Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Novo leto in planinci

petek, 1. januar 1932, ob 19:39, Boris Štupar, ogledov: 874

Jutro (1932) - Josip Vandot: Kranjska gora. 29. december 1932

Človek bi mislil da je božiča konec radovanjem sv. Štefana in tepežkanjem nedolžnih otročičev, blodečih s polnimi malhami po bližnji in daljni okolici in z milim glasom prosečih za pomoč proti revščini, ki jih z ljubeznijo čaka doma pod bornim krovom. Po svetu so pozabljene že vse sladkosti in trpkosti božičnih praznikov.
A pri nas traja božično razpoloženje nezmanjšano še dalje in dalje, preko novega leta, do treh kraljev, ko se v kotu nad jaslicami posveti betlehemska zvezda in trije kralji stopijo naravnost v hlevec in po hiši zadiši vonj kadila kakor na sam sveti večer.

Novo leto zdrkne brez pomena v večnost, njegova važnost v človeškem življenju nima pri naših planincih nobenega pomena kakor drugod. V planinah je bilo leto zaključeno že jeseni, ko je živini zmanjkalo paše po dolinskih travnikih pa je kmet pripravil zase in za najljubše prijeten kotiček v gredici. Novo leto je zanj, ki bi ga niti ne praznoval, da ni rdeče zaznamovan v pratiki in da mu pritrkavajo delopustni zvonovi z vso svečanostjo. Božično razpoloženje je pač premočno, da bi se kmet vdajal sentimentalnim premišljevanjem na Silvestrov večer in kritično presojal svoje življenje v letu, ki pravkar umira v zadnjih, drugod objestno občutenih trenutkih.
Naš človek je še globoko zatopljen v božične misli saj je trdno prepričan, da božič ni navaden cerkveni dogodek, temveč nekaj visokega človeško življenje porajajočega, česar človek ne more razumeti v enem samem dnevu, temveč šele po tednih, ki so vsi zaviti v najtišji planinski mir. Teh dni je konec šele tedaj, ko izginejo pobožne jaslice iz zasenčenega kota in se je razprši, vonj svetega kadila iz prezračene izbe. A to se zgodi šele sedem dni po prazniku svetih treh kraljev.
Moderni nazori so sicer globoko posegli v mišljenja naših planincev. A vendar je to mišljenje tako trdno ukoreninjeno v duši našega človeka, da bo treba še najmanj sto let, preden se bo uklonilo. Planinec je robat in trmasto zatopljen v tradicije. Zato pač ni nič čudnega, da naš planinec noče poznati raznih vrst silvestrovanja, ki gre malo pomembno mimo njega.

A nekaj je v povojnih letih poseglo v življenje našega planinca. To je zimski šport. Ker se goji v največji meri prav v onih dneh, ki so posvečeni bučnemu planinskemu razpoloženju, je postal faktor, brez katerega si naš človek božičnega časa niti misliti ne more. Boj za obstanek v zadnjih letih prisilil naše planinske kraje, da so pričel presojati življenje s popolnoma drugačnega vidika kakor pred dvajsetimi leti. Novo leto je praznik, ki ga praznuje prav smučarski svet. A mlajšo generacijo je zimski šport že popolnoma prevzel.
Dvanajstič je po prevratku zdrsnilo staro leto nad našimi planinami v večnost. Svet se je pač na zunaj spremenil padli so stari, glupi nazori, dvignili se novi ideali, vsi prevzeti od prave realnosti. Toda božično razpoloženje je ostalo nespremenjeno in sredi tega človek niti ne misli, da je hipoma postal za leto dni starejši. Saj kdo bi ob večni božastvenosti planin še razmišljal, da je šinila mimo njih drobna nitka, kjer je nanizanih toliko in toliko drobnih, brezpomembnih človeških dni.

Josip Vandot
Jutro, 1. januar 1932

eXTReMe Tracker