Iskanje Prekmandlca: Odtisi v kamnu nam povedo, da se je tod okrog, po morski obali sprehajal dvonožni plazilec in si v mehkem blatu utrl gaz.
Med magistralno cesto, ki se iz Godoviča danes skozi tesen prebija proti Idriji in razvodnim grebenom na vzhodu, je čudovit svet. Ravno toliko je dvignjen, da nam z njega pogled poleti daleč do naših meja. Ko se pred nami odpre mesto, se v desni klanec odcepi cesta, po kateri se je od nekdaj prihajalo in odhajalo. To je najstarejša naša povezava s svetom, ki je vodila proti Vrhniki. Na križišču nas je smerna tabla še nedavno vabila na Gore in v Dole. Ob posodobitvi predmestja, predvsem s »šoping« dodatki, so se Gore nekam izgubile. Da so se pritoževali prišleki, misleč, da brijemo norce iz njih, je bilo rečeno. No, Gore in Dole nas še vedno čakajo tam gori, pa naj piše karkoli že in s krajevnimi imeni se ne gre hecati. So, oboje in oboje zgoraj!
Zakrasela vrtačasta planota skriva mnoge ponikalnice in jame. V kmetijsko urbanem svetu je razmetanih več vasi. Gore smo že omenili, so pa tu še Jelični Vrh, Medvedje Brdo in največje naselje Godovič. Na zelo jasnem razvodnem grebenu, ki tu sem prileti z Julijcev čez Porezen pa so še Dole in zaselek Veharše. Greben deli Primorsko in Gorenjsko. Vzhodne vode s Soro in Ljubljanico dosežejo Črno morje, zahodne z Idrijco in Sočo pa Jadransko. To je naša najizrazitejša ločnica v geografskem, političnem, jezikovno narečnem in narodnoznačajskem smislu v današnjem času in pretekli zgodovini, ločnica po kateri je tekla že poznorimska zapora sistema Claustra Alpium Iuliarum.
Kaj vse je bilo tu prej, le ugibamo. Odtisi v kamnu nam povedo, da se je tod okrog, po morski obali sprehajal dvonožni plazilec in si v mehkem blatu utrl gaz. To je bilo res že davno, saj se morja ne spomni nihče več. Preteklo je že kakih 220 milijonov let, zdaj je blato trden dolomit.
Da je bil Jelenšek (817 m) nad Godovičem, naseljen že v železni dobi nam govorijo izkopanine. Njegova lega je kaj prikladna, saj mu omogoča kontrolo nad prehodi na vseh štirih straneh. Predrimska nekropola je bila, kot se za tisti čas spodobi, utrjena, kar lepo vidimo v ostankih zidov. Tu so predvidoma imeli še v predrimskih časih, svoje položaje vojščaki vzhodnega boka Svetolucijskega (Most na Soči) ozemlja, saj so v mnogih grobovih našli več ostankov različnega orožja.
Svet o katerem govorimo danes, je bil med I. in II. svetovno vojno dodeljen Italiji, postavljen na samo mejo. Zakoličena (z izgovorom varovanj rudarske Idrije) je segla čez razvodnico precej na gorenjsko stran, zato so tu mnoge utrdbe, ki so bile najprej namenjene njenemu varovanju. 
Kasneje, v tridesetih letih, pa so jih kar na gosto natresli in s cestami povezali, predvsem z namenom mejo braniti ali celo seči k sosedom. Italijani so bili v svojih načrtih zelo skrivnostni, a kakšna vreča cementa ali betonski blok je zaradi bogve kakšne menjave le našel mesto tudi pri okoliških hišah.
Omembe vrednejši površinski jadranski vodi sta Zala in Ljubevšca. Prva, s prekrasnim imenom, zbira svoje vode v Jeličnem Vrhu in se cesti – keltiki – pridruži tik preden le-ta zdrkne v sotesko. Druga priteče izpod Gor in ko doseže svoje dno, skupaj z Idrijskim prelomom oblikujeta razširitev, ki daje prostor kmetiji Ljubevč (L'bívč). To je bilo edino veleposestvo na Idrijskem (151 ha). Premersteini, njegovi lastniki, so bili nosilci plemiškega naslova.
Na grebenu med Zalo in Ljubevšco pa je najvišji vrh tega dela – Zagodov vrh (730 m) – imenovan tudi Govekarjev, po kmetiji na njenem južnem pobočju. In spet so bili »taljani« umni prevajalci. Na kamen označbe vrha so preprosto napisali M. Govedar (Govedarjev vrh). Pravo ime pa mu je dala Zagodova kmetija severno pod njim, kmetija, imenovana po gospodarju najmanj iz let 1664. Zanimivo je bogato nahajališče karnijskih školjk ob poti proti vrhu.
Označena pot, ki nas popelje čez ta svet je spet Idrijsko-Cerkljanska planinska pot, ki iz Podroteje skozi Požare in mimo Govekarja vodi na Zagodov vrh. Nanj se lahko povzpnemo tudi po vzhodnem pobočju, iznad pokopališča po Skrniku ali kar od kmetije Zagoda. Z dobro karto v rokah ne bomo imeli težav v vsem delu, ne peš, ne s kolesom. Če potepanja začenjamo v Godoviču, Hotedršici, Logatcu, Rovtah ali kje vmes, si v zamišljenih krogih kolen ne bomo pretirano zgrizli. Iz Idrije pa bo le potrebno malo bolje ogreti tudi kakšen biceps ali triceps.
Pa mnogo prelestnih rožnih okraskov se najde v teh skritih grapah.
Anka Vončina