Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nesrečni smo, če smo preveč srečni

Slamnik, 4/2012 - Cveta Zalokar-Oražem: Janez Medvešek, slikar, pesnik in potepin, ki s fotoaparatom išče lepe kotičke v Sloveniji in tudi malo čez.

V pritličju svojega doma v Dragomlju ima atelje in v njem shranjeno ogromno različnega gradiva. Tam tudi nastajajo znameniti kolaži, slikanice s pohajanj, s katerimi nas tedensko razveseljuje in nam z njimi ponuja ideje — za pohode, obisk dragocenih krajev, znamenitosti, obnovljenih objektov kulturne dediščine, srečanja z dobrimi ljudmi.

Pred dnevi smo po elektronski pošti dobili že vaš 74 kolaž fotografij. Ti so nekaj posebnega, izvirnega, saj jih sestavlja bogato spremno besedilo, vaši komentarji, kakšna pesem, ki sodi zraven, navodila za pot in pomembni podatki. Zakaj ste se odločili za vaše slikanice?
En lep pozdrav vsem skupaj. Tistim, ki dobivajo moja dela po e-pošti (janez.medvesek@gmail.com) in tisti, ki jih ne. Ko smo dobili internet in so začele prihajati podobne pošte, me je motilo, da ni bilo nič našega, pa tako lepo domovino imamo. Slikar sem in veliko potujem, ko iščem svoje motive od Istre do Bavarske. Največ pa po Sloveniji. Ogromno fotografij se mi nabere na potepih in sem razmišljal, da je škoda, da bi jih imel le zase. Pero mi teče, pa pesmi tudi pišem in imam občutek za kompozicijo, zato sem se odločil za te powerpointe - slikanice, ki so ljudem všeč zaradi fotografij, besedila in ponavadi naše slovenske glasbe na citrah. Vidim po odzivih, kajti včasih je toliko pošte, da mi vzame pol dneva.

Kdaj je nastal vaš prvi kolaž?
Pred dvema letoma, ko sva z ženo med zimskimi počitnicami, na kristalno sončen dan, ko je bilo do trebuha snega in steptane tekaške proge, našla Logarsko dolino skoraj prazno. Naredil sem slikanico o Logarski in prijatelje opozoril nanjo. Zdaj se jih je nabralo že več kot 70.

Pravite, da je slovenska dežela lepa in slikovita, za tiste, ki vidijo, samo gledati je treba znati. Kaj vse ste vi spoznali na svojih potepanjih?
Da je tako velika, da je v enem življenju ne preiščeš. Tisti, ki trdijo, da je ta naša dežela majhna, še niso šli nikoli dlje kot iz dnevne v kuhinjo do hladilnika. Pa tako lepa, da se tega nikoli ne bomo zavedali. To nam govorijo tujci, pa jih nočemo slišati.

Kakšni pa so ljudje? Se razlikujejo tisti v mestih od tistih malo višje, v hribih, na kmetih, podeželju?
Pa še kako so različni. Najslabši so v mestih. Pa tudi po krajinah se razlikujejo. Vidim po odzivih na e-pošti. Mislim, da je bil največji odziv na Belo krajino in na Kolpo. Je pa nekaj res, prijazna beseda se ti vedno stotero povrne in ti odpre vsa vrata tega sveta.

Slovenci smo narod potepinov, gornikov, hribolazcev, raziskovalcev. Kaj nas žene in kaj lahko odkrijemo na naših poteh? Ali tako iščemo in spoznavamo tudi sebe?
Zanimiva teza, res. Malo je res to, da si v dobrih dveh urah iz Pirana v Lendavi ali pa iz Rateč na Otočcu. Mislim, da se je prelom zgodil med zadnjo vojno za Slovenijo, ko se ni upal nihče na morje in smo videli, da imamo toliko lepega doma. In ko se enkrat »zastrupiš« s to potepinsko boleznijo, potem ...

Večkrat ste kritični do potrošništva, mačehovskega odnosa do dediščine, tudi politiko radi pokritizirate. Kje je po vašem problem, da smo zadnje čase žal prišli do tako kritične in težke situacije?
Samo en vzrok je za vse, kar se trenutno dogaja pri nas in v svetu - NERED! In pa to, da pravica ni več pravica, ampak je Bog - denar. Z njim lahko kupiš vse. Tudi pravico. Zato se nam podira vse po vrsti. Ne poznamo in ne priznamo več vrednot in pravil življenja. Tako enostavno je vse, pa tako radi zakompliciramo, da se potem ne vidimo ven iz blata. Nesrečni smo, če smo srečni!

Pišete tudi pesmi. Vaše pesmi so preproste, napisane iz srca, z vsemi občutji, ki vas prevevajo. Zakaj in od kje potreba po pisanju?
Pesmi pišem trideset let. Nastalo jih je na ogromno, res, ko je skoraj vsakdo hotel, da mu na prodano sliko napišem posebej zanj neko lepo pesem ali misel. Nisem jih niti arhiviral. Ka-kšna je ostala v arhivu, potem sem jih napisal še nekaj in iz tega je nastala prva knjiga SANJE. Druga knjiga pesmi NI VSAKOMUR DANO je nastajala bolj načrtno. V njej je tudi nekaj voščil in pa različnih tem. Nekaj je tudi domovinskih pesmi. Domovina in knjiga mi pomenita mnogo.

Kaj pa slikanje? Radi rišete, vsako leto izdate tudi koledar z vašimi slikami. Kdaj najdete čas za vse to ustvarjalno delo?
Ko sem odraščal, sem imel željo postati slikar. Hodil sem okoli vrat, kjer bi to postal, pa nisem vstopil. Od 16. leta naprej se preživljam sam. Šel sem na poklicno šolo v Kranj za slikopleskarja, izdeloval šolo z odliko, delal vse dni po ves dan, si ustvaril družino, hišo in še kaj in se po tridesetih letih garanja sesul zaradi hrbtenice. Dr. Mojca Zajc - Kraševec me je prišla na dom reševati. Videla je moje slike,ki sem jih slikal ponoči, in čez nekaj časa k nam pripeljala prof. dr. Mirka Juterška, likovnega kritika, in Lojzeta Stražarja. Tako je prišlo do prve zelo odmevne razstave na Studencu. Do sedaj sem imel že 55 samostojnih in malo manj skupinskih razstav. Po zdravstvenem sesutju sem začel ho¬diti na tečaje slikanja, kupoval gradivo in študiral. Ostal sem brez službe in to je bil najlepši dan v mojem življenju. Šel sem na Občino Domžale, se posvetoval tam s strokovnjaki in odprl s.p. Tako zdaj že trinajsto leto živim samo od slikanja.

Srečo iskati v bogastvu je greh, sreča domuje v majhnih stvareh. V naravi je polno takšnih biserov. Kaj je tisto, kar vas najbolj očara in čudi v naravi?
Verjetno res drobne stvari in pa red. Tam zmagajo le tisti, ki so močni, vztrajni, boljši. V naravi ni prostora za »mamine maze« in lenuhe.

Večkrat ste kritični do novogradenj na podeželju, kjer rastejo hiše, za katere pravite, da sploh ne veš, kaj je spredaj, kaj pa zadaj. Kakšen pa je odnos do naše arhitekturne, bivanjske dediščine?
Sprašujem se, po kaj so krajinski arhitekti hodili v šole. Sicer je pa tudi tu zavladal nered. Rodna zemlja ni več sveta. Hiše nimajo več značilnosti pokrajin. Izgublja se duša Slovenije. Med vojno in v osemdesetih smo podrli skoraj vse, kar smo imeli lepega. Takih barbarov še svet ni videl. Res je nekaj narobe z nami. V tujini znajo vsak »NIC« zaviti v celofan in prodati, mi pa se ne zavedamo, kaj vse imamo. Nekaj nam je še k sreči ostalo. Še kozolci, ki jih imamo samo Slovenci, bodo kmalu predstavljeni le še v skansnih, muzejih.

Nekateri so odlično obnovili stare hiše, mline, kašče, kozolce. Lahko navedete in nas opozorite na kakšen takšen primer, da ga bomo obiskali?
Dobro vprašanje. Ko bi vsaka občina naredila tako, kot so naredili v Domžalah in Kamniku, ko sta popravili in obnovili po eno hišo: v Domžalah Menačnikovo in v Kamniku Budnarjevo, bi bila vsa Slovenija en živ muzej. Pa Velika planina, ki je po zaslugi Vlasta Kopača ostala biser na ogrlici Slovenije, je lep primer. Čudoviti so kozolci v Motniku in nad Vranskim v Jeronimu. Delo istega mojstra. Nedaleč od nas, v Podvolovljeku, na poti v Luče, lahko obiščemo delujoči Žagerski mlin, čudovita sta obnovljena gradova Tuštanj in Jablje. Smo jih pa preveč uničili. Brez potrebe iz »foušije« in starih zamer pred vojno. Niso propadli zaradi bitk. Povprašajte Kersnikovega vnuka na gradu Brdo. Zgodba za naslovnico Dela. Ampak še ne zdaj. Še nismo zreli, da bi jo doumeli.

Vaši kolaži prek elektronske pošte potujejo po Sloveniji in po širnem svetu. Kdo vse se vam oglaša, kakšni so odmevi, kakšni so komentarji in odzivi?
Ko pošljem novo slikanico, že po eni uri dobim nazaj z vseh koncev sveta toliko pošte, da ... Ogromno iz Slovenije, pa tudi od rojakov v tujini in ljudi, ki delajo zunaj ali so poročeni drugje. Na vseh kontinentih sveta. Te pošte so biseri. Tem ljudem domovina še nekaj pomeni. Nam skoraj nič. Samo da je tuje in je »IN«. Sem pa imel kar nekaj konfliktov z domobranci. Pa ne tistimi, ki so bili po nesreči na napačni strani. Kar nekaj teh izseljencev me je že obiskalo iz Afrike, Azije, Amerike, Avstralije in zanimivo, vsaj trije so na mizo pred mene porinili list, na katerem je pisalo: »Obišči grob očeta in matere, najdi Janeza Medveška.« Je pa zanimivo, da dobim tudi veliko povratne pošte, s katero me ljudje opozarjajo, seznanjajo, da imajo tam še to in to, naj pridem, poslikam, vidim, predstavim. Žal mi je, da nisem shranjeval vse te pošte, kajti iz tega bi nastal tak vodnik po Sloveniji, da ga še nismo imeli. Vsi ljudje vse vedo.

Kam bi nas povabili v teh pomladanskih dnevih?
Brez razmišljanja - na Veliko planino, ko zacvetijo žafrani. Ne vem, kako je v nebesih, vem pa, da je v tistih dneh na planini najlepše. Tudi Menina planina je enaka. Tam lahko celo z avtom narediš krožno pot iz Tuhinjske doline do Gornjega Gradu. Vmes pa vijolične preproge in zaplate snega. Morda na Kraški rob. Počasi se bodo zacvetele narcise, pozneje potonike, pa perunike . V tistih kamnitih ovalih, kamor se upre sonce, pride pomlad preje. Žalostno, ker nekateri nikoli ne spoznajo, da v tem življenju štejejo samo lepi dnevi. NIČ ne vzamemo s seboj. Ne krste, ne žare nimajo žepov.

Načrti za naprej?
V tem trenutku se ne vidim iz dela. Rad bi naredil še veliko slikanic o Sloveniji in jih podaril Slovencem. Vsem, potepinom, invalidom, osamljenim, bolnim, zdravim, pa tudi tistim, ki gredo ob nedeljah raje v trgovine, kot bi nekaj storili zase. Končujem in predajam v tisk štiri koledarje z mojimi slikami in fotografijami. Koledar NAŠ DOM je postal legenda. Na njem so tudi moje pesmi in misli. Okoli desetega marca naj bi izšla moja tretja knjiga: zbirka črtic RAD IMAM SONCE. Jo čakam kot majhen otrok Miklavža. Lahko jo naročite kar po e-pošti, mnogi so jo že. V njej so črtice iz mladosti, potem nekaj iz obdobja, ko »sem garal«, večina pa je nastala na potepih po Sloveniji. Kako lep je včasih kakšen dan in koliko se zgodi v njem. Rad imam knjigo. Zame je sveta stvar. Pri nas doma si jo smel prijeti le z umitimi rokami in oče je pobrisal mizo, preden jo je položil nanjo. O, ko bi vsi imeli take očete, ki so bili sposobni dati otrokom za popotnico v svet, ne krame, v kateri se že dušimo, ampak ljubezen do knjige, ljubezen do domovine in poštenje. Ta svet bi bil RAJ in Bog bi ukinil nebesa. Pa pekel tudi!

Pogovor pripravila Cveta Zalokar - Oražem
 

Slamnik št. 4 (13.04 MB) PDF

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
BIO novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti