Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nesreče v gorah med nujnostjo in naključjem

Didakta: Poglavje iz knjižice Toneta Strojina - Etika in odgovornost v gorah.

Nesreče v gorah med nujnostjo in naključjem
Hoja po gorah, zlasti plezanje, je odgovorno početje. Tudi če se posameznik čuti odvezanega sleherne odgovornosti do sebe in do kogarkoli, ne more biti tako že zaradi možnosti, da bi se zgodila nesreča. Ustava izrecno izpostavlja splošno človekovo dolžnost, da je vsakdo dolžan skrbeti za svoje zdravje, to pa je mišljeno tudi obrnjeno, da namreč nihče ne sme ogrožati zdravja in življenja drugih.
Objestno mnenje, češ da nad tisoč metrov greha ni, tudi resnega človeka ne odvezuje odgovornosti. Lahko bi celo rekli, da z višino naša odgovornost narašča, kajti s terenskimi in fiziološkimi obremenitvami raste verjetnost tveganja za zdravje in življenje. Čeprav pri gorništvu pravimo, da gre za približevanje naravi, pa je prisoten tudi nasprotni pojav, ogrožanje telesne integritete ob nesreči v gorah. Zato je obravnavanje kakršnekoli teme o gorah, tudi o etiki in odgovornosti v gorah, preventivna tema.
Odgovornost v gorah se začenja že z načrtovanjem ture, torej doma ali pri planinskem društvu. V gorah pa se ob konfliktu z nevarnostjo ali celo ob nesreči v celoti izpostavi človeška in posebej vodniška moralno-etična odgovornost. Podlaga za klicanje na odgovornost je pravzaprav najbolj dragocena človekova dobrina: ogrožanje zdravja, ki je pogoj polnovrednega življenja! Gore so ob nesrečah vedno dajale dramatično ozadje, ki je imelo na sodnih procesih obremenilno vlogo. Morda tudi zato, ker sodniki niso dovolj poznali možnih okoliščin v gorah. Tega pa ne more človeka naučiti nobena pravna fakulteta ali doreči noben sodniški izpit. Sodno kolesje zanima zgolj vzročna zveza med dolžnim ravnanjem in posledico. Vendar to ne pomeni, da globlja razmišljanja o morebitnem ozadju nesreč niso potrebna tudi drugim, vsakomur, kdor pojde v gore.

Med nujnostjo in naključnostjo nesreč
Nesrečam v gorah navadno pripisujemo poseben značaj, ker bralci takih dnevnih vesti žrtve moralno obsojajo. Žrtev gora je obsojena dvakrat, prvič, ker je telesno in psihično prizadeta z nesrečo, naj bo kriva sama ali ne, drugič z javno sodbo. Stari Rimljani so poznali rek: De mortuis nil nisi bene. (O umrlih govori samo dobro). Žal velja to samo v izreku, v ljudskem žargonu so žrtve gora obsojene na nespamet, lahkomiselnost in še na kaj hujšega.
Niso vse žrtve gora črne ovce, šolski primeri nepremišljenosti! Prav je, da žrtve opozarjajo na previdnost, sicer je njihova nesreča v preventivnem pogledu zaman. Če poskusimo nesrečo razumeti tudi tako, njihova nesreča ne bo graja osebnosti.
Pri novinarskem navajanju nesreč v gorah se pišejo polno izpisana imena in priimki ponesrečencev, ki v bistvu pri nesreči niso pomembni. Nesreča se lahko zgodi vsakomur, saj nesreča v gorah ni kriminal, kjer mladoletnike iz razumljivih namenov skrijemo za začetnice imen in priimkov. In vendar ljudje pri branju, posebej če ponesrečence poznajo, ne morejo mimo obsojanja. Zato sem mnenja, da so polna imena in priimki ponesrečencev v gorah stvar osebne integritete, ki je s časopisno objavo razpisana in ponujena v razpravo. Menim, da z navajanjem polnih imen in priimkov ponesrečenih ne gre le za etično vprašanje novinarja, ampak tudi za varstvo osebne tajnosti, ki je v zaščiti osebne integritete. Nesreča ni stvar dnevne kronike ali celo rumenega tiska. Drugo je vprašanje statistik in zapisnikov, kjer gre za uradne podatke. Osebno se v celoti ne strinjam z navajanjem vseh rubrik analize gorskih nesreč v tekočem letu, tako da so objavljene v Planinskem vestniku. Vzroki nesreč, npr. samomor, niso vedno javna zadeva. Posebno vprašanje je, ali je samomor nesreča. Tudi navajanje takih vzrokov, kot je bolezen pri tej ali drugi ženski, je zasebna zadeva posameznika. Verjamem, da so zagrešene javne navedbe zapisane nenamerno, celo dobronamerno in so preventivnega pomena. Mogoče pa jih je razumeti tudi drugače, kakor je nakazano.
Pomembno je vedeti, da je nevarnost v gorah skrito stanje, nesreča pa dogodek, posledica raznih vzrokov, ki nastanejo na turi. Tura je časovni proces, v katerem je vedno kaj nepredvidljivega. Akter, ali če hočemo, igralec je vedno človek. Brez gornika ni procesa (ture, plezanja) in dogodka (nesreče, ne stanja, grozeče nevarnosti). Ker pa gorništvo je, nesreč in drugega ne moremo izključiti. Torej kot nujnost nesreča vedno obstaja ... Do nesreče pride, ko se gornik znajde v sečišču zanj nesrečnih subjektivnih in objektivnih okoliščin. K sreči rizični faktor ni pogost, ker pri večini gornikov delujejo razum, nagon pred nevarnostjo, če že ne izkušnja in kolektivni razum.
Pred nevarnostjo zaradi nazornosti opozarjamo s posledicami, t.j. s poškodbami, z boleznijo ali celo s smrtjo. Vendar tako svarilo terja tudi vrednotenje okoliščin.
Nevarnost je lahko naravno stanje, v katero zaidemo (poledenelo snežišče, plazovito pobočje, kamniti ozebnik itd.). Nevarnost lahko predstavlja naravni proces (ohlajevanje telesne temperature zaradi izčrpanosti, pregretje telesa zaradi napora ipd). Nevarnost povzroča tudi neobičajno ravnanje (hoja z napačno privezanimi derezami, nepravilno ravnanje s cepinom, površno zabijanje klinov itd.). Vir nevarnosti je lahko narava, človek sam ali njegovo početje. Žrtev je lahko ena sama, človek, kot posledica nujnosti ali naključja.
Nevarnost je pogojna vzročnost nesreče. Toda nevarnost lahko zmanjšamo s poznavanjem tehnike gibanja v gorah, naravnih pojavov in njenih predznakov, s poznavanjem človeške fiziologije, z dobro obleko, obutvijo in opremo itd. Vendar mora biti nevarnost spoznavna, sicer govorimo o naključju. Spoznavna pa je nevarnost, ki se je moramo zavedati, če je že ne moremo opaziti. Vedno pa obstaja vprašanje, koliko človek zmore spoznati nevarnost in ali jo zna obiti. Poleg klasične delitve nevarnosti na subjektivne in objektivne, glede na to, kje izvirajo, v človeku ali zunaj njega, poznamo še drug način razlikovanja nevarnosti.
Potencialna nevarnost je, če nevarnost in posledico lahko predvidevamo glede na očitnost vzroka morebitne nesreče; npr. kdor ve, da trpi za vrtoglavico, pa se kljub temu podaja v steno.
Latentna ali skrita nevarnost je taka, ki njenih posledic ne mogoče predvidevati vnaprej, ker glede na trenutno stanje ni očitnega vzroka ali možnosti zanjo in verjetno ni izkazana glede na posledico, ki bo nastopila, npr. srčna kap na izletu.
Gora ne upošteva ljudskih izrekov, kot češ da sreča pogumnim pomaga ali da imajo norci včasih srečo. Upoštevati moramo, če kdo sam sebe spravi v hudo situacijo, npr. z vinjenostjo, ker lahkomiselno trdi, da okoliščine nikakor niso tako tvegane, ali če se tvegane ture loti iz ihte in nevarnost upošteva pogojno, kot igro na srečo.

Kdaj torej pride do nesreče?
Odgovor je nazoren, ko se nevarnost spremeni v nesrečo. Do nesreče pride, ko je vzročnost med nevarnostjo in posledico sklenjena.
Ne gre, da bi verjeli v usodo (predestinacijo*), vendar zakon verjetnosti neizprosno kaže na statistično verjetnost nujnosti nesreč glede na današnje množično obiskovanje gora. Vprašanje je le, koga bo statistična verjetnost ujela za žrtev.
Ko nevarnost v gorah ni spoznavna, niti je ne moremo človeško predvideti, govorimo o naključju. Tudi o tem obstajajo primeri, ker mnogo nesreč pripisujemo naključjem.

Tone Strojin

*predestinacija - teološki nauk, ki zagovarja tezo o tem, da je Bog določil usodo ljudi. Nauk o predestinaciji je vezan na nauk o izvolitvi.
 

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 795.52:17
Strojin, Tone
Etika in odgovornost v gorah / Tone Strojin. - Radovljica: Didakta, 1995
I. Strojin, Anton g. Strojin, Tone
COBISS.SI-ID: 37490689


Didakta/G-L - Tone Strojin: Malo berilo iz gorniške etike

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti