RadioDur – Dušan Škodič. 2. oddaja
RadioDur, torek ob 16. uri, ponovitev v petek ob 14. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO
Druga polovica oktobra predstavlja ljubiteljem gorništva nek poseben čas. To so dnevi, ko se še tako trdi in neomajni karakterji omehčajo in raztopijo v toploti požara, ki se širi po visokogorju. Ta plameni v barvah, ki spominjajo na umirajočo žerjavico v peči, ki nas je grela vse od pomladi. Ne govorim o obarvanem listju nižinskih gozdov, v mislih imam kajpak macesne, ki dogorevajo kot čudoviti, zlato oranžni plameni. Ko bo njihov sij ugasnil, bomo vedeli, da je v naravi napočil čas za počitek. Upam, da jih slana v naslednjih dneh še ne bo popolnoma otresla in jih boste še kaj deležni, čeprav ste morda prejšnji vikend zaradi volitev ostali kar ves dan doma. Poskusite ujeti še delček te rapsodije macesnov, kajti nobena od strank, ne glede na obljube, še dolgo ne bo zmožna preprečiti slani, da jih otrese. Naša oddaja je malce prekratka, da bi utegnil povedati kaj več o slani kot pojavu. Če pa je zares slanega okusa, se lahko prepričate kar sami. Vendar preskus opravite nekoliko bolj diskretno, da ne bodo sosedje govorili, da so vas opazovali, kako ste poskušali popasti sol, ki vam manjka v glavi. Poslušalci RadiaDur namreč ne trpijo tovrstnega pomanjkanja.
Na današnji dan, 24. oktobra, pred 89 leti, se je, če se izrazim po slengovsko, v naših gorah ful dogajalo. Naše gore so se tresle vse do svojih temeljev. Na vrhove, grebene, pobočja in podnožja gora ob Soči, se je ob dveh po polnoči usul bobneči ogenj iz več kot 3000 topov, v bovški kotlini še dodatno podprt s plinskim napadom. Tega dne, ko so hitro sledeče si dogodke zgodovinarji poimenovali kot »čudež pri Kobaridu«, so v vojni trpeče množice končno dočakale začetek konca prve svetovne vojne. S pomočjo megle, ki je pokrivala dolino in s tem omogočila premike čet kar po cestah, se je po dvanajstih ofenzivah, klobčič nasilja le pričel razpletati. Avstro-Ogrska in Nemška vojska sta z združenimi močmi prebili fronto in Italijane potisnili do reke Piave v Padski nižini, a ta zmaga je bila Pirova. Domovina naših pradedov, znana tudi slabšalno kot ječa narodov, se je zaradi izčrpanosti, logističnih problemov in notranjih napetosti, že kmalu sesula sama vase.
O Soški fronti kroži množica neresničnih informacij, zato menim, da bi bil že čas, da jo nekoliko demistificiramo. Zahtevala je resda okoli milijon žrtev, vendar moramo brati ta podatek skozi očala vojaške doktrine. Med žrtvami je namreč resnično padlih približno ena tretjina. Tudi po vseh verodostojnih podatkih obeh strani, naj bi bilo dejansko padlih na tem območju okoli 300.000, ostalo pa bi se razdelilo na ranjene in pogrešane. Prav tako v primeru Soške fronte ni šlo za prvi primer bliskovite vojne v zgodovini vojskovanja, kot se s tem radi ponašajo nekateri zgodovinarji, ki bi radi iz zgodovine naredili spektakel. Kot, da bi že sama vojna po sebi, ne bila dovolj grozna. Že na samem začetku operacij v prvi svetovni vojni, je bilo namreč storjenih nekaj bistveno večjih in hitrejših prodorov na bojiščih v Belgiji in Franciji, seveda še v času, preden se je frontna črta stabilizirala. Blitzkrieg torej res ni mogel biti spočet ravno na bregovih naše turkizne lepotice.
Prav tako je le lepa reklamna poteza, udeležba pisatelja Ernesta Hemingwaya na Soški fronti. Hemingway je res napisal znani protivojni roman Zbogom orožje. A do reke Piave je prispel kot prostovoljec Rdečega križa šele pol leta po preboju fronte in do danes ni bil predložen še noben dokaz, da bi bil sploh kdajkoli za svojega življenja, stopil na ozemlje današnje Slovenije. Vsekakor pa je dobro, če poznamo ta del naše zgodovine in si pomagamo ustvariti čistejši pogled na dogodke, ki so tako grobo posegli v gorske predele, kjer naj bi se v resnici slišala le šumenje vetra in šepet, ki ga v drugi polovici oktobra povzročajo odpadle iglice macesnov.
Vojna je kruta, v njej pa so glavni akterji po večini mladi fantje, ki se veselijo življenja. Zato bom povedal še slednjo anekdoto, ki mi jo je nekoč povedal sorodnik. Stari oče, ki je bil vpoklican na fronto tik pred koncem vojne, je tam srečal nekega fanta iz štajerske, sicer neumornega veseljaka. Ko sta tako nekoč med deljenjem hrane skupaj stala v vrsti, mu je fant rekel, da se po tem, ko se bo vrnil domov, nikoli več ne bo niti pritaknil krompirja. To pa zato, ker naj bi uživanje krompirja pri ljudeh povzročalo revmo. Stari oče ga je debelo pogledal, kajti krompir je bil v tistih časih osnovno živilo. Veseljak pa mu je nemudoma razložil: »Kaj se vendar čudiš? Saj moraš tudi sam videti, da je krompir ena sama revma, ker pol leta leži pod zemljo, pol leta pa v kleti«.
Ne preveč naporen ali zahteven za ta čas je izlet na Macesnovec, ki vam ga danes predlagam. Nanj se bomo odpravili iz doline Kot, kamor pridemo iz Mojstrane ali skozi dolino Radovne. Pot pod noge bomo vzeli od Legnarjevega rovta in krenili po označeni poti, ki pelje sprva po ravnem, nato pa se vzpne skozi bukov gozd. Po dobri uri hoje od parkirišča, bomo ob poti našli prijazen studenček z ledeno mrzlo vodo, že kmalu nad njim, pa bomo opazili, da se je na levo odcepila sicer neoznačena, zato pa solidno shojena steza. Označeno pot bomo pustili nadaljevati proti domu Valentina Staniča in naprej na triglavske pode, naša stezica pa nas bo popeljala na dolgo prečenje proti Macesnovcu, vseskozi pod ostenji Rjavine, Luknje Peči in Dimnikov. Brez posebnih težav bomo, seveda če ne bo megle ali oblačnosti, ki bi nam zakrivala pogled, po dodatni uri in pol do dveh, dosegli 1926m visoki Macesnovec. Razgled iz tega vrha je res vreden svojega imena. Pa nikar ne pozabite na fotoaparat!
Dušan Škodič