Delo - Dejan Ogrinec: Chris Bonington bo kot osrednji gost festivala gorniškega filma spregovoril o svojih dolgoletnih alpinističnih izkušnjah
V Ljubljano prihaja ikona angleškega alpinizma, sir Chris Bonington. Vodja izjemnega števila odprav po vsem svetu je pri 78 letih zelo (športno) aktiven. Med drugim se pohvali: »Še vedno sem poročen s prvo!«
Žena, ki sicer ni v tako dobri kondiciji kot on, je znana ilustratorka otroških knjig. Chris je oče dveh otrok, avtor 18 knjig in številnih filmov ter dobitnik množice priznanj. S sinom, ki je lastnik agencije za treking na Novi Zelandiji, se še vedno vsako leto po mesec dni potepata po najbolj zakotnih krajih sveta. »To me ohranja aktivnega in še s sinom ostajava povezana, kljub veliki geografski razdalji.« Za vse, kar je osvojil, postoril, pomagal in s čimer je navduševal množice, je kot edini angleški alpinist dobil najvišji plemiški naziv sir. Nagrade, nazive in priznanja prejema vse od leta 1974, ko so ga odlikovali kot enega ustanovnih članov društva National Geographic Society.
Spada med svetovne legende alpinizma. Za seboj ima vrsto vzponov, ki so bili daleč pred razmišljanjem tedanjega časa. Recimo plezanje v južni steni osemtisočaka Anapurna, ko so druge odprave še iskale najlažje poti na vrhove osemtisočakov. Nihče ni razmišljal o plezanju v stenah Himalaje. Postal je oče alpskega sloga, načina plezanja v Himalaji, ki je našima alpinistoma Nejcu Marčiču in Luki Stražarju ravnokar prinesel nagrado zlati cepin.
Krogla ali norost
Malo ljudi ve, da je bil do leta 1961 zaposlen v vojski, saj je končal vojaško akademijo za artilerijo ter prešel med tankiste. Nato je bil vodnik v oddelku za gorniške specialiste. Pa ni dolgo zdržal. »Šel sem med civiliste. Po devetih mesecih običajne službe v svetovalnem podjetju pa sem dojel, da bom ali znorel ali si pognal kroglo v glavo. Res nisem vedel, kaj bi,« je priznal. Pustil je službo in se odločil, da bo profesionalni alpinist. »Sploh nisem vedel, kaj to pomeni, biti alpinistični pro, ali kako in kje naj se tega sploh lotim, pa mi je pri tem precej pomagala ponudba časopisa Daily Telegraph, naj poleg svojega vzpona na goro Sangay v Ekvadorju opišem tudi druge vrste odprav. Tako sem dobil polet, da sem se razglasil za pisca in avanturista,« se pošali na svoj račun. Leta 1966 je bil med Inuiti na Baffinovem otoku, kjer je lovil karibuje in se dve leti pozneje pridružil kapetanu J. Blasford-Snellu in njegovi vojaški odpravi pri poskusu prvega popolnega spusta po Modrem Nilu. To mu je odprlo pot naprej.
Rodil se je v Hampsteadu. »Že kot 16-letnik sem med počitnicami ves čas samo plezaril in pešačil po hribovjih Snowdonie. Šel sem z vsakim tepcem, ki je le imel čas.« Srednjo šolo je zapustil predčasno in odšel na redno služenje vojaškega roka v RAF (letalstvo). Ni se mu posrečilo postati pilot, je pa v tistem času preplezal že vrsto smeri po zahodnih angleških otokih in posebej v kanjonu Avon, kar ga je postavilo na čelo plezalcev na Otoku. Pozneje je sledila vrsta pomembnih vzponov za angleški alpinizem. Severna stena Eigerja, JZ-steber Druja in tako naprej. »Ko sem 1968. postal vodja odprave, sem si za cilj zadal, da preplezamo vsaj južno steno Anapurne. Priznam, da si tudi sam v resnici nisem mislil, da bo lahko tako nora ideja, kot je preplezati trikilometrski zid v Himalaji brez pravih izkušenj, uspela!«
O tem, kaj pomeni plezati na višinah nad 7000 metrov, takrat namreč nihče ni vedel nič. »Imel sem veliko srečo, da sem zbral zelo dobro ekipo, imel dobre taktične priprave in odlično načrtoval potek odprave. To nam je prineslo uspeh. Na vrh je stopila naveza Haston-Whillans in le smrt kolega Iana Clogha pod snežnim plazom proti koncu odprave je zasenčila izjemno alpinistično dejanje!« Verjetno pa s(m)o si Chrisa Boningtona še najbolj zapomnili po epskem vzponu v gori Ogre (7248 m) na indijski stani Himalaje leta 1977, v kateri sta s soplezalcem Dougom Scottom osvojila vrh sama, v alpskem slogu. Že samo to je bilo neverjetno, revolucionarno. Kmalu pod vrhom, med vračanjem, pa sta začela doživljati dramo. Scott si je med prvim spustom po vrvi zlomil obe nogi, Bonington malce pozneje tri rebra in si prebil pljuča. Njun sestop, ena največjih himalajskih zgodb, je trajal neverjetnih šest dni. »Od tega sva bila pet dni popolnoma brez hrane in pijače, pa nama je vseeno uspelo priti do tabora. Doug se je plazil po tleh, jaz mu nisem mogel pomagati, saj sem se plazil ob njem!« V taboru pa presenečenje. Drugih članov odprave ni bilo nikjer. Bili so prepričani, da sta mrtva, in so odšli. »Tudi to sva preživela pokončno, kot prava Angleža, in se s pomočjo enega od romarjev vrnila med žive!« Pomembno mu je bilo le, da jima ta zgodba ni zagrenila duha in zatrla želje po avanturah.
Tragične izkušnje
Po številnih uspešnih vzponih v indijski Himalaji, predvsem ker takratna nepalska vlada ni dovolila več kot enega vzpona na Mt. Everest na leto, je Bonington leta 1978 vodil ekipo osmih alpinistov, ki so nameravali preplezati deviški zahodni greben druge najvišje gore na svetu K2. Odprava se je končala tragično in predčasno, ko je alpinista Nicka Estcourta zajel obsežen snežni plaz. Leta 1982 se je Chris, skupaj z alpinisti Petrom Boardmanom, Joejem Taskerjem in Dickom Renshawom, podal še v dolgo nepreplezani
SV-greben Everesta, in to brez dodatnega kisika. Izjemno drzna zamisel. »Dick Renshaw se je moral obrniti, saj je doživel blago kap, kakor je diagnozo postavil naš zdravnik Charles Clark, drugi trije pa smo nadaljevali. Kmalu sem dojel, da fantov ne zmorem dohajati. Prisilil sem ju, da sta me pustila zadaj, toda potem sta na vršnem delu grebena izginila. To me je precej potrlo in za kako leto dni sem zapadel v depresije in samoobtoževanje.« V njun spomin podeljujejo vsakoletno knjižno nagrado Boardman-Tasker alpinističnim piscem z angloameriškega območja. Po vrnitvi med alpiniste je leta 1983 s kamero posnel prvi vzpon na zahodni vrh gore Šivling (6501 m) v Gangotri Himalaji (Indija), s soplezalcem Jimom Fotheringhamom sta v alpskem slogu samo pet dni potrebovala za vzpon in sestop. Leta 1985 je z ekipo Norvežanov končno stopil tudi na vrh Mt. Everesta. »Malo me je že težil, ta Everest, priznam, in za mojo 50. obletnico je bil krasen izziv,« je izjavil po uspehu.
Bolj je ponosen na neki drug podvig. Za postajo BBC je izvedel prvo neposredno televizijsko spremljanje (svojega) tridnevnega plezanja na Old Man of Hoy v Angliji. Oddajo si je ogledalo rekordnih 23 milijonov gledalcev. Pohvali se tudi s tem, da pri 78 letih še vedno redno pleza in načrtuje nove odprave. »Veste, jaz obožujem zgodovino. Predvsem bitke in zgodovinske biografije. Iz tega sem izhajal, da sem vedno izbral ravno pravo goro ali avanturo, kar me nazadnje pripeljalo do tega, da sem se sam zapisal v zgodovino!«
Dejan Ogrinec