Sosed.blog: “Zato, ker je tam!” Legendarni odgovor George Malloryja na vprašanje novinarja New York Timesa je postal najbolj znamenit citat v zgodovini alpinizma.
Britanski gornik je bil v 20ih letih vodja prvih treh britanskih odprav na pobočje Everesta, življenjsko obsedenost s to mogočno goro pa je v času tretje, svoje zadnje odprave, naposled plačal z življenjem. Še danes mnogo ljudi verjame, da sir Edmund Hillary in šerpa Tenzig Norgay 30 let kasneje nista bila prva, ki sta stala na vrhu Chomolungme, mati boginje. Po njihovem mnenju sta zgolj prva, ki sta se uspešno vrnila domov.
Celotna objava >> Zakaj?!
Tudi danes se alpinisti in vsi, ki gojimo podobno ljubezen do hribov, pogosto srečujemo z istim vprašanjem. Zakaj plezati? Zakaj hoditi v višine? Zakaj izpostavljenost? Zakaj na steber ali raz? Zakaj v grapo ali slap? Zakaj … sploh karkoli? In potem tisti drugi ‘zakaji’: Zakaj to prenašaš? Zakaj mu pustiš? Zakaj ne prepoveš? Zakaj … Ničkolikokrat sem že odgovoril na vsak posamičen zakaj. Kolikokrat samo na teh straneh?
Ne poležavam pred televizorjem, ne hodim v bifeje in klube, trudim se živeti zdravo, proste minute, kolikor jih lahko iztrgam vsakdanu, pač posvetim športu oz. alpinizmu. Preplezanih smeri ne proslavljam za šankom, ampak letim domov, da bi ujel kosilo, preživel popoldne s tistimi, ki me potrebujejo in ki jih potrebujem… Še vedno verjemem, da sem zaradi alpinizma boljši mož in oče, ali pa vsaj bolj znosen. In tisti delček slabe vesti, ki se mi vsili v zavest, običajno usmerim tako, da ima družina nekaj od njega. Ure preživete v gorah skušam tako ali drugače – povrniti.
Alpinizem je nevaren šport, vendar … Več ko veš in znaš, bolj ko je obisk gora kontinuiran, bolj imaš stvari pod kontrolo. S pravim pristopom, nadgrajevanjem znanja in predvsem zmernostjo pri zastavljenih ciljih, lahko alpinizem postane relativno varen šport. Šport, ki lahko tebi in posredno tvojim bližjim ponudi veliko lepega, ne da bi karkoli odvzel.
Eden od najlepših trenutkov vzpona mi je vrnitev domov k tistim, ki jih imam rad, poln novih vtisov, spoznanj, predvsem pa z neverjetno voljo do življenja. Tura v hribih stvari postavi v perspektivo, vpliva na moj sistem vrednot, na odločtve, ki jih sprejemam v dolini. Pomeni gorivo, da sploh normalno funkcioniram.
Zadnje čase manj govorim o svojih dosežkih – dosežkih znotraj svojega močno omejenega dosega, da smo na jasnem. Rad se pohvalim prijateljem, delim fotko na fejsbuku, predvsem širšemu krogu družine pa jih že prav nerad omenjam. “Kje sem bil? Kam grem? Malo naokoli … ” Ugotovil sem že, kdo sprašuje, ker ga dejansko zanima in kdo vpraša le zato, da mi bo lahko ponudil pridigo o odgovornosti. Štorija o pometanju pred lastnim pragom običajno izostane. Slednja me pravzaprav niti ne zanima. Zato grem zadnje čase raje samo “Malo naokoli … ”
Sem pa vesel, da me razume edina oseba, ki me mora razumeti, v kolikor želim uresničevati svoje želje, cilje … sanje. Zaveda se, da se v gorah napaja tisti del mene, ki bi v mestu stradal ter počasi umiral. Ne sprašuje me butastega zakaj. In za to ji bom večno hvaležen.