7 dni - Carmen Leban: Bejž če uejdeš ... V začetku maja se odpravljajo v Nepal, kjer bo zrasla zdravstvena postaja, ki jo bodo v delo vpeljali upokojeni slovenski zdravniki.
»Če daš, si dvakrat bolj zadovoljen, kot če prejmeš,« pove človek, ki prostovoljno, skupaj s prijatelji, ki se združujejo v humanitarni skupini Bejž, če uejdeš (pojdi, če moreš), in s pomočjo donatorjev postavlja strehe nad glavo. Začeli so doma - v Sloveniji, potem pa akcijo razširili na Slonokoščeno obalo, Vietnam, Peru, Ugando in Kirgizijo. V začetku maja se odpravljajo v Nepal, kjer bo zrasla zdravstvena postaja, ki jo bodo v delo vpeljali upokojeni slovenski zdravniki.
Miran Žitko: "Sem predlagal, da bi kar direktno pomagali!"
Miran Žitko, idejni vodja neformalnega društva Bejž če uejdeš, je poln presenečenj. Navdušen pevec - tri leta je obiskoval ure solo petja - poje v kvintetu Sonček in Mešanem pevskem zboru v Postojni, je navdušen planinec, predvsem pa dobrodelnik, takoj pove, da mu brez podpore prijateljev in donatorjev ne bi uspelo zbrati denarja in postaviti že devetih streh. "Dobrodelnost je nekaj, kar da občutek, ki ga je težko opisati z besedami. To je nekaj, s čimer si polnim baterije, daje mi energijo za nove podvige. Počutim se drug človek in zadovoljstvo, ko spoznaš, da te podpira mnogo ljudi, predvsem pa domače okolje, je še toliko večje." V začetku lanskega decembra je na dobrodelni koncert v Pivki prišlo več kot 700 ljudi in nastopajoči so se odpovedali honorarju. "Vsako leto težje je dobiti sponzorje, zvesti pa ostajajo čisto preprosti ljudje, med katerimi je veliko takih, ki se s težavo prebijajo iz meseca v mesec," reče.
Dobrodelnost v Nepalu
Denar tokrat zbirajo za postavitev zdravstvene postaje v vasici Chylsa v Nepalu, ki je oddaljena 100 km od prestolnice Katmandu. Leži na nadmorski višini 2800 m, v njej pa se nahaja tibetansko begunsko taborišče, kjer so katastrofalne razmere. Do najbližjega zdravnika je kar štiri ure hoda. "Do vasi ne pelje cesta, zato bo potrebno material tri ure daleč znositi na ramenih, pri čemer nam bodo pomagali šerpe." Prva gradbena dela so že opravljena, saj so uporabili kar material stavbe, ki ni več služila namenu. Ko je vas prekrila snežna odeja, so se dela zaustavila, nadaljevala pa v tem mesecu. Trinajst slovenskih mojstrov, ki stroške letalskega prevoza in nastanitve plačajo iz svojega žepa, pa se na pot odpravlja sedmega maja.
"Začelo se je po naključju, idejo je dala država, ko sem tako kot ostali Slovenci prejel položnico za "posočnino" (prispevek za obnovo v potresu poškodovanih objektov v Posočju). Rekel sem si: znam marsikaj narediti, zakaj pa ne bi pomagal tudi s svojim delom," pove Žitko, ki je po poklicu lesni tehnik. Potem ko je štiri leta delal v podjetju Javor v Pivki, se je odločil, da gre na svoje in v domačem Gradcu ustanovil podjetje za izdelavo pohištva Masiva. Dobrodelno položnico je sicer plačal, a predlagal,da bi s prijatelji postavili streho v Drežniških Ravnah, sledili sta Čezsoča, Šempeter ter akciji v Ložah pri Vipavi in na Cerkljanskem. Potem so se odpravili v tujino - na Slonokoščeno obalo, v Peru, Vietnam, Ugando, Kirgizijo in - Nepal.
Na dosedanjih akcijah so mojstri sodelovali s slovenskimi misijonarji, tokrat pa so se povezali z budističnim menihom, ki živi v Sloveniji in upokojeno zdravnico Špelo Kristan, ki je bila pobudnica ideje za postavitev zdravstvenega doma v Nepalu. "Akcija, ki se pripravlja, se nekoliko razlikuje od drugih tudi po višini investicije. Običajno smo prispevali največ polovico vrednosti investicije v višini okoli 10 tisoč evrov, postavitev zdravstvenega doma, ki ga bomo financirali v celoti, pa bo veljala 22 tisoč evrov." Žitko upa, da jim bo uspelo zbrati potrebni denar. "Veseli smo vsakega posamičnega evra, saj ljudje prispevajo po svojih zmožnostih." Sredstva zbirajo na računu župnišča Pivka TRR : 90672 - 0000342762, s pripisom za Nepal.
Vse je improvizacija
Nikoli ne vedo točno, kam se podajajo in kaj jih čaka, saj so to države, kjer vladajo drugačne navade. "Vnaprej lahko predvidiš največ četrtino stvari, saj je situacija na terenu popolnoma drugačna. Denimo v Peruju, kamor smo pripotovali v torek, se je strokovnjak, ki bi moral razložiti, kako se namesti kritino, napovedal za soboto ali ponedeljek, mi pa smo imeli objekt pod streho, še preden se je prikazal. Zgodba zase je Uganda, kjer so nas domačini po več ur gledali, kako delamo in jim ni prišlo niti na misel, da bi nam priskočili na pomoč." Miran Žitko se dobro spominja, kako so v Ugandi poslali dva kolega v štiri kilometre oddaljeno vas po desko, ki so jo potrebovali za dokončanje del.
"Vrnila sta se čez približno šest ur, saj je domačinom žaganje deske pomenilo tako velik izziv, da je trajalo in trajalo. Problem je, ker domačini ne znajo poprijeti za delo in samo čakajo, da bodo drugi vse postorili namesto njih." Najbolje bi tako bilo v projekt vključiti tudi domačine, saj ti potem narejeno tudi bolj cenijo. "Letos bomo vzeli s seboj tudi orodje. Vsak izmed nas se bo zato odpovedal nekaj kilogramom osebne prtljage. V preteklih letih smo imeli veliko težav, ker nismo imeli potrebnega orodja. Ponosen sem, da vse tisto, kar smo zgradili, služi svojemu namenu, vse stavbe so v uporabi." Da se ukvarja s stvarmi, ki so mu všeč in sodeluje na dobrodelnih akcijah, ima velike zasluge tudi družina, ki mu stoji ob strani. "Žena Ema me razume in me je sprejela takšnega, kot sem. Če imaš nekoga rad, nimaš želje, da bi ga spremenil, saj potem to ni več človek, v katerega si se zaljubil. Sicer pa so tudi otroci že odrasli in z njimi ni več veliko dela," pove Miran Žitko.
Carmen Leban