Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Matkova kopa po severnem grebenu


Stezice ...


Kopa s planine Jevševec


Zapuščena ...


Pa si podajva roko ...


Markantni 'zob'


Spet na grebenu


Prečnica


Krasen žleb za piko na i!


Razgledi ...


... na vse strani ...


Melišče na južni strani


Tamle gori nazaj na greben ...

torek, 28. februar 2012, ob 05:30, Stane Škrjanec, ogledov: 2923

Iskanja - Stane Škrjanec: V levi, razbrazdani svet se zavoljo labirintnih strmali človek še z mislijo ne upa upreti, kaj šele na desne navpične stene, ki jih božajo le ptice ...

Lansko poletje sem se v območju Matkove kope sukal kar nekajkrat. Med enim izmed obiskov sem bil odločen raziskati stezico oz. sled, ki sem jo zapazil med prvim pristopom na Krničko goro. Nekaj uhojenega se mi je takrat nakazalo na brežini pod prehodom v krnico med Krničko in Mrzlo goro. Na žalost se je pričakovanje po bližnjem ogledu končalo kaj klavrno - v slepi ulici. Potrt sem jo mahnil le še v dolino. A dan je bil premlad za odhod proti domu.

Vrisana smer vzpona na Matkovo kopo po S grebenu ...

Z avtom sem se zapeljal proti Pavličevemu sedlu. Na vrhu klanca sem parkiral ob počivališču z izrezljano figuro in se po gozdnih cestah namenil najti najbližjo pot na mejni greben. Na Matkovi strani sem po lahko sledljivi stezici dosegel Matkov Grintovec ter nadaljeval po grebenu. Za opuščeno planino Jevševec me je pričakal najlepši košček poti. Sprehod po čarobni grebenski stezici je dobesedno božanski! Z nje me je prvič prešinil utrinek - nekoč nadaljevati po rezi do vrha?  Na travnem pobočju na levi se je stezica izgubila. Po krepkem spustu sem jo znova ujel v rušju pred prečenjem grape. Za slednjo je bila zopet dobro razvidna. V strmini, preko katere se pne, sem opazil sestopajočo četverico. Bili so poznana družinica Stritarjevih. Med prijetnim klepetom izvem, da sta izurjena mačka greben iz utrinka že (z)lezla in čeprav naj bi od takrat preteklo že nekaj vode, je nekje v spominu še zasidrana trojka. Seveda v detajlu. Zveneč podatek me je dodobra prestrašil, a ne zaustavil. V sebi sem tuhtal: »Morda pa je trojko mogoče obiti …«
Nato sem jo urezal še do skalnega žleba ob poti, kjer večji možic vabi v najlažji brezpotni pristop na vrh Kope. Kazalca na uri sta namreč že glasno renčala.

Opuščena koča na planini Jevševec ...

Pogled v smer prihoda ...

Dvojno okno. Sijajen prehod!

Nad zatrep ob in po glapi na levi ...

Spet na grebenu nad zobom ...

Na prvo oko dokaj nedolžno ...

Po mesecu dni se znova znajdem na počivališču. Severni greben Matkove kope s planine Jevševec ne deluje prijazno. Razbohoteno rušje v spodnjem delu nadgrajuje strmi skalni odsek v zgornjem ter čista enigma pod vrhom. V levi, razbrazdani svet se zavoljo labirintnih strmali človek še z mislijo ne upa upreti, kaj šele na desne navpične stene, ki jih božajo le ptice. Že prvo oviro sklenem nekako obiti, saj mi lomast skozi strmo, neprehodno kosmatje nič ne diši. Stezo na grebenu zapustim tik pred potopom na južno stran. Na severni strani grebena sledim nekaj stezici podobnega, a ker se le ta spušča odločno navzdol, zapustim še njo ter se za nosom usmerim nazaj pod greben. Tam me pod krajšimi stenami preseneti stečina, ki me dokončno popelje čarobni skrivnosti naproti.

Tik nad najzahtevnejšim detajlom vzpona (spodaj navpičnica) ...

Stečina me čez izpostavljeni svet pod grebenom pripelje pred nepričakovano stvaritev - dvojno okno. Skozi desnega se kot skozi šivankino uho izmuznem  v nadaljevanje. Krasen prehod! Znajdem se v širokem zatrepu, ki ga po neprijetnem drobirju prečkam do sten. Pod nogami zazeva široka grapa, ob njej vznikne markanten skalnati stolp. Ob stenah se z rokami v žepih prestopim do razgleda na hude strmali Matkove kope na severni strani. Divjina in pol. A čeprav se mi tudi v ozkih žlebovih in kosmatih slemenih nakaže kakšen možni prehod, jo ucvrem nazaj v prvotni zatrep. Nad njim se proti severnemu grebenu pne strmo pobočje, preko katerega hitro določim najlažjo linijo vzpona. Vse do grebena sledim ozkemu žlebu na levi, kjer težave ne presežejo I. stopnje plezanja. Na razglednem robu si privoščim počitek. Pogled navzdol odkrije dejanske težave, katerim sem se z ovinkom po avstrijski strani lagodno izognil (gosti pas rušja). Pogled po grebenu navzgor pa me postavi pred dejstvo; zdaj gre zares. Prvih nekaj metrov poplezam čez kompaktno skalovje, nato se teren povsem spremeni. Sledi kratek, a ključni del vzpona. Čez skoraj navpično stopnjo plezam s pomočjo tankih, sumljivih vej rušja (II), kjer žilja ni le s težavo najdem dobre oprimke in stope. Ko se svet naposled prelomi si na kosmatem otočku oddahnem. Po tej smeri niti pod razno ne bi sestopil brez vrvi … Po nekaj sproščenih korakih sem spet pred skalnatim skokom v grebenu. Hitro ugotovim, da ga je možno obiti po desni. Še več – med netežavnim prečenjem sem docela prepričan, da sem na sledi predhodnikov ali divjadi. In ko sem že na trnih, kako se bo vse skupaj končalo, stopim pod ozek, nagnjeni žleb. V dobri enici ga preplezam z največjim užitkom. Nad žlebom dosežem nekakšen predvrh ter s krajšim pretegom vrh Matkove kope. Svet se odpre, čustva vzplamtijo.

Kjer greben obidem po desni ...

Žleb pod vrhom ni pretežak, a vseeno ...

Pogled na dolino Belske Kočne s predvrha (spredaj divje strmali, ki še čakajo) ...

V izjemni vročini s srečo v srcu na vrhu ...

Sestop v glavno grapo gre zgoraj po stranski desni ...

Pogled nazaj na stezico tik pred prečenjem grape, kjer sem iz hudega ...

V sestop se namenim po najlažji varijanti na Matkovo stran. Seveda jo poznam že od prej, kar je močno priporočljivo. Preveliko odstopanje od optimalne smeri gornika na tako nepreglednem terenu kaj hitro spravi v zadrego. Orientacijsko zelo zahtevno brezpotje je namreč vse prej kot zlahka prehodno (ruševje). S temena Matkove kope po strmem žlebu dosežem melišče. Po prečenju se zadrsam v njegov desni vogal. Prikrit, z rušnato streho ozaljšan žlebič, me dostavi v preglednejši svet. Znajdem se na robu stranske grape, ki me pripelje v glavno grapo, na dnu katere se sonči možic. Tu pohodim udobno lovsko stezo, ki prečka južna pobočja Matkove kope. A pojem udobja vzemite s kančkom rezerve. Stezica se vije drzno in izpostavljeno okoli robov, v ključnem orientacijskem detajlu (travah) je tudi povsem nerazvidna. Posebno lepoto, ki jo napaja, pa v celotnem gorstvu doseže le malokatera tovrstna.

Med telesom in dušo ...

Gora in človek. Kaj vse je vpetega v to …

Lep gorniški pozdrav.

eXTReMe Tracker