Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Med Benečijo in Alpami: Stol in Mali Muzec

Matija Turk: Od Kobarida se proti zahodu polagoma dviguje gorski hrbet, ki se razsteza daleč do Terske doline v Benečiji. Onstran reke Ter se njegov naravni podaljšek nadaljuje vse do Humina.

V grebenu je več vrhov, med katerimi so planinsko zanimivi predvsem Brinica (1636 m), Breška gora ali Breški Jalovec (1613 m) in najvišji vrh v grebenu Stol, ki doseže višino 1673 metrov.Meja med državama poteka čez vrh Gnjilice vzhodno od Breške gore, tako da je na slovenski strani približno 15 km grebena. Dolga gorska pregrada predstavlja ločnico med sredozemskimi in alpskimi vplivi. Na prisojnih travnatih pobočjih, ki dajejo svojevrsten pečat vasem ob njihovem vznožju, pozimi sneg že kmalu skopni. Severna stran, poraščena z bukovim gozdom, pa je pozimi dolgo pogreznjena v senco in sneg. Zaradi svoje dolžine je greben pravi izziv za prečenje od začetka do konca. Njegova največja privlačnost so čudoviti razgledi na Julijske in Karnijske Alpe, Dolomite ter na Beneško Slovenijo saj se nam z vsakim kilometrom prehojene poti odpirajo novi in drugačni pogledi. Ker pa je celotno prečenje v enem dnevu komaj izvedljivo, si ga bomo prihranili za kdaj drugič. Za začetek bo dovolj krožna tura iz Breginja na Stol in prečenje do Malega Muzca (1612 m), od koder sestopimo nazaj do izhodišča.

Izhodišče ture je torej Breginj, najzahodnejše večje naselje v Sloveniji. Kraj je bil do rušilnega potresa leta 1976, ki je močno prizadel Furlanijo, Benečijo in slovenske obmejne kraje, znan predvsem zaradi svoje vaške stavbne arhitekture. Popotresna obnova žal ni bila usmerjena v obnovo starega, saj so bile stare, močno poškodovane hiše porušene, v bližini pa je nastalo novo naselje montažnih hiš. Le v bližini cerkve lahko vidimo še nekaj prvotnih, obnovljenih hiš z značilnimi ganki in stopnišči. V eni izmed njih je urejen tudi majhen vaški muzej. Od glavne ceste Kobarid – Robič odmaknjen kraj ne doživi veliko obiska. Le v poletnih mesecih zaidejo v njegovo bližino številni kopalci iz bližnje in daljne okolice, ki se hodijo namakat v zdravilne tolmune tople Nadiže. Topel zrak, ki se dviga ob pobčjih Stola pa radi izkoriščajo jadralni padalci.  

Z breginjske strani se v dolgih zložnih serpentinah vzpenja proti sedlu Na Verilih, kjer stoji planina Božica, stara italijanska vojaška cesta. Tu se priključi gozdni cesti, ki je speljana na sedlo s severa. Ker je cesta z breginjske strani v zelo slabem stanju in za navadna vozila težko prevozna, so planinci do nedavnega hodili na Stol predvsem s severne strani. Z avtomobilom so se od mejnega prehoda Učja pripeljal čim višje po gozdni cesti, nato pa peš odšli do planine, od koder je do vrha še ura hoda. Danes pa se lahko, zahvaljujoč planincem iz breginjskega odseka Planinskega društva Kobarid, nanj zelo udobno in hitro povzpnemo tudi z juga. Pred leti so iz Breginja na Stol in na Mali Muzec nadelali pot, oba vrhova pa med seboj povezali z grebensko potjo. 
Ker je poleti na južnih pobočjih precej vroče, je vzpon z juga najbolj primeren za jesenske, kopne zimske in pomladne dni. V Breginju zavijemo za mostom na desno in se peljemo še kakšen kilometer po makadamski cesti, prečkamo potok Belo in pri razcepu, kjer stojijo planinske smerne table, parkiramo avto. Po vse slabši cesti se peš napotimo dalje, dokler nas označbe ne usmerijo navzgor skozi gozd. Tik pod gozdno mejo stoji cerkvica sv. Marjete (973 m), zgrajena v 16. stoletju. Nad cerkvico zakoračimo v travnato pobočje. Ozka stezica nas pripelje na razgleden pomol. Od tu dalje nas pot udobno vodi po vedno bolj strmem pobočju, ki doseže največji naklon tik pod vrhom. Še v letih po prvi svetovni vojni so Breginjci kosili tudi na teh pobočjih. Na najhujših strminah so se navezali na vrv, nerodno koso pa zamenjali za srp.
Ko stopimo na z rušjem porasli greben nas onstran velike kotanje V Dolu pozdravijo pobeljeni vrhovi Kanina. V tej kotanji se nahaja naravna znamenitost Stola. V njej izvira presihajoči studenec Zaganjavka, ki teče le eno uro na dan in sicer okoli poldneva. Še nekaj minut in že stojimo na vrhu Stola, ki ga kazi razpadajoči televizijski oddajni stolp in zapuščena koča. V čistem ozračju se pred nami bleščijo beli vrhovi Julijcev s Triglavom na čelu. Na zahodu na modrem nebu odsevajo italijanske gore, ki jim morda niti ne vemo imena, izgubljajoče se daleč na obzorju v meglicah Padske nižine. Na jugu prepoznamo Snežnik in Učko. Pod nami sta Mija in malo naprej Matajur, mogočni stražar Beneške Slovenije. Pod vrhom se proti vzhodu razprostira kotanjasta planota, ki nam zakriva pogled v dolino Soče. Če se sprehodimo do roba planote bomo zagledali vas Žago in reko Sočo, ki naredi pri Žagi oster ovinek proti Kobaridu. Onstran Soče se pred nami kot na dlani jasno zarisuje valoviti greben Polovnika, ki izginja v smeri proti zasneženemu Krnu.
 
 
Z vrha Stola se po označeni stezici napotimo proti zahodu na Mali Muzec. Prečenje do Malega Muzca, je najlepši del ture, pravo razkošje razgledov. Na levi ležijo pod nami sončni griči Beneške Slovenije, ki se iztekajo v plodno Furlansko ravnino, na desni pa poteka vzporedno z našim grebenom ostri greben Skutnika, za katerim leži Rezija. Za konec se nam z vrha Malega Muzca prikaže še Montaž, ki ga je vse doslej zakrival Kanin. Od tu nas pot vodi le še navzdol. Strmina vršnega pobočja je velika, pot pa ozka in vsa posuta z zemljo in kamenjem, ki se pridno trklja pod nogami. K sreči je ta neprijetni del poti kmalu za nami in strmina postane znosnejša. Ker hitro izgubljamo višino, kmalu dosežemo gozdno mejo. Pot se skozi gozd spusti čez dolomitni greben Prekopa, nato pa sledi strugi Bele nazaj do izhodišča, kjer naše potepanje zaključimo.

 Besedilo in fotografije: Matija Turk

Članek je bil objavljen oktobra 2001 v reviji Grif, št. 38.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti