Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Najnevarnejše gore na svetu

nedelja, 18. marec 2012, ob 09:53, Boris Kumer, ogledov: 6102

DnevnikZelo subjektivne ocene o najbolj nevarnih gorah ponujajo spletne strani z vseh koncev sveta. Nekateri ocenjujejo smrtnost, drugi težavnost vzponov, spet tretji višino in četrti, koliko dni odprava traja.

V uredništvu smo se odločili, da pregledamo najbolj kredibilne alpinistične in kakopak tudi ekstremne športne strani, da bi našli pravo resnico. V vsakem primeru večina gora in vzponov, ki jih bomo pregledali, ne spada v kategorijo pomladanskega pohodništva, čeprav so ravno ob vznožjih navadno zelo lepe pohodniške ali trekerske poti. Predvsem v Himalaji, kjer so gore najvišje in navadno najnevarnejše, se je pravo osvajanje začelo v petdesetih letih.

Prva jugoslovanska odprava je v Himalajo, na indijski Trisul (7120 metrov), krenila že leta 1960, v sedemdesetih pa so jugoslovanske odprave s skoraj izključno našimi alpinisti začele redno osvajati osemtisočake. Naši himalajci so najprej osvojili večino pomembnih vrhov, potem pa so začeli iskati svoje cilje. Tomaž Humar, Viki Grošelj, Davo Karničar in Pavle Kozjek so med tistimi, ki jih tuji pisani viri zaradi ekstremnih in samosvojih podvigov največkrat omenjajo.

Anapurna

Anapurna je pravzaprav sklop visokih planinskih vrhov v Himalaji, med katerimi je najvišji Anapurna I, ki ima 8091 metrov. Po nekaterih podatkih naj bi gora zahtevala kar 40 odstotkov vseh, ki jo poskušajo osvojiti, predvsem zaradi velikih plazov. Sicer pa sta najvišji vrh v Anapurni prva dosegla leta 1950 Francoza Maurice Herzog in Louis Lechenal. Slovenci - brata Karničar in Tomaž Humar - so vrh osvojili leta 1995, med največje podvige vseh časov pa šteje samostojni vzpon Tomaža Humarja iz leta 2007.

Nanga Parbat

8126 metrov visoka gora nam bo ostala v spominu predvsem zaradi uspešnega reševanja Tomaža Humarja. Mojster, ki je ostal ujet nekje na 6000 metrih, velja za enega redkih, ki so ga rešili s takšne višine. Sicer pa gre, številk niti ne omenjajo, za goro, na kateri naj bi umrlo največ himalajcev, odtod tudi ime Morilska gora. Ekspedicija bratov Reinholda in Günterja Messnerja se je leta 1970 končala s smrtjo slednjega, leta 2008 pa so po tej ekspediciji posneli film z naslovom Nanga Parbat. Mimogrede, vrh je leta 1953 prvi osvojil Avstrijec Hermann Buhl, leta 1990 pa je prišla na vrh Marija Frantar.

Siula Grande

Gre za 6344 metrov visoko goro v perujskih Andih, ki ima ob sebi še nekaj metrov nižjega dvojčka Siula Chico. Čeprav so Siulo že v tridesetih osvojili Avstrijci, pa se za pravi vzpon na goro, ki ponuja na tisoče možnosti, šteje tisti iz leta 1985 Joea Simpsona in Simona Yatesa, ki sta bolj o sestopu (komaj sta preživela) kot o vzponu napisala uspešnico, po kateri so posneli film. Mimogrede, med sedmimi smermi osvojitve Siule Grande, ki jih štejejo, je pomembna severovzhodna, ki sta jo prva leta 2002 preplezala Marjan Kovač in Pavle Kozjek.

K2

8611 metrov visoko, drugo največjo goro na svetu na meji med Pakistanom in Kitajsko je leta 1954 prva osvojila italijanska odprava. Vsi vzponi na K2 se opravljajo s pakistanske strani, kjer so tudi bazni tabori. Vzponi so izredno težki zaradi večdnevnih neviht ter izjemno težkega in strmega terena. Zanimivo je, da na K2 še ni uspel noben zimski vzpon. Po neuradnih podatkih pa ima gora skoraj 20-odstotno smrtnost himalajcev. Leta 1993 je med sestopom na gori umrl naš alpinist Boštjan Kekec.

Kangčenzenga

Tretja najvišja gora na svetu (8586 metrov), na meji med Indijo in Nepalom, je sestavljena iz petih vrhov in je do leta 1852 veljala za najvišjo na svetu, potem pa so natančni Angleži stvari še enkrat izmerili. Kot prva je goro osvojila britanska posadka leta 1955. Zaradi verovanja, da je vrh planine sveti kraj, so se ustavili tik pod vrhom in tudi zdaj večina alpinistov spoštuje to tradicijo. Smrtnost obiskovalcev te gore naj bi bila kar 22-odstotna, leta 1991 pa sta na gori zdrsnila tudi Marija Frantar in Jože Rozman.

Matterhorn

Mnogi viri in statistike govorijo, da je najbolj nevarna gora v Evropi Eiger, ampak večina se vseeno strinja, da je najbolj smrtonosna Matterhorn oziroma Monte Cervino na meji med Švico in Avstrijo. 4478 metrov visoka gora specifične strme oblike, z izjemno težko severno steno, naj bi od prvega vzpona leta 1865 pa do danes zahtevala že več kot petsto življenj. Zelo znan je prvi uspešni vzpon, ko so ob sestopu življenje izgubili štirje plezalci.

Everest

Najvišja gora na svetu, zanimivo, ni med najbolj nevarnimi. Ameriške spletne statistike štejejo, da se med vzponom ali sestopom z gore smrtno poškoduje nekaj več kot 4 odstotke planincev. Prva sta na "mater vesolja" leta 1953 priplezala Novozelandec Edmund Hillary in šerpa Tenzing Norgay. Trinajstega maja 1979 pa sta bila na Everestu prva Slovenca (in Jugoslovana), Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj. Leta 2000 se je z najvišje gore na svetu na smučeh z vrha do baznega tabora spustil Davo Karničar.

Mount Washington

Razmeroma nizka planina (1917 metrov) si je svoj sloves pridobila zaradi ekstremnih vremenskih razmer, malo pa tudi zato, ker spletni ponudniki potrebujejo ameriško tržišče, ki nima ne Himalaje ne Andov in ne Alp. Goro so prvič osvojili že davnega leta 1642. V moderni zgodovini se v teh krajih dogaja bolj pohodništvo kot ekstremni alpinizem. Pozimi namerijo celo minus 45 stopinj. V zimskih mesecih pa celo 20 dni na mesec sneži. Največja hitrost vetra doslej: 372 km/h. Največ žrtev zahtevajo plazovi.

Denali

Gora, znana tudi kot McKinley, je s 6196 metri najvišja na Aljaski in kakopak v ZDA. Leta 1913 jo je osvojila štiričlanska ameriško-britanska odprava. Po nekaterih podatkih naj bi v različnih poskusih osvojitve vrha od tistih časov umrlo okoli sto gornikov, druge številke pa pravijo, da vrh doseže samo 58 odstotkov vseh alpinistov. Jasno, gre za ekstremne vremenske razmere. Najnižja izmerjena temperatura na gori je bila 1. decembra 2003 (minus 59 stopinj Celzija), zaradi vetra, ki je pihal, pa je bil dan prej "realfeel" kar minus 83 stopinj. Slovenci? Viki Grošelj je z gore smučal.

Fudži

Najvišjo, 3778 metrov visoko japonsko goro Fudži je neznani menih osvojil že davnega leta 663. Kljub temu da gre v modernih časih na goro letno okoli 300.000 ljudi, pa so stvari lahko zelo komplicirane, še posebej če se plezalci ne držijo terminov. Od junija do septembra je gora "varna", zaradi nekaterih odmevnih smrtnih primerov pa odsvetujejo zimske vzpone. Plezanje na goro traja le nekaj ur, mnogi pa gredo na vrh ponoči, da bi lahko zjutraj opazovali sončni vzhod. Mimogrede, vulkan na gori je nazadnje bruhal leta 1707.

Komentiraj (2):

Andrej Kecman, nedelja, 18. marec 2012, ob 18:44

Pri omembah vzponov v Anapurni prepogosto pozabljamo vzpon Slavca Svetičiča v Z steni.

Peter Mežnar, torek, 20. marec 2012, ob 10:09

Pa če že pišejo o najbolj nevarnih gorah v tem kontekstu gotovo sodi odprava Slavca in Frančka v južno steno Anapurne. Ne vem, zakaj se je na spisku znašla Siula, ki gotovo ni najbolj nevarna, mogoče razvpita, a če se je že in če naštevajo vzpone, bi lahko omenili navezo Jošt, Mlinar Žerovnik in Aritza. Skratka članek, ki v naslovu obljublja nekaj, piše drugo in še to površno in vzponom pridaja pridevnike, ki so 'kr' neki'!
Pa ko bi bilo to samo pri tako nepomembni zadevi kot je alpinizem, bi se še smejal, pa je enako pri veliko bolj usodnih temah!

eXTReMe Tracker