Jutro (1932) - Arnošt Brilej: Letos je zgodnja Velika noč in zakasnela zima pokrila polja in gore.
Druga leta hodimo v tem času že po kopnih Dolomitih okrog Škofje Loke in Polhovega Gradca, nabiramo beli teloh in rdeče resje na skalah, stikamo za noricami okrog Vrhnike in Horjula ali pa se sončimo v zasavskih hribih.
Najraje pa mi v zgodnji pomladi uhaja pogled na Krim in misel se prepogosto ustavlja v Vrbici, prijetnem počivališču sredi Iške soteske. Med Krimom in Mokrecem, ki je čez glavo pogreznjen v stoletne gozdove in le na vzhodni strani kaže svoja skalovita rebra, je zarezana globoka Iška soteska, ki so jo nekateri Ljubljančani krstili za Iški Vintgar. Domačini ne poznajo tega nelepega imena in nazivljejo to ozko, od navpičnih sten omejeno globel Iško po potoku, ki si je v napornem tisočletnem delu izdolbel in izgrebel svojo strugo in prehod med visokimi krimskimi gorami.
Od Iga dalje vodi ob desnem bregu Iške kolovoz skozi Iško vas in Malo vas, od tu naprej pa se gore zbližajo in utesne vodo in pot; prva se divje peneč in rohneč zvija in gnete skozi tesneč; kolovoz pa se zoži v skromno stezico, ki si, vsa skalovita in nebogljena, trudoma krči svoj bore prostor skozi grmovje in čez kamnita pobočja, pogleda tu pa tam čez peščene obronke v globoke tajnostne tolmune, pa se zgrozi in umakne v goščavo; končno pa zapusti vodo, se vzpne visoko gori v bukove gozde pod pečinami Mokreca in se na drugi strani spusti doli v — Vrbico.
Vrbica je zatočišče mojih misli, kadar me davi mesto s svojim meglenim vzduhom ... Ozka brv drži tam čez Iško; onstran brvi klije mehka trava, in vabi k počitku. Tam se zlekneš v pomladnem soncu in se za strmiš v nebo. Iška žubori in pripoveduje svoje vesele in žalostna zgodbe: o temnih gozdovih ped Ravnikom in Lušarjem, o silnih, romantičnih skalah pod Krvavo pečjo in številnih žagah in mlinih, ki nalagajo trdo delo njeni mladi, neugnani sili. Za hrbtom se peni in šumi mladostno razigrana Zala; vsa je živa, nemirna, poskočna. Pravkar je zmagovito predrla skalovito ožino in se med navpičnimi stolpi skozi naravna vrata zagnala Iški v naročje. Beli in rožnati repuh sta razstavita svoje čokate cvete v mokro zemljo ob vodi. Na vlažnih skalah love rumenolisaste mastnice neprevidne žuželke in mušice na svoje sluzaste, s sladkim medom prevlečene liste.
Onkraj vode na mokrem skalovju pa teši oko in srce bledomodra kranjska primula, najlepša roža Iške soteske. V Vrbici je mirno in samotno. Tu in tam pride mimo domačin, ki je namenjen na Osredek, Krvavo peč ali Rakitno; začuden te sprašuje kaj iščeš v teh hribih in nejeverno zmaje z glavo, če mu poveš, da je tu lepo in prijetno.
Iz Vrbice grem rad na Rakitno. Dve poti poznam tja gori; obe sta strmi, obe užitka polni za pešca, ki se ne straši potu in truda. V napetih vijugah stremi ozka steza kvišku med čudnolikimi skalami, ki tvorijo tu okno, piramido, tam predstavljajo ostro zarisan človeški profil; vse te skale so na videz rahlo prislonjene na peščeno zemljo, da vsak hip pričakuješ, kako bodo zagrmeli bolvani nizdol in te pokopali pod seboj. Pokrajina ima malone velegotski značaj. Na vrhu Kozine, kakor imenujejo Uščani to smelo hribovsko stezo, se skrivajo naši plahi znanci iz visokih Alp — gamzi, če hodiš prav oprezno po teh krajih, zlasti po Kozini, v divjem skalevju pod Krvavo pečj o in mogočnimi skalnimi utrdbami med Krvavo pečjo in Vrbico jih baje lahko opaziš. Domačini pravijo, da jih je še okrog dvajset v teh krajih. Jaz moram kar po pravici priznati, da nisem še nikoli nobenega opazil, dasi me pogosto zanese korak v ta lepi svet. Morda zato, ker še nikdar nisem bil sam v njihovem kraljestvu in našo družbo začutili mnogo preje nego jih je moglo opaziti oko. Toda če gledaš divje samotne kraje, razkrivaš neslutena skrivališča v razsekanem svetu in nedostopne prašume, ki obkrožajo skalne pustinje, ti postane navzočnost gamzov v teh krajih verjetna.
Na planoti zgoraj stopi steza v šumo in iz nje na strmo, travnato pobočje, kjer samujeta, daleč vsaksebi, dve kmetiji. To je Ustje. Uščani so tihi, vase pogreznjeni ljudje; daleč imajo v šolo in v cerkev, samota, prepadne skale in strmi pašniki jim delajo skromno tovarišijo. Iz Ustja nas pelje širok kolovoz, malone cesta skozi goste, globoke gozdove lepo po ravnem na Rakitno.
Pljuča in noge se oddahnejo na planem svetu; hodeč med mogočnimi smrekami, častitljivimi veterani se naglo približaš cilju; pot se prekobali čez par pašnikov, ki so vsa bela telohovih cvetov in že pokaže v dolini Rakitna svoje prijazno lice. Rakitna, vas Metuzalemov, ki jo rede ogromni gozdovi okolice in kjer se ljudje do devetdesetega leta in dlje ne zmenijo za smrt, tako trdni in zdravi so v tem čistem gorskem zraku. če si pa junak in se ne bojiš neuhojenih potov, si boš iz Vrbice izbral drugo smer preti Rakitni. Na zahodni strani, med Zalo in Rakitniškim potokom, se vzpenja smel gorski hrbet malone navpično proti nebu. Gosto drevje in pečine mu pokrivajo boke. Tja notri se zarini s svežim pogumom. Korak drči v strmini, šopi trave ostajajo v rokah, včasih moraš plezati v skale na drevo in z drevesa na pečino; zgoraj se ustaviš na obronku in pogled ti zdrkne skoraj navpično navzdol.
Tam, globoko pod teboj, družita Iška in Zala svoje zelenomodre vode; nasproti, na severni strani pa si krči Kozina svojo nevidno pot čez prepadne stene proti Ustju.
Ko se oddahneš, prevališ še tri ali štiri travnate hrbte, se dvigneš počez čez strmi travnik navzgor in obstojiš pred veliko Zakotarjevo kmetijo.
Spomladi, ko je ves hrib okrog Zakotkarja odet v belo cvetje sadnega drevja, je to obširno posestvo prekrasen kos sveta, kjer se rad pomudiš in pogovoriš z lastnikom, ki ti s ponosom razkaže svoje obširno kraljestvo. Od Zakotkarja do Rakitne slediš zložnemu kolovozu, ki se lagodno ovija okrog gorskih pašnikov, se tu in tam pogrezne v globačo in te obrazglednih pobočjih v kratkem pripelje v Rakitno.
V osrčje najbolj divje pokrajine za Krimom pa te vodi tretji izstop iz Vrbice, graščinska ali grofovska steza. Kakor vsa ta pota, ki se vzpenjajo iz Vrbice kvišku proti planoti, je tudi ta spočetka nevidna. Spomladi prekriva nje skromne sledove spodaj pri vodi gosta rumena trava, ki še od lani krije strmo pobočje. Malo višje v brdu postane steza izrazitejša; v velikih lokih se ovija okrog številnih rebri, se zajeda v strma ledja Velikega Molinka, vrača v ovinku nazaj malone na isto točko in izgine v travi pod gozdom. Studenec izvira med razpadlimi debli; tu postaneš za hip in premišljuješ in gledaš, kje in kako in kam naj kreneš. Petdeset korakov višje gori pa že zopet naletiš na stezo, ki nadaljuje svojo zamudno in vijugasto smer. Začetkom aprila silijo tu prve ruki spominjajo na propeler aeroplana. Ko motriš te pomladne rože in počasi hodiš po graščinski stezi, nikarte ne pozabi ozreti se gori v višave. Tam se vrstijo skala pri skali: silne utrdbe narave, v pečine zakleti gozdovi, samujejo med gostim drevjem, spomeniki in priče prasil, ki so klesale in oblikovale zemljo ... Na drugi strani hite strma pobočja v globel, kjer si Iška trudoma krči svojo pot.
Tako hodiš, in gledaš in naglo ti mine čas. Na ravnici pod hribom čepi gruča čednih hiš, visoko na griču nad njimi samuje cerkev — Krvava peč. Pod vasjo pada svet v navpičnem, razbrazdanem skalovju navzdol v Iško. To so tiste pečine, preko katerih so se v turških časih strmoglav pognale krvavopeške dekleta, da v smrti rešijo svojo čast pred poželjivimi muslimani; pečine, tako pravijo ljudje, so ohranile krvavo sled in spomin na te žrtve.
V Krvavi peči je pa sicer doma vesel in poskočen narod, ko korakaš ob nedeljah skozi vas, doni iz hiš petje in glasno vriska harmonika; in dekleta ki so zale kot oni potok v Vrbici. Se prav rade sučejo v plesu; enkrat sem jih gledal tako dolgo, da me je potem noč lovila pod Rakitno.
Tako je torej v Vrbici in v Iški in v tistih hribih tam naokoli. Ko prideš prvič tujec v teh krajih, do Vrbice in postojiš na brvi, se zaman oziraš po izhodu iz te soteske. Skale, prepadi pragozdovi na vseh straneh. Polagoma ti Vrbica razkrije svoje dostope in izhode. Vedno bolj pogosto moraš prihajati v vas in nenadoma začutiš, da te je vsega prevzela s svojo tiho lepoto. Vedno dalje posedaš ob sotočju Iške in Zale poslušaš mične zgodbe, ki jih pripovedujeta živa potoka in občuduješ modri cvet kranjske primule, najlepše rože v Iški soteski.
Dr. A. B.
Jutro, 26. marec 1932