaka s svojim jezerom: Osojskim, Vrbskim, Baškim in Hodiškim. Največja atrakcija razgledišča s Trat pa so Julijci od Triglava do Montaža. Dober daljnogled odkriva mikavne podrobnosti. Najbolje se pri njihovem razločevanju počuti človek, ki je kraje na eni in drugi strani mej prehodil; kakor da bi se selil po lepih kamricah svojega spomina.

Razgled je še lepši z vrhnjega grebena Dobrača, od koder je videti še svetle tokove Zilje in Drave, zlasti pa še višje alpske snežnike na severu in zahodu, gori do Velikega Kleka in notri v Dolomite. Za potrebe velikega pretvornika pelje do vrhnje ploščadi cesta za terence, ki pa je zaprta za promet. Tudi tam je Dobrač travnat. Nekako domače se proti severu preveša v pašnike in gozdove. Proti jugu pa, proti Ziljski dolini, je znenada odsekan in se grezi v grozljivih prepadih. Nekaj korakov naprej, na vrhu, stojita tako rekoč skupaj dve cerkvici, ki veljata za najvišji gorski cerkvici v Evropi. Po obsegu in videzu približno enaki, ne pa po nacionalnosti vernikov. Ena je ena nemška, druga slovenska. Ponazarjata in simbolizirata neločljivost dveh koroških narodov v nekdanji skupni nesreči in vendar tudi njuno ločljivost v sedanjem času. Slovenska je nekoliko vraščena v vrh in je od daleč podobna bivaku. Če jo hočeš obiti z zadnjega konca, okoli gotskih opornikov, hodiš precej na tesno, kakor po nekoliko širši polici kje v gorski steni. Ko pa se nasloniš nanjo in se nastaviš soncu, dobiš občutek, da te sonce greje od spodaj, od Zilje in številnih blestikavih oken v ziljskih vaseh. Takrat se v srce naseli Korotan.

Komur je na vrh predaleč, se lahko od Trat poda na levo, na prostrano, bolj ali manj ravno pastirsko planino, in se sprehodi do dobraškega roba. Pelje s seboj otroke ali starše. Tudi na tem mestu je Dobrač odsekan, tudi od tod je prelep pogled na ziljsko dolino, Ojsternik nad njo, na dolgo rajdo julijskih in karnijskih vršacev. Pod rob se strmoglavo spušča planinska pot. Vije se po meliščih in grušču podrte gore in se zgubi pod gozdno mejo, ki je po letu 1348 poskušala vse više, vse bolj prijazno prekriti posledice katastrofe, največje, kar smo jih Slovenci doživeli na svoji zemlji.

Besedilo in foto Željko Kozinc

Komentiraj (1):

Blaž Komac, petek, 27. oktober 2006, ob 17:20

Geografska pripomba:

novica o bojda sedemnajstih pokopanih vaseh je iz trte zvita, toda neverjetno trdoživa; neznanje se hitreje širi kot znanje.
Vemo celo, kdo je to zgodbo prvi zapisal v 18. stoletju, in to, da se jo odtlej vestno prepisuje.
Geograf Ilešič je že pred drugo sveotvno vojno povedal, kako je prav (1939: Slovenska Ziljska dolina. Planinski vestnik 39–6. Ljubljana.; 1959: Dobrač, podrta gora nad slovensko zemljo. Planinski vestnik 56–2. Ljubljana).

Kako je res bilo, in prigodnico o Dobraču - vulkanu, si lahko preberete na Geografskem vestniku, na strani ...gv74-2-zorn.pdf

(Zorn, M. 2002: Podori na Dobraču. Geografski vestnik 74-2. Ljubljana.)

eXTReMe Tracker