Iz časa/Ljubljanski časnik (1850) - Planjavski: Na znožju sivega Grintovca je stala nekdaj bela cerkvica svete Katarine.
Sveta Katarina je pomočnica za modro glavo, torej se je tudi res prizadevala, v soseskah, katera je njo za pomočnico izvolila, prav prebrisane glavice za uk, za vsako delo in posebno za kupčijo si izrediti. In tudi res so v njeni soseski šembrano modri možje živeli, ki so daleč okoli svet, ljudi in obrtnijo kaj dobro poznali, in clo v morske Benedke kupčevali. Ženske so med vsemi Gorenkami narboljši sirovo maslo narediti razumele in zraven so tudi mnogo zdravilnih želiš poznale, tako da so iz Krajnskega in Koroškega bolniki le k njim se zdraviti hodili. Tačas so varovanci svete Katarine le bolj studenčno vodo in zlo malo vina pili. Pa kmalo so začeli, mende jih je sam hudoba tak zapeljal, preveč vince piti.
Bolj ko so ga pili, bolj se jim je pritegovalo, bolj ko so ga pili, bolj so razum pogubovali in bolj je sveta Katarina žalovala, ter se v svoje zagrinjalo zakrivala. Soseščani so ta čudež pač vidili, pa so vince le bolj ljubili, ko svojo pomočnico, kteri so pijanci včasih še zlo zabavljali. Zato je sveta Katarina sklenila z cerkvico vred jih zapustiti in zraven jih z vodo, ktero so tak sovražili, popolnama napojiti.
Enkrat, ko je ravno več pijančkov in pijank pred cerkvijo stalo, in sveto Katarino preklinjevalo — kar med bliskom in gromom se razpoči nad njimi černi oblak in kot bi milijon studencov iz nebes spustil, dežuje in lije, da se je v treh urah dolina v jezero spreobernila. Kot je o vesolnim potopu voda Noetovo barko vzdignila in po valovih nesla, tak zdaj belo cerkvico globoka voda vzdigne in naprej po šumečih valovih nese v pljanjavo Gorensko. Tam se začne razprostovati in bi bila brez vsmiljenja vso ravnoto pogernila od Grintovca not do Šmarne gore, ako bi ne bila blizo Srednje vasi vštric cerkve svetega Štefana neko široko strašno brezdno, kamor vunder rujavi valovi pohohvajo. Tako se pod Srednjo vasjo veliko podzemeljsko jezero napravi, v kterem se velikanski somi in druge hude živali zarede. Ti zmaji bi pač radi na beli dan priplavali, pa cerkev svete Katarine se ravno nad tistim brezdnom ustavi in ga zavota.
Večkrat še zdaj šlišijo ženice tamkej čudno podzemeljsko šumenje, to je grom jezernih valov, kteri bi radi persteno skorjo prederli in z svojimi hudimi živali vred na beli dan planili. Al tega jim nikdar pred mogoče ne bo kot o sodnem dnevu. Tačas pa bo tak močen izvirk kot sedem Sav vkup perst kviško vzdigniti in proti nebesam švignili. Pri storjeni lukni bo tedaj celo jezero vunkej vrelo in čudne zmaje vun metalo in s tako silo, da bo verhove sivega Grintovca do belega opralo. Kdor bo to vidil, naj pa le na kolena pade in kes obudi, kjer bo še tisti dan zanj zadnji na zemlji in zadnji za zemljo.
Planjavski
Ljubljanski časnik, 31. gruden1850