Kamniški občan (1994) - Cene Griljc: Kamniški gorski reševalci se že desetletja zbiramo ob četrtkih zvečer in večini je to sestajanje postalo nepogrešljivo.
Govorimo o hribih, o opravljenih turah, o ljudeh, ki jih v hribih srečujemo, o nesrečah, o ponesrečenih in reševanju, o sebi, našem delu in problemih, načrtujemo nove ture zaradi kondicije in zato, ker imamo gore radi, debatiramo o politiki in politikih, gospodarstvu in (ne)gospodarstvenikih in še o marsičem, kar nas razvedri tudi v najtežjih trenutkih reševanja.
Dobro se poznamo med seboj in si iskreno zaupamo vsakokrat in povsod. To je rdeča nit gorskih reševalcev.
Sešli smo se tudi v četrtek, 10. februarja, na občnem zboru. Ne vsi. Kdo vedno manjka! Pomembno je, da nas je za reševanje vedno dovolj. Devetintrideset nas je, aktivnih nekaj manj, dela pa je za vse dovolj, le hoteti je treba. Naša povprečna starost ni zavidljiva, zavidljiva pa je srčnost mož, ki so ob vsakem času pripravljeni pomagati vsakomur, prostovoljno in zastonj, čeprav v novih časih tudi to ni več zastonj, pač pa tudi nekaj stane. Za minulo in letošnje leto smo napisali več ducatov prošenj za pomoč. Zanimivo, nas pa nihče ne prosi za pomoč, samo pokličejo nas in mi gremo! Takšni smo in zagotavljamo, da ne bomo pustili v gorah ne nje, ne njega, ne vas. Nikogar! Vselej bomo šli. Zadnje čase gremo kdaj tudi zaradi človeške neodgovornosti.
»Če me do takrat ne bo domov, pokličite reševalce,« je nekdo naročil doma in veselo odšel planinarit. Res se »do tega časa« ni vrnil domov, zato so nas poklicali. To se je zgodilo pretekli december. Prvič smo ga iskali lanskega januarja, ker se tudi »do tega časa« ni vrnil domov. Grintovci, Planjava in Korošica mu menda »ne ležijo«. Upamo, da nas ne bo še kdaj povabil na nezaželene in mrzle sprehode.
Nedavno se »do tega časa« tudi dva mlada Kamničana nista vrnila domov, zato smo ju šli iskat. Z več sreče kot znanja se je zanju tura srečno končala. Tega nam nista priznala. Spoštovana fanta, nekaj o gorah pa tudi gorski reševalci vemo, zato vama v prihodnje svetujemo več previdnosti.
Lanskega januarja si je na Mali planini mlada dama preveč vneto gasila žejo z alkoholom, tešila lakoto z gobami in negovala zdravje z antibiotiki, zato njeno krhko telo ni vzdržalo. Prijatelji so nas poklicali sredi noči. V snežnem viharju smo prišli v kočo, ko je obolela že okrevala do boljšega počutja. Zdravnik Malešič je ugotovil, da naša pomoč ni potrebna. Opravičilo je bilo vredno šest ur naporne hoje po globokem snegu in snežnem metežu.
Naših nočnih »sprehodov« še ni bilo konec. Še dvakrat smo nepremišljenim odšli nasproti. Sredi mrzle februarske noči na Veliko planino. V neki počitniški koči naj bi ležala hudo poškodovana deklica. Pa ni bilo res. To je ugotovila naša zdravnica dr. Ažmanova. Toda poklicali so nas. Razen strahu in joka zaradi padca iz postelje ni bilo nič. Za to resnico in še eno spoznanje smo hodili skoraj vso noč.
Nas ljudje kličejo zato, ker nam zaupajo, zato, ker gremo povsod in ob vsakem času ah zato, ker smo. Bog ve! Kadar nas kdo potrebuje, smo od vseh, kadar mi kaj rabimo - smo pa čigavi? Hvala vsem tistim, ki vedo, da smo del njih.
Sredi februarja sta dva zrela mladeniča tavala po Planjavi in Korošici. Tudi ta dva se »do tega časa« nista vrnila domov. Brezpotje je nevarno, steza pa nista poznala in našla. Iskali smo ju v snežnem viharju vso noč in naslednji dan do noči, ko smo se končno srečali.
Devetkrat smo reševali minulo leto in dvakrat je bila naša pomoč le spokojni sprevod dveh mladih ljudi.
Danetu je ugasnilo življenje v steni Kogla, kjer je zdrsnil zaradi neprimerne obutve pri sestopu. Padel je v smrt globoko pod steno, ki ga je maloprej še obdarovala s plezalnimi užitki in klonila pod njegovimi gibi v navpični Zupanovi smeri. Stena je v trenutku postala njegov grozljiv in veličasten spomenik.
GRS Kamnik - CENE GRILJC
Kamniški občan, 24. februar 1994