Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Slovenija ga spominja na Tibet

nedelja, 1. april 2012, ob 16:16, Domen Zupan, ogledov: 2538

Gorenjski glas - Mateja Rant: Gonpo Kyab prihaja s "strehe sveta", kot tudi imenujemo Tibet, kjer je življenje na tri tisoč in več metrih nadmorske višine nekaj povsem običajnega. Pred pol leta se je z ženo Mojco Savski, ki je Slovenka, preselil v Slovenijo.

... Dom sta si ustvarila na obali Zbiljskega jezera. Slovenija, pravi Gonpo Kyab, ga v marsičem spominja na Tibet, pri čemer podobnosti vidi predvsem v ohranjeni naravi in značaju ljudi.

Kako in kje sta se pravzaprav spoznala?
Mojca: »Spoznala sva se v Indiji v Dharamsali, središču tibetanske skupnosti v izgnanstvu. Ukvarjam se z masažo in zato so me napotili k njemu, ko me je zanimalo, kje se lahko naučim tibetanske masaže. On je bil moj učitelj. To je bilo leta 2010, ko sem bila na krajšem obisku v Indiji. K njemu so me napotili, češ da je najboljši. Lani pa sva tam skupaj preživela tri mesece.«
 
Kako pa je prišlo do odločitve o selitvi v Slovenijo?
Mojca: »Ves čas, ko nisva bila skupaj, sva ohranjala stike, pri čemer sva izkoristila vse prednosti moderne tehnologije in sva vsak dan po več ur 'zasedala' na skypu. Zato sva se odločila, da bo to treba urediti. Selitev v Indijo zame ni prišla v poštev, saj nisem mogla kar pustiti vsega. Tu imam delo, družino, hišo, živali ...«
 
Za vas pa je bilo lažje? Ste prej že kdaj slišali za Slovenijo?
Gonpo: »Imel sem stike z ljudmi iz evropskih držav, recimo Francije in Nemčije, Slovencev pa v Indiji ni veliko. Se je pa že neki Slovenec pri meni učil tibetanske masaže. Ko sem srečal Mojco, sem izvedel več o Sloveniji, pokazala mi je tudi fotografije …«
Mojca: »Slovenija in Tibet sta si podobna; tudi mi imamo visoke gore, ohranjeno naravo, ni tako poseljeno … To je zanje zelo pomembno. Čeprav gre za povsem drugačne dimenzije. On namreč prihaja s štiri tisoč metrov nadmorske višine. Rojen je v vzhodnem delu Tibeta, kjer je živel do 25. leta. Težko pa je govoriti o natančnih letnicah, saj starosti ne posvečajo take pozornosti. Rojen je v tigrovem letu, ne ve pa točno, na kateri dan. Načeloma rojstni dan praznujejo kar za novo leto vsi skupaj. Letos je bilo to 22. februarja, saj se čas določa po lunarnem koledarju.«

"Takoj, ko sem videl vaše gore, sem se spomnil na Tibet. Čeprav so gore tu precej nižje - pri vas je najvišja gora visoka manj kot tri tisoč metrov, nam pa se zdi življenje nad tri tisoč metri nekaj povsem običajnega." 

Kakšno je bilo vaše življenje v Tibetu, kako ste doživljali tamkajšnje politične razmere?
Gonpo: »V šoli pouk poteka v kitajščini, tibetanščina je samo eden od predmetov. V glavnem se učimo kitajsko zgodovino, kitajski jezik, poudarek je na kitajski komunistični partiji … Če kdo gleda od zunaj ali pri nas biva samo kratek čas, lahko sicer dobi občutek, da smo svobodni. V resnici pa nismo svobodni. Dovolj je že, da imaš zgolj fotografijo njegove svetosti dalajlame, pa si lahko prislužiš leto ali dve zapora. Nimamo tibetanskega jezika, kulture …«
 
Ste dalajlamo kdaj srečali tudi osebno?
Gonpo: »Občasno imamo daritve za njegovo dolgo življenje in takrat vsi od njega dobimo blagoslov. Ko sem prvič prišel iz Tibeta v Indijo, pa sem tako kot vsi šel najprej do njega. Dvakrat, trikrat sem ga osebno srečal.«
 
Preden ste prišli v Slovenijo, ste skoraj enajst let živeli v Indiji …
Gonpo: »Imel sem lastni masažni center, prostovoljno pa sem delal tudi za tibetansko vlado v izgnanstvu. Prihajam iz regije Amdo in bil sem tajnik združenja te regije. Bil sem tudi v volilni komisiji. V Indiji sem spoznal Mojco, temu rečemo karma, in moje življenje se je zelo spremenilo, čeprav je bilo zame kot budističnega laika ves čas normalno, da se bom poročil in ustvaril družino.«
Mojca: »Ampak najprej sploh ni imel časa zame. K njemu sem prišla, da bi me učil tibetanske masaže, pa mi je vsaj trikrat rekel, naj pridem naslednji dan, ker ni imel časa. Najprej sva tri mesece skupaj živela v Indiji, potem sva prišla sem. V tem času sva namreč organizirala poroko, pa papirje, selitev ... Poročila sva se v Indiji, zato sva morala poskrbeti, da so poroko vpisali tudi v slovenski register, sicer ne bi dobil vizuma za bivanje v Sloveniji.«
 
Kako doživljate Slovenijo?
Gonpo: »Slovenija je zelo lepa. Iz Indije sem letel preko Turčije in gledal skozi okno - nobenih dreves, nobenega zelenja, samo veliko mesto, prav nič lepo. Potem sem od zgoraj gledal Slovenijo, bilo je zelo lepo vreme, in že iz letala mi je bilo zelo všeč. Čudovite gore, drevesa, narava ... Ker tu živite, se mogoče niti ne zavedate, kako zelo lepo je. Zame je tu podobno kot v Tibetu. V Indiji je bilo povsem drugače, čeprav je Dharamsala prav tako v hribih, na približno 1800 metrih nadmorske višine. Tam je zelo hrupno, pa tudi zrak ni tako čist kot tu. Takoj, ko sem videl vaše gore, sem se spomnil na Tibet. Čeprav so gore tu precej nižje - pri vas je najvišja gora visoka manj kot tri tisoč metrov, nam pa se zdi življenje nad tri tisoč metri nekaj povsem običajnega.«
 
Pogrešate Tibet in življenje v Tibetu?
Gonpo: »O, ja, starejši ko sem, bolj pogrešam svojo deželo. Tudi vi, če bi dolgo živeli v tujini, bi se vedno bolj zavedali, kako lepa dežela je Slovenija.«
 
So vas ljudje tukaj lepo sprejeli - kakšen je po vašem občutju odnos Slovencev do tujcev?
Gonpo: »K meni so prihajali učenci iz različnih evropskih držav, zato sem že malce poznal to kulturo. Tu je tudi budistični center, kjer poznam nekaj ljudi, ki so zelo prijazni. Sosed je prav tako moj dober prijatelj, tudi ženini starši so zelo dobri do mene.«
 
Poznate še kakega Tibetanca v Sloveniji?
Gonpo: »Kolikor vem, sem edini odrasel Tibetanec v Sloveniji, pa še en majhen otrok živi tu.«
 
Slovenščina velja za jezik, ki se ga je težko naučiti …
Mojca: »Dvakrat na teden obiskuje tečaj slovenščine za tujce oziroma državljane tretjih držav. Izvaja ga Ljudska univerza v Škofji Loki, pouk pa poteka v Kranju. Zelo je zadovoljen, saj se veliko nauči, čeprav je čisti začetnik. Res pa je, da morava tudi doma veliko vaditi.«
 
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Gonpo: »Rad imam naravo, vodo, gore - zelo rad sem zunaj, zjutraj zunaj tečem in telovadim. Tu je zelo mirno, imam tudi živali - tri mačke in dva psa (tri mačika, dva pisa pove po slovensko, op. a.).«
 
Najdete kakšne podobnosti med Slovenijo in Tibetom?
Gonpo: »Ljudje, ki jih poznam, so v glavnem budisti in že zaradi tega smo si blizu.«
Mojca: »Tibetanska kultura je utemeljena na budizmu, zato z njimi lažje najde skupne poteze.«
Gonpo: »Tudi v Sloveniji vse poteka zelo počasi, podobno kot v Tibetu. Povsem drugače kot pri Američanih recimo. Kultura je zelo podobna - ljudje pridejo skupaj, se družijo ob kosilu in večerji. Tako kot pri nas tudi tu skrbite za starše in obratno.«
Mojca: »To je pri njih velika vrednota, pomembno se jim zdi, da starši pomagajo otrokom in otroci staršem.«
Gonpo: »V tujini sem pogosto opazil zelo slabe odnose znotraj družin. V Sloveniji pa je družina, tako kot pri nas, zelo pomembna.«
 
Kaj pa so glavne razlike, ki jih opazite med Slovenijo in Tibetom?
Gonpo: »Ekonomske razmere so zelo različne, tu imate visok življenjski standard, tudi glede na Indijo. Velika razlika je tudi v tem, da je to svobodna dežela - če imaš znanje, lahko počneš, karkoli želiš. Tu je vse zelo sproščeno.«
 
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Gonpo: »S Slovenci bi rad delil znanje o tibetanski kulturi, ki temelji na sočutju, ljubezni in razumevanju drug drugega. Te vrednote bi rad posredoval tudi drugim. Ukvarjam se tudi s tibetansko masažo in tehnikami zvočnega zdravljenja.«
 
Mateja Rant 
foto: Gorazd Kavčič 
eXTReMe Tracker