Polet, 19.10.06 – Željko Kozinc: Aškerčeva pot: skoraj treking, tudi v spomin Draga Ulage
Polet, četrtek, 19. oktobra 2006
Na svoji zemlji
Aškerčeva pot: skoraj treking, tudi v spomin Draga Ulage in stote obletnice njegovega rojstva to nedeljo, 22. oktobra
Deva zdrava, ognjevita
Ali poznate verz pesnika Antona Aškerca (1856–1912): »Moja muza ni mehkužna bledolična gospodična.« Zapomnite si ga, na Aškerčevi poti si ga boste kdaj ponovili, zakaj ta pot ni za mehkužneže, je, kakor se naprej glasi pesem, »deva zdrava, ognjevita«. Je prava podoba Aškerčevega rodu, ki je bil grčav in odporen. Klanci na njej so strmi, prav tako spusti in oboji se nekako epsko ponavljajo, v ritmu balad, strogo in neizprosno, z ostrimi cezurami, podobnimi robu prepadov. Travniki, ki se strmo vzpenjajo v terasah, dihajo čudovit mir in svobodo. V rosnih jutrih, ko so se okoli njegovega doma pašniki že svetili v soncu, je Aškerc, takrat še vaški pastirček, vzpet nad meglo, morda prvič občutil odpor proti vsemu, kar zavira jasen pogled v daljavo. V sončnih dneh se je daleč spodaj svetila Savinja, vendar pogled ni bil razsežen, ker so ga zapirali grebeni Velikega Kozja (993 m) in Planine (932 m), modrikasto in zbrazdano zarezani v nebo. Tu je Savinja v milijonletni zemeljski baladi prerezala eno osrednjih gub Posavskega hribovja in se pretočila skozi »zelo trdne triasne apnike in dolomite« (Anton Melik). Naredila je pravo deber z zelo strmimi pobočji in z obilo skalnate goljave. Še pri njenem izlivu v Savo pri Zidanem Mostu je treba glavo pošteno nagniti nazaj, da vidiš sive rebri, po katerih se je nekoč pretakala.
Aškerčeva spominska hiša v Senožetih
Po takem svetu nam je hoditi, če hočemo zasledovati Aškerčeve stopinje, svetu, ki je preenostaven, prejasen, da bi mogel roditi fantaste in sanjače. Zato pač Aškerc ni znal biti lirik, kot so tako rekoč vsi drugi slovenski pesniki.
Vas Marija Širje
Proti mehkužnosti in »bledoličnosti« je pozival še en mož, doma iz iste vasi kot Aškerc, športnik, pedagog in pisatelj Drago Ulaga (1906–2000). Znal je čudovito govoriti in dobro pisati o pomenu telovadbe in športa za zdravo življenje. Številne med nami je prepričal, kako je s hojo mogoče upočasniti neizprosno staranje. To nedeljo, 22. oktobra, bo minilo sto let, odkar se je rodil v Globokem. Ulaga se je večkrat zavzemal za speljavo pešpoti po strmoviti okolici Rimskih Toplic. Aškerčeva pot naj torej časti tudi njegov spomin. (Ko je pisec teh vrst sopel gor pod Stražnik, mu je na misel nenehno prihajala beseda šport, ki jo je Ulaga znal izgovarjati na edinstven način, nekako votlo in zategnjeno, v duhu tukajšnjega narečja, s širokimi o-ji: »Špoort, špoort ...«)
Kažipot Aškerčeve poti v zdravilišču Rimske Toplice
Aškerčeva pot je torej že prava planinska tura. Označena je z velikimi kažipoti v obliki velike črke A, kar je duhovito in lepo, a ki so na poti, bogpomagaj, bolj pomanjkljivo postavljeni. Popotnik pogreša še kakšno dodatno markacijo, še zlasti ponekod na križiščih, kjer so nujno potrebne, recimo kje v gozdu, kjer ni blizu domačina, ki bi mu povedal za pravo pot. Pisec teh vrst je hodil eno uro »preveč«, ker se je pri zaselku Lukovica na križišču – kjer je sicer stal A z oznako Zidani Most – odločil za napačno smer. Zdelo se mu je namreč, da se pot prehitro spušča v dolino k Savinji. Rinil bi v breg še dlje, če ne bi srečal prijaznega drvarja, ki ga je vrnil k tistemu A.
Tudi začetek je nekoliko zavozlan. Treba je skozi propadajoče zdravilišče Rimske Toplice in se na slepo odločiti za levo cestico. Ko že pričakuješ, da se bo pot končala na dvorišču kakšne pralnice, ti kažipot v obliki A spet pokaže vkreber. To je domačinom in zlasti šolarjem poznana pot, saj po 20 minutah vzpona, ravno prav potrebnih za pohodniško ogrevanje, pripelje v Senožeti, k obnovljeni in muzejsko urejeni Aškerčevi domačiji. Na ogled sta sobi in črna kuhinja, opremljeni v duhu njegovega časa. Tudi okolica še diha v tem duhu. In ostal je kajpada isti navdihujoči razgled.
Pot se še naprej dviguje, v pobočje Stražnika, in spet je treba paziti, da ne bi zavili na levo, navzdol, in zapravili izleta. Po dobri uri smo na Velikem Širju, vendar komaj na sredi poti, kar pomeni, da bomo še naprej pridobivali in izgubljali višino, celo v predelih, ko se nam bo globoko spodaj že odkrival zadnji Savinjin zasuk pred njenim izlivom in se bo greben Kopitnika uvijal nad nami že, ko bomo mimo.
Ladjedelništvo v gorah nad Zidanim mostom
Nad sotesko Save se svet nenavadno prijazno in širno položi. Polje je zeleno ravno in obdelano, veliko nekaj hektarjev, vasica pa, Marijino Širje, je v skrbi, da bi obdelovalne zemlje ostalo čim več, stisnjena pod Kopitnik. Ima večkrat predelano in obnovljeno cerkev iz 13. stoletja, pa tudi graščino iz 15. Širski vitezi so takrat postavili stolp bergfrid, pozneje pa so različni lastniki gradili prijaznejše prizidke. Iz Širja je že videti visoki trboveljski dimnik, kar pomeni, da ob zahodnem vetru zaide nad vas tudi kakšno njegovo strupeno darilce. Kljub temu je to kraj, nad katerim je nebo posebno čisto in širno, zato bodo v grajskem stolpu uredili zvezdarno. Zanjo si prizadeva astronomsko-naravoslovno društvo Širje, katerega člani so tudi zvezdogledi od drugod.
Aškerc je po poti, ki se zdaj imenuje po njem, zelo rad hodil v Širje k bratu na obisk, ni si pa mogel predstavljati, da bo ta mila položna vasica, ki je skrita nad Zidani Most med njegove strmine, nekoč tudi kraj proučevalcev neba, ki jim sanje in fantazija niso tuje. Kako bi se šele začudil, če bi malo nad vasjo zagledal kmetijo, izkrčeno pod gozdom mogočnih bukev in velikanskih skal, nagrnjenih s Kopitnika. Kako strmel, če bi pod gozdom zagledal moder oval plavalnega bazena. Zraven pa delavce, ki gradijo sodobno turistično kmetijo. Če bi pod kozolcem toplarjem zagledal še morsko barko, narejeno po vseh ladjedelskih pravilih, bi urno prijel za pero in napisal romanco Čudež v Širju. Čeden in krepek mlad mož s spetimi dolgimi lasmi bi mu pristopil in ga rahlo sumničavo vprašal, v čem je problem njegove barke. Me morda tudi vi imate za Jehovovo pričo? 
Še niste videli barke, ki si jo je kdo naredil v hribih, ker pač ne živi ob morju?
Aškerc bi morda zmignil z rameni in svojemu rojaku izrekel nekaj občudujočih besed. Mislil bi si, da je njegova domovina vendarle kraj sanjačev. Navsezadnje sem si tudi jaz v hribih izmislil Brodnika, bi si rekel. Samo – kako bo mož spravil barko v dolino, dol do Save? Bo mar posnemal argonavte? In bi se pesnik spomnil na svojo špartansko muzo, ki ne »poseda v polusanjah, ona ljubi jasne dneve, ljubi vroče sončne žarke«. Ki »se ne joče nad svetovnim gorjem bridkim, resno kliče le na delo, ki naj spasi nas edino.« In bi si rekel, nimam edino jaz takšne vrle muze.
Besedilo in foto Željko Kozinc