Peter Rožič: Mineva 75 let od velikega snežnega plazu na pobočju Storžiča, ki je terjal devet mladih življenj.
Počasi stopam zadnje metre proti planini Jesenje. Le malo kdo jo danes še pozna po tem imenu. Bolj je znana po domu pod Storčičem, ki stoji le lučaj stran. Nekdaj je bilo tu več pastirskih stanov in zasebna Hvačmanova planinska koča, ki pa je koncem tridesetih let pogorela še danes pa so vidni temelji in napol zasuta klet. Obstal je le še Olipov stan, ki so ga po II. svetovni vojni uredili člani PD Tržič v začasno planinsko zavetišče do izgradnje planinskega doma. Nato je leta sameval, sedaj pa je že dolgo zasebna počitniška koča. Ko sem se v začetku sedemdesetih let, kot vsak mlad tržiški plezalski nadebudnež učil alpinistične abecede v ostenju Storžiča, so na planini Jesenje in tudi na višje ležeči planini Škarice (danes je popolnoma prerasla z gozdom) še pasli živino. Stara plana na najnižjem delu Škarjovega roba pa je bila že takrat zapuščena.
Po robu opuščenega pašnika nadaljujem po markirani poti proti Škarjevemu robu in v višini planine Škarice, kjer planinska pot zavije levo nadaljujem ob robu zasnežene grape naravnost navzgor. Namenjen sem do obeležja postavljenega v spomin devetim žrtvam plazu pred petinsedemdesetimi leti. Med hojo navkreber po usodni grapi razmišljam o dogodkih, ki jh poznam samo iz pripovedovanja starejših in prebiranja časopisnih člankov iz tistega časa.
Prav Hvačmanova koča je bila poleg planinskega doma na Kofcah priljubljeno izhodišče za mlade tržiške planinske in smučarske zanesenjake. Mladi fantje polni življenja so najrajši tekmovali in zdravo rivalstvo med posameznimi naselji Tržiča jih je k temu še spodbujalo. Najbolj zagreti so bili Fabrčani (današnje naselje Ravne nekdaj pa na Blekah). Ustanovili so smučarsko sekcijo pri PD in tudi svoje društvo Planina. Ob razpisu smučarske tekme pod Storžičem so bili trdno odločeni da morajo osvojiti pokal, kip smučarja zato je bilo ob kasnejši tragedij največ žrtev prav Fabrčanov.
Zima je bila leta 37 bolj skopa s snegom, kljub temu so v začetku marca izvedli tekmo na Kofcah, za velikonočne praznike pa je zapadla večja količina snega zato so bili mladeniči trdno odločeni da tekmo pod Storžičem morajo izpeljati.
Razpisano smučarsko tekmovanje
na velikonočni ponedeljek, 29. 3. 1937
Tržiška podružnica Slovenskega planinskega je razpisala za ponedeljek opovdne tekmovanje v smuku in zanj razpisala prehodno darilo. tekma naj bi se vršila na severni strani Storžiča in sicer bi bil start v višini okrog 1600 etrovm. Pobočje na tem delu je zelo strmo in ravno radi tega so Tržičani izbrali ta kraj za tekmovanje. nad tem pobočjem se nadaljujejo ravno tako strma korita, po katerih drve sedaj spomladi hude lavine. nevarnost lavin je bila včeraj tem večja, ker je na tem mestu še precej starega in zmrznjenega snega, na katerega je prav hudo naletaval novi sneg. Ta sneg je na stari zmrznjeni podlagi spodrsoval, ter so na ta način nastajale večje in manjše lavine. (Slovenec, 30. marca1937)
Svarila izkušenih domačinov in opozorila organizatorj PD Tržič , da ne more prevzeti odgovornosti so zalegla samo toliko, da so traso tekme spremenili. Prestavili so jo v območje današnje poti na Škarjev rob z startom na Naglnovih čereh. Tekmovalci so se podali na start, toda zardi neizkušenosti in prevelike vneme so nekje na višini 1400 metrov namesto proti planini Škarice zavili naravnost po grapi navzgor. To je bilo najverjetneje usodno saj ta grapa tvori nekakšen odvodni kanal za plazove iz celega zgornjega predela Škarjevega roba. Tik pod Nagelnovimi čermi je prvo skupino devetih zajel plaz. Rešil se je samo Avgust Primožič, ki je obvisel na od snega pripognjenem drevesu. Ko je druga skupina pohitela po grapi na pomoč se je utrgal še en plaz in jih zasul. Prvi izmed njih je bil deveta žrtev še nekaj pa je bilo poškodovanih.
Reševanje je steklo
To sta opazovala tudi dva njihova tovariša, ki ju plaz ni več dosegel. pohitela sta nazaj an kraj, kjer so bili zbrani organizatorji tekmovanja. Oni so sicer videli plaz čuli so piš, vendar pa jim to ni vzbudilo nobenega suma. Groza pa se jih je prijela, ko jim je Valjavec Jože pritekel povedat, kaj se je zgodilo. Organizatorji so takoj pohiteli k plazu, dočim so poslali smučarja Roka Kramarja v dolino v Lom, da obvesti gasilce in tržiške reševalce.
Smučar, ki je odhitel v dolino, je najprej prinesel žalostno vest v Zgornj Lom. Tamkajšnji gasilski poveljnik je takoj pozval vse gasilce iz Loma na reševanje, 11 jih je z njim vred odšlo v hrib. Takoj je Kramar ponesel vest v Tržič, kjer so oznanile vest tovarniške sirene. Na mah je bil pokonci ves Tržič, ljudje so se zbirali na trgu in kmalu je šla od ust do ust žalostna vest o katastrofi na Storžiču. Razburjenje je bilo veliko, tem večje, ker prvi hip še niso vedeli, kdo je ostal pod snegom svojci so se bali za svoje..
Kmalu za tuljenjem siren se je začul tudi gasilski rog. Gasilcem sta se pridružila takoj še oba tržiška zdravnika dr. Pance in dr. Premru z orožniki in županom g. Majeršičem... (Gorenjec, 3. aprila 1937)
V torek 30.marca so se domačim reševaljcem pridružili še Jeseniški in Ljubljanski pod vodstvom Joža Čopa, dr. Bogdana Breclja in petdeset vojakov škofjeloškega planinskega polka. Naporno iskanje pogrešanih je trajalo štirinajst dni. Ti tragični dogodki so bili tudi glavni povod, da se je še v istem letu ustanovil pri tržiškem planinskem društvu reševalni odsek pod vodstvom edinega preživelega iz prve skupine Avgusta Primožiča.
Spominsko obeležje
V jeseni istega leta so na pobočju pod Škarjevim robom v spomin žrtvam postavili spomenik. Ploščo z imeni preminulih na kamnitem podstavku in železen križ. Čas in snežni plazovi tudi spomeniku niso prizanašali, križ so odnesli plazovi, podstavek je počasi najedal zob časa, steze so se zarasle in le nekaj najbližjih sorodnikov in predvsem starejših domačih alpinistov in reševalcevje je vedelo zanj in ga obiskovalo.
V letu 1999 smo Tržiški gorski reševalci dobili v hrambo takratni prehodni pokal, kip smučarja. Pred sedemdeset letnico svojega delovanja, ki je tesno povezana z temi dogodki pa smo čutili moralno obvezo, da tudi spominsko obeležje rešimo propada zato smo ga temelito obnovili in očistili pot do njega.
Ostal je sam
Kljub veliki časovni odmaknjenosti dogodkov pa nekomu ta obletnica gotovo veliko pomeni. Enaindevedeset letni Janez Mally je edini še živeči iz skupine takratnih tekmovalcev. Kljub poškodbam po glavi jo je takrat srečno odnesel. Smučanju je ostal zvest celo življenje, še pred nekaj leti je bil stalni gost Zelenice.V nedavnem pogovoru mi je dejal, da 29. marca namerava priti pod Storžič. V gozdičku na planini Jesenje je na veliki skali skupinsko obeležje vseh Storžiških žrtev tudi negovih takratnih sotrpiov. Z malo žalostnim prizvokom pa je še dodal, da zaradi težav z nogami letošnjo zimo ni mogel nič šmučat.
Malo posedim pri spomeniku nato pa se odpravim v dolino z mislijo: Vsak, ki ga bo pot zanesla tod mimo, naj se za trenutek spomni mladih fantov in moža, ki so v svoji, morda tudi malo neprevidni ljubezni do bele opojnosti, pustili mlada življenja v nedrih v belo odetega Storžiča na sončni velikonočni ponedeljek davnega leta 1937.
 |
Dokumenti časa
 |
Sveže gomile
|