Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Čustva je treba izklopiti,

sobota, 3. marec 2012, ob 05:29, Boris Kumer, ogledov: 2721

Dnevnik - : ...  a od vsake reševalne akcije nekaj ostane v tebi

Pogovor: Janez Brojan mlajši dobitnik najvišjega priznanja za življenjsko delo v gorski reševalni službi

Mojstrana - Janez Brojan mlajši je član Gorske reševalne službe Mojstrana že vse od leta 1963 in je najstarejši še aktivni gorski reševalec pri nas. Nekdanji aktivni alpinist, pri svojih 65 letih pa še vedno aktivni gorski reševalec letalec, ki vsako zimo opravi vsaj 60 turnih smuk in poleti prepleza vsaj dve plezalni smeri, ne zna natančno pojasniti, zakaj se že 49 let vestno kot prostovoljec odziva na klice v sili.
Pravi, da ima to v sebi in je to način življenja ter se pri tem potreplja po srcu. Zagotovo je njegovo pot zaznamovala tudi družinska tradicija, saj je že v rani mladosti začel stopati po stopinjah očeta, znanega alpinista in ustanovitelja gorske reševalne službe v Mojstrani, Janeza Brojana starejšega.

Gorski reševalni službi (GRS) ste se priključili s 16 leti in pri njej vztrajate še danes. Nazadnje ste bili pred nekaj tedni na reševalni akciji v Črni gori.

Da in Črnogorci so bili še pa še zadovoljni, prvič, zato ker smo se Slovenci kot prvi odzvali na pomoč, drugič pa zato, ker smo naredili še več od pričakovanega. Slovenska vlada nas je poslala na pomoč v primeru kakršne koli nesreče, ampak s helikopterjem smo v odročne kraje, odrezane od sveta, prepeljali skoraj tri tone hrane in zdravil. Vmes smo izvedli še tri reševalne akcije; v bolnišnično oskrbo smo prepeljali enega težkega bolnika in dva dni starega dojenčka z materjo, na varno pa smo spravili tudi neko ostarelo ženico, ki se ji je pod težo snega prelomila streha na hiši.

So ljudje kaj čudno pogledali, ko so zaslišali slovenske glasove?

Bili so neverjetno dobro informirani in ko smo se iz helikopterja spustili do njih, so že vedeli, da so prišli Slovenci. Sprejeli so nas z odprtimi rokami, nam ponujali vse, od žganja do drugih stvari, samo da bi se malo zahvalili. Tudi ta ostarela ženica, ko sem jo v helikopterju posadil na svoj stol, je vsa sključena najprej začela odpirati svojo denarnico in iz nje vleči neke papirje, da so leteli po tleh. Ko smo ji jih pomagali pospraviti nazaj, je spet odprla denarnico in na koncu iz nje potegnila deset evrov ter nam jih hotela dati. To so bili zares čustveni prizori (dobi solzne oči).

Je tudi klasično reševanje v gorah tako čustveno nabito?

Ne tako zelo. Tudi v hribih, sploh če je smrtna žrtev kakšen otrok, vedno nekaj ostane v tebi, ampak na splošno je treba v reševalni akciji čustva izklopiti. Rečeš si, gotovo ga je ponesrečenec nekje polomil. V nasprotnem primeru bi gotovo sledile posledice. Morda pa je bila moja bolezen posledica tega. Doživel sem čez 100 smrtnih primerov in reševal ogromno težko poškodovanih, to se nabira v tebi, čeprav poskušaš izklopiti čustva, narediti svoje in se sprostiti, ko prideš v dolino. Po reševalni akciji praviloma takoj sledi debata o primeru, pri čemer nobeno reševanje ni enako drugemu.

Namesto psihologa torej pomenek med reševalci?

Seveda, vsako akcijo takoj, ko pridemo domov, bolj ali manj analiziramo, včasih v nekaj besedah, včasih pa je akcije konec v eni uri, a mi pridemo domov po štirih urah. Pa ne, da bi kje popivali, ampak se res o vsem pomenimo.

Ste sami kdaj potrebovali pomoč gorskih reševalcev?

Ne, se mi je pa kot vodji reševalne akcije zgodila težka nesreča, ko je pri reševanju ponesrečenca enega mojih najboljših prijateljev zasul plaz.

Verjetno greste v vsako reševalno akcijo z zavedanjem, da se lahko tudi vam pri tem kaj zgodi?

Hoja po hribih je nevarna, reševanje pa je vsaj še eno stopnjo nevarnejše. Ampak vedno gremo v reševalno akcijo z namenom čim prej priti do ponesrečenca, ga oskrbeti in v čim krajšem času prepeljati v dolino oziroma bolnišnično oskrbo. Zavedamo se, da je vsako reševanje lahko za nas reševalce usodno, ampak takrat to odmislimo, saj sicer ne bi mogli delati.

Kaj pa vas žene k reševanju?

Neka notranja sila, želja po pomoči človeku. Enostavno ne znam povedati, ampak ko zazvoni telefon, pade vse in greš. Zdaj skoraj polovico reševalnih akcij opravimo s helikopterjem, ki je resda vezan na vremenske razmere, ampak akcije danes zato potekajo hitreje, kar je za ponesrečenca bistveno. Ta manj trpi, transport do bolnišnice oziroma v dolino je hitrejši, pa tudi reševalci pridejo do ponesrečenca spočiti. Včasih je trajalo tudi pet, šest ur, da smo reševalci z vso tisto težko opremo prišli do ponesrečenca, a garaško delo se je takrat za nas šele začelo.

Gorska reševalna služba temelji na prostovoljcih, to ste že ves čas tudi vi, a vsake toliko je slišati, da morajo reševalci sami poskrbeti in zbrati denar celo za reševalno opremo.

To velja v narekovajih oziroma tam, kjer je reševalcev preveč. Država poskrbi za skupno, osebno in zaščitno reševalno opremo za normativno število 430 gorskih reševalcev, ki so razdeljeni po postajah po Sloveniji. Tista postaja, ki ima največ dela, dobi tudi največ državnega denarja, saj se tam obrabi oziroma uniči največ opreme.

Torej država dobro skrbi za vas.

Da, mislim, da skrbi, da smo sodobno opremljeni tako s skupno kot z osebno in zaščitno opremo. Se pa spomnim, da smo v 80. letih dobili denarja za en čevelj na leto. Če si potreboval nove čevlje, ti je enega plačala reševalna postaja, za drugega si pa založil sam.

Gorski reševalec ste že 49 let, od tega ste bili 26 let načelnik GRS v Mojstrani. Omenili ste, da je v tem času država poskrbela za boljšo opremo reševalcev, reševanje je hitrejše. Kaj pa reševalci, so se ti od vaših začetkov do danes kaj spremenili?

O tem ne bi govoril. Lahko pa rečem, da imamo v Mojstrani srečo in doslej še nikoli nismo imeli težav s pridobivanjem mladih članov GRS. A na splošno se povprečna starost gorskih reševalcev v Sloveniji zelo dviguje.

Vi ste sodelovali v več kot 700 reševalnih akcijah, od tega ste jih več kot polovico vodili. Zdi se, da ste si vedno vzeli čas za pomoč.

Vedno. Imel sem srečo, da sem delal v takšni službi, kjer zaradi moje odsotnosti delovni procesi običajno niso stali in sem lahko svojo odsotnost kasneje nadoknadil, vedno pa sem imel tudi razumevajočega šefa. Praktično 10 let sem se v službo vozil z nahrbtnikom in vso potrebno opremo za reševanje v avtu, da sem lahko kadar koli takoj odšel na reševalno akcijo in po njej nazaj v službo. Dokler se bom fizično in psihično čutil sposobnega, bom z veseljem vedno sodeloval pri reševanjih.

Ste letošnji dobitnik kipca Civilne zaščite, najvišjega priznanja, ki sta vam ga za življenjsko delo na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami včeraj, ob mednarodnem dnevu civilne zaščite, na slovesnosti na Brdu pri Kranju podelila poveljnik civilne zaščite Miran Bogataj in generalni direktor Uprave RS za zaščito in reševanje Darko But. Kaj vam to priznanje pomeni?

Ko sem izvedel, da bom dobil kipec, sem ostal brez besed, niti približno ga nisem pričakoval. Predstavlja pa zame eno ogromno zahvalo in mi sporoča, da ljudje opazijo tiste, ki delamo in ki smo kar velik del življenja posvetili temu.

Oznake: GRS
eXTReMe Tracker